Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Poskus je pri kaznivemu dejanju izsiljevanja izjave pojmovno izključen, dejanje pa je dokončano že z uporabo sile, grožnje ali drugega nedovoljenega sredstva ali načina, zato ni treba, da bi zaradi navedenih izvršitvenih ravnanj oškodovanec tudi dejansko podal izpovedbo oziroma izjavo. Navedeno je določno razvidno iz zakonskega besedila, ki uporablja nedovršni glagolski način („da bi izsilila izpovedbo ali kakšno drugo izjavo“).
Osebna preiskava je preiskovalno dejanje, s katerim se občutno posega v ustavno zavarovane pravice posameznika do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave Republike Slovenije). Osebna preiskava obsega pregled osebne prtljage, oblačil in telesa posameznika. Zakonodajalec s pojmom osebne preiskave za potrebe materialnega kazenskega prava to razume široko, kar kaže na ambicijo širokega pojmovanja zasebnosti osebe za potrebe represivnega varstva zasebnosti, po potrebi tudi neodvisno od blanketnih vsebin oziroma teoretskih okvirov iz kazenskega postopkovnega prava.
V obravnavanem primeru se obsojencu očita, da je od mladoletnika zahteval, da si sleče hlače in spodnje hlače, očitno z namenom, da ugotovi, ali pri sebi skriva prepovedano drogo. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče za obstoj kaznivega dejanja neupravičene osebne preiskave ni pomembno, ali je obsojenec oškodovanca tudi fizično pregledal, torej se ga dotikal po oblačilih ali telesu, temveč je v njegovo zasebnost, ki je, kot že rečeno, pravno zavarovana dobrina tega kaznivega dejanja, posegel že z neupravičeno zahtevo, da se mora pred njim do golega sleči. Obsojenec je očitno, upoštevaje njegove izkušnje pri preiskovanju kaznivih dejanj, povezanih z mamili, ocenil, da se bo lahko prepričal, ali ima mladoletnik pri sebi drogo že s tem, da je od njega zahteval, da sleče hlače in spodnje hlače. Zahteva uradne osebe, ki nima ustavne oziroma zakonske podlage, da se posameznik do golega sleče in s tem pred njim razgali najintimnejše dele svojega telesa, ki jo naslovljenec tudi izvrši, pomeni enega najbolj grobih posegov v pravico do zasebnosti oziroma lastne podobe posameznika. S takšnim ravnanjem uradne osebe so izpolnjeni tudi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi prvem odstavku 136. člena KZ-1. Zakonski znak „neupravičeno preišče drugega" namreč ne pomeni le fizičnega pregleda preiskovanca v smislu dotikanja njegovega telesa oziroma poseganja v njegove telesne odprtine, temveč tudi vizualni pregled njegovega golega telesa in oblačil, ki jih je pred tem slekel.
I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 900,00 EUR.
A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 43902/2016 z dne 12. 7. 2021 je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega storitve treh kaznivih dejanj izsiljevanja izjave po prvem odstavku 267. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), dveh kaznivih dejanj neupravičene osebne preiskave po drugem in prvem odstavku 136. člena KZ-1 in kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo položaja ali uradnih pravic po 266. členu KZ-1. Sodišče mu je za vsako kaznivo dejanje izsiljevanja izjave določilo kazen pet mesecev zapora, za vsako kaznivo dejanje neupravičene osebne preiskave kazen tri mesece zapora in za kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic kazen pet mesecev zapora. Po pravilih o steku mu je izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, oškodovanca pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Sodišče je obsojenca z isto sodbo oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje oviranja pravosodnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1. Višje sodišče v Kopru je s sodbo in sklepom II Kp 43902/2016 z dne 14. 4. 2022 pritožbi državnega tožilstva deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojencu za vsako kaznivo dejanje izsiljevanja izjave določilo kazen sedem mesecev zapora, za vsako kaznivo dejanje neupravičene osebne preiskave pet mesecev zapora in za kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali pravic kazen sedem mesecev zapora. Po pravilih o steku mu je izrečeno enotno kazen zvišalo na dve leti in šest mesecev zapora. Ugodilo je tudi pritožbi višje državne tožilke glede kaznivega dejanja oviranja pravosodnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1. V tem delu je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo višje državne tožilke, v celoti pa pritožbo obsojenčev zagovornikov, zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.
2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo v uvodu, zaradi kršitev kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve trdijo, da niso podani vsi zakonski znaki obsojencu očitanih kaznivih dejanj. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjeni senat. 3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da obramba pri uveljavljanju kršitev kazenskega zakona po vsebini izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, da je pritožbeno sodišče utemeljeno zavrnilo očitek, da obdolžencu očitana ravnanja niso kazniva in da je neutemeljena trditev vložnikov, da je pri osebni preiskavi potrebna aktivnost uradne osebe pri preiskovanju, ki se izraža v dotikanju, poseganju v žepe, telesne odprtine in podobno.
