Jedro

Pri tožeči stranki ni obstajal akt, s katerim bi bili opredeljeni podatki, ki se štejejo za poslovno skrivnost. V pogodbi o zaposlitvi se je toženec zavezal, da v času trajanja delovnega razmerja in tudi po prenehanju obdrži v tajnosti vse podatke, ki so opredeljeni v splošnih aktih delodajalca, kot tudi vse druge podatke v zvezi z delom pri delodajalcu, ki niso splošno znani in so mu postali znani zaradi dela pri njem. Takšna splošna in pavšalna opredelitev ne pomeni določitve poslovne skrivnosti, saj bi morali biti podatki, ki so poslovna skrivnost, določeni jasno in konkretno, hkrati pa poslovna skrivnost skladno s 3. odstavkom 39. člena ZGD-1 ne morejo biti podatki, javni po zakonu, ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev.

Sama hramba dokumentov, četudi ne sodijo v delavčev delokrog, na službenem računalniku, še ne pomeni kršitve poslovne skrivnosti. Če je bila na toženčevem računalniku najdena dokumentacija, ki ni spadala v toženčev delokrog, in je to po mnenju oziroma poslovni politiki tožeče stranke huda kršitev delovnih obveznosti, bi lahko tožeča stranka toženca sankcionirala zaradi te kršitve. Prenos dokumentov na službeni računalnik pa še ne predstavlja izkoriščanja, zlorabe ali posredovanja podatkov v okviru kršitve poslovne skrivnosti, saj mora to tožena stranka kot delodajalec dokazati.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v II. točki izreka tako, da se prisojeni stroški toženi stranki zvišajo na 619,15 EUR.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.665,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do izpolnitve obveznosti (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 609,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka sodbe).