4. Obsojenčevi zagovorniki so v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva izrazili vztrajanje pri trditvah zahteve za varstvo zakonitosti in poudarili, da zahteva ne uveljavlja nedovoljenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter da so netočne navedbe Vrhovnega državnega tožilstva, da je bila "osebna preiskava" opravljena na skrajno poniževalen način.
B.
5. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da v obravnavanem primeru obsojencu očitana ravnanja niso kazniva dejanja. Obsojenčevi zagovorniki to kršitev v zvezi s kaznivimi dejanji izsiljevanja izjave po prvem odstavku 267. člena KZ-1 utemeljujejo na dveh ravneh: – prvič, da je kaznivo dejanje izsiljevanja izjave po prvem odstavku 267. člena KZ-1 dokončano šele z dejansko izsiljeno izjavo ali izpovedbo. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da za obstoj tega kaznivega dejanja ne zadošča le uporaba sile, grožnje, nedovoljenega sredstva ali načina, temveč, da mora takšno ravnanje privesti do dejansko izsiljene izpovedbe ali izjave. Uveljavljano kršitev sklenejo z navedbo, da iz opisa obsojencu očitanih kaznivih dejanj ni razvidno, da bi obsojenec od oškodovancev izsilil izjavo, kar pomeni, da niso podani vsi zakonski znaki očitanih mu kaznivih dejanj; – in drugič, da kaznivo dejanje izsiljevanja izjave ni podano, ko gre za postopke, ko uradne osebe niso zasliševalci. V obravnavanem primeru obsojenec ni opravljal uradnega dejanja - zaslišanja oseb. V postopku z mladoletniki je bil le prisoten, ni pa izvajal nobenih policijskih pooblastil oziroma zaslišanj.
6. Vrhovno sodišče se pri presoji, ali so podani zakonski znaki določenega kaznivega dejanja omeji na obtožbeni očitek oziroma opis kaznivega dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi. V obravnavanem primeru je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da je obsojenec, kot uradna oseba pri opravljanju službe, uporabil silo in grožnjo, da bi od koga izsilil kakšno izjavo s tem, da je kot policist pri ugotavljanju prekrška uporabil silo zoper tri mladoletnike, zato da bi povedali čigava je najdena posušena rastlinska snov, pri tem pa je enega mladoletnika močno povlekel za pulover tako, da ga je strgal in ga z ročno svetilko udaril v predel trebuha, drugega je z ročno svetilko udaril v predel reber in mu grozil, če mu ni dovolj, da jih je enkrat že "fasal", tretjega mladoletnika pa je z dlanjo roke udarjal po obrazu in glavi in ga z ročno svetilko dregnil v predel reber, nanj vpil in mu grozil, da ga bo znova pretepel, pri tem pa je mladoletnike ves čas spraševal, čigava je prepovedana droga.
7. Iz takšnega opisa izhajajo vsi zakonski znaki treh kaznivih dejanj izsiljevanja izjave.
8. To kaznivo dejanje stori uradna oseba, ki pri opravljanju službe ali javnih pooblastil uporabi silo, grožnjo ali kakšno drugo nedovoljeno sredstvo ali nedovoljen način, da bi od obdolženca, priče, izvedenca ali koga drugega izsilila izpovedbo ali kakšno drugo izjavo.
9. Neutemeljena je trditev zahteve, da je kaznivo dejanje izsiljevanja izjave dokončano šele z dejansko izsiljeno izjavo oziroma izpovedbo. Poskus je pri tem kaznivem dejanju pojmovno izključen, dejanje pa je dokončano že z uporabo sile, grožnje ali drugega nedovoljenega sredstva ali načina, zato ni treba, da bi zaradi navedenih izvršitvenih ravnanj oškodovanec tudi dejansko podal izpovedbo oziroma izjavo.1 Navedeno je določno razvidno iz zakonskega besedila, ki uporablja nedovršni glagolski način („da bi izsilila izpovedbo ali kakšno drugo izjavo“).
10. Neutemeljena je tudi trditev vložnikov zahteve, da v obravnavanem primeru obsojenec ni opravljal uradnega dejanja oziroma zaslišanja mladoletnikov. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje je določno razvidno, da je obsojenec deloval kot policist Policijske postaje Kozina, torej kot uradna oseba, ki je ugotavljala obstoj prekrška po drugem odstavku 33. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami. Sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe presodilo,2 da je obsojenec kot policist v času izvajanja službe prišel na kraj najdbe mamila, se kot uradna oseba vključil v obravnavo prekrška ter želel ob mladoletnikov pridobiti informacije glede lastništva prepovedane droge.
11. Obsojenčevi zagovorniki z navedbami v zahtevi, da je do obsojenčevega prihoda na kraj policija že ugotovila, kdo je imel v lasti drogo, da obsojenec ni opravljal zaslišanj, da o njih tudi ne obstajajo zapisniki, da na kraju storitve prekrškov ni izvajal policijskih pooblastil, temveč je bil tam le prisoten in da ga v času zaslišanja mladoletnikov sploh še ni bilo na kraju storitve prekrškov, ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona, temveč nedovoljen razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.
12. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da v obravnavanem primeru niso podani vsi zakonski znaki obsojencu očitanih kaznivih dejanj neupravičene osebne preiskave po drugem in prvem dostavku 136. člena KZ-1. Kršitev utemeljujejo z navedbami, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti le tako, da se druga oseba fizično preišče oziroma se preiščejo predmeti, ki jih ima pri sebi. Poudarjajo, da se obsojencu v obravnavanem primeru ne očita, da je oškodovanca fizično preiskal, temveč le, da je od njega zahteval, da se sleče. Uveljavljano kršitev sklenejo z navedbo, da je za osebno preiskavo potrebna aktivnost uradne osebe pri preiskovanju, ki se izraža v njeni fizični aktivnosti, dotikanju, poseganju v žepe oziroma telesne odprtine, kar pa se obsojencu v tem primeru ne očita.
13. Iz opisa kaznivega dejanja, vsebovanega v izreku sodbe sodišča prve stopnje, je razvidno, da je obsojenec kot uradna oseba z zlorabo uradnega položaja neupravičeno preiskal drugega in stvari, ki jih je imel na sebi, tako da je kot policist dvakrat brez zakonitega razloga in v nasprotju z določbami 214. in 218. člena ZKP ter 51. in 52. člena Zakona o nalogah in pristojnostih policije (ZNPPol) preiskal mladoletnega oškodovanca tako, da je od njega zahteval, da si sleče hlače in spodnje hlače, kar je oškodovanec tudi storil. 14. Iz takšnega opisa kaznivega dejanja so razvidni vsi zakonski znaki dveh kaznivih dejanj neupravičene osebne preiskave po drugem v zvezi s prvim odstavkom 136. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali pravic, ki neupravičeno preišče drugega ali stvari, ki jih ima ta na sebi ali s seboj.
15. Osebna preiskava je preiskovalno dejanje, s katerim se občutno posega v ustavno zavarovane pravice posameznika do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave Republike Slovenije). Osebna preiskava obsega pregled osebne prtljage, oblačil in telesa posameznika.3 Zakonodajalec s pojmom osebne preiskave za potrebe materialnega kazenskega prava to razume široko, kar kaže na ambicijo širokega pojmovanja zasebnosti osebe za potrebe represivnega varstva zasebnosti, po potrebi tudi neodvisno od blanketnih vsebin oziroma teoretskih okvirov iz kazenskega postopkovnega prava.4
16. V obravnavanem primeru se obsojencu očita, da je od mladoletnika zahteval, da si sleče hlače in spodnje hlače, očitno z namenom, da ugotovi, ali pri sebi skriva prepovedano drogo. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče5 za obstoj kaznivega dejanja neupravičene osebne preiskave ni pomembno, ali je obsojenec oškodovanca tudi fizično pregledal, torej se ga dotikal po oblačilih ali telesu, temveč je v njegovo zasebnost, ki je, kot že rečeno, pravno zavarovana dobrina tega kaznivega dejanja, posegel že z neupravičeno zahtevo, da se mora pred njim do golega sleči. Obsojenec je očitno, upoštevaje njegove izkušnje pri preiskovanju kaznivih dejanj, povezanih z mamili, ocenil, da se bo lahko prepričal, ali ima mladoletnik pri sebi drogo že s tem, da je od njega zahteval, da sleče hlače in spodnje hlače. Zahteva uradne osebe, ki nima ustavne oziroma zakonske podlage, da se posameznik do golega sleče in s tem pred njim razgali najintimnejše dele svojega telesa, ki jo naslovljenec tudi izvrši, pomeni enega najbolj grobih posegov v pravico do zasebnosti oziroma lastne podobe posameznika. S takšnim ravnanjem uradne osebe so izpolnjeni tudi zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem v zvezi prvem odstavku 136. člena KZ-1. Zakonski znak „neupravičeno preišče drugega" namreč ne pomeni le fizičnega pregleda preiskovanca v smislu dotikanja njegovega telesa oziroma poseganja v njegove telesne odprtine, temveč tudi vizualni pregled njegovega golega telesa in oblačil, ki jih je pred tem slekel. C.
17. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.
18. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan plačati sodno takso v znesku 900,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.
19. Odločitev je bila sprejeta soglasno.
1 Tako tudi Bobnar, T. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list RS, d. o. o. in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 165 in 169. 2 6. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 9. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča. 3 Primerjaj Horvat, Š. (2004): Zakon o kazenskem postopku (ZKP s komentarjem), GV Založba, Ljubljana, str. 506 do 508. 4 Primerjaj Bobnar, T., Filipčič, K., Korošec, D. (2018): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, d. o. o. in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 630. 5 12. točka razlogov sodbe višjega sodišča.