Tožeča stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo v razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Listine, predložene v elektronski obliki na CD-ju, so enakovredne papirnatim listinam. Tožeča stranka je izpostavila le najbolj očitne kršitve varovanja poslovne skrivnosti in jih v tožbi jasno navedla in podala seznam lokacij na CD-ju. Sodišče je dokaze napačno apliciralo na zakonske določbe o poslovni skrivnosti. Ne drži, da bi morala tožeča stranka vse poslovne skrivnosti izrecno navesti v specialnem aktu svoje družbe oziroma napraviti seznam poslovnih skrivnosti. V zadevah Pdp 923/98 in Pdp 993/2010 je bilo zavzeto stališče, da za opredelitev poslovne tajnosti zadošča splošna opredelitev v statutu in z individualno pogodbo določena obveznost delavca, da je kot poslovno tajnost dolžan varovati tudi podatke v zvezi z delom podjetja, ki niso splošno znani in bi bilo v nasprotju z interesi podjetja, če bi bili sporočeni tretjim osebam, ter da ni treba, da bi bile kršitve taksativno naštete v splošnih aktih delodajalca. Zmotna je presoja sodišča, da bi tožeča stranka za ugotovitev kršitve poslovne skrivnosti morala dokazati, da je toženec sporno dokumentacijo posredoval tretjim osebam. V okviru 36. člena ZDR pomeni kršitev izdaje poslovne skrivnosti izkoriščanje podatkov za osebno rabo ali v smislu izdaje tretjim osebam, pri čemer lahko nastane občutna škoda. Sodišče je napačno obravnavalo poslovno skrivnost v smislu 36. člena ZDR, saj gre v predmetnem primeru za odškodninski spor, ki izvira iz klavzule iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se ni opredelilo do predlaganih dokazov na CD-ju, ki dokazujejo, da se je na računalniku toženca nahajala poslovna dokumentacija zaupne narave, in da je toženec to posredoval tretjim osebam. Neutemeljena je ugotovitev sodišča, da hramba dokumentov na računalniku, četudi gre za podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost, ne predstavlja kršitve obveznosti. Dokumentacija ni imela povezave s toženčevim področjem dela in se ne bi smela nahajati na njegovem računalniku. Toženec je kopičil in odtujeval dokumentacijo, z namenom uporabe podatkov v osebne namene in posredovanje tretjim osebam. Tudi hramba pomeni kršitev 36. člena ZDR. Nastanek škode ali izdaja tretjim osebam ni konstitutivni pogoj za kršitev varovanja poslovne skrivnosti, čeprav je tožeča stranka to dokazala z izvedenskim mnenjem. Toženec je na strežnik družbe A. nalagal dokumente, ki se nahajajo izključno na strežnikih tožeče stranke, pri čemer je uporabil varno povezavo. Tudi dejstvo, da je toženec po opozorilu tožene stranke pričel z brisanjem dokumentov, kaže na dejstvo, da je želel sporno vsebino prikriti. Sodba v tem delu nima razlogov o ključnih dejstvih. V zvezi s ponudbo družbe B. (ki je predhodna družba tožeče stranke) družbi C. tožeča stranka navaja, da gre za njeno poslovno skrivnost, kar izhaja iz narave stvari in vsebine te ponudbe. Za vsebino te ponudbe je izvedela nepooblaščena oseba in ustvarjena je bila identična ponudba družbi C. zaradi protipravnega ravnanja toženca. Ponudba podjetju C., ki je bila na toženčevem računalniku, je v bistvenih delih identična ponudbi tožeče stranke za C.. Slednje kaže na namen toženca povzročiti škodo tožeči stranki s tem, ko isti družbi pošlje ugodnejšo ponudbo za iste storitve. Tudi ta sporna ponudba je bila na portalu A., čeprav se tam ne bi smela nahajati. S to družbo ni bilo sodelovanja, razen da se je del plače D. nakazoval preko te družbe. Sodišče ni vpogledalo v CD izvedenca in je odločilo le na podlagi izpovedbe toženca. Sodišče se tudi ni opredelilo do dokaznega predloga po zaslišanju strokovnjaka forenzično računalniške stroke. Ni logike, da bi se na službenem računalniku, ki ga je uporabljal le toženec, utemeljeno nahajala ponudba A., za katero se niti toženec ni skliceval, da mu jo je kdo podtaknil. Med to družbo in tožencem pa je obstajalo razmerje. Zmotna je nadaljnja argumentacija sodišča, da ni jasno, kaj je poslovna skrivnost pri pogodbi z družbo E., v kateri je tožeča stranka jasno določila, da gre za poslovno skrivnost. Tožeča stranka poudarja, da je poslovna skrivnost vse v zvezi z izvedbo te pogodbe. V kolikor se konkurenti seznanijo s tem, lahko to privede do konkurenčne prednosti na njihovi strani, in imajo vpogled v podatke, ki so poslovna skrivnost. Sporna pogodba z E. se je nedopustno nahajala na računalniku toženca, bila pa je direktno kopirana na portal podjetja A., kar dokazuje CD izvedenca. Toženec ne bi smel imeti dostopa do predmetne pogodbe, zato že dejstvo, da jo je imel shranjeno na službenem računalniku, dokazuje, da jo je pridobil za osebno uporabo v svoji družbi. E. je kmalu po prenehanju delovnega razmerja toženca pri tožeči stranki prekinila sodelovanje s slednjo. Sodišče se ni opredelilo do navedb v zvezi s t. i. shadow kopijo. Sodišče napačno zaključuje, da v toženčevem ravnanju ni ničesar protipravnega. Neutemeljeno in v nasprotju z dokazi je razlogovanje sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da bi toženec podatke, ki so poslovna skrivnost, izdal tretji osebi ali jih uporabil za osebno rabo. Sodišče je povzelo izpovedbo toženca, v kateri je ta neposredno priznal, da se je sporna pogodba z E. nahajala na portalu A. in njegovem računalniku, kar onkraj razumnega dvoma izkazuje, da je toženec sporno pogodbo odtujil tožeči stranki in jo naložil na portal A.. Nesmiselne so tudi navedbe sodišča o povezavi A. preko solastnika te družbe D., ki je bil zaposlen pri tožeči stranki. Sodišče tudi glede listine F. podaja napačne argumente, saj iz tega dokumenta izhajajo zelo zaupni podatki, ki so poslovna skrivnost tožeče stranke in družbe F.. Dejstvo, da so se ti podatki nahajali na toženčevem računalniku izkazuje namen po osebni uporabi le-teh. Če bi za te podatke izvedela nepooblaščena oseba, bi družbi F., posledično pa tožeči stranki, ki je bila zavezana varovati poslovno skrivnost, nastala občutna škoda. Z vsem navedenim je podana kršitev 36. člena ZDR in pogodbe o zaposlitvi. Iz izvedenskega mnenja oziroma CD-ja izvedenca računalniško forenzične stroke neposredno izhaja, da se na toženčevem računalniku nahajajo trije izpostavljeni dokumenti (pogodba z E., ponudba C. in listine F.) ter preko 200.000 drugih zapisov, ki predstavljajo najhujše kršitve pogodbenih obveznosti. Zmotno je stališče sodišča, da bi tožeča stranka morala za vsakega od dokumentov navesti, kaj predstavlja poslovno skrivnost. Absurden je zaključek sodišča, da listina ne dokazuje navedb o izkoriščanju pogodbe za svojo uporabo, ker toženec ni bil ne družbenik, ne zaposleni v družbi A., da bi s tem podjetjem osebno sodeloval. Toženec je bil s svojim pooblaščencem prisoten v postopku zavarovanja dokazov in na delo izvedenca ni imel pripomb. Dejstvo, da je toženec ustanovil družbo G., je potrebno upoštevati skupaj z dejstvom, da so se na računalniku toženca nahajali podatki, ki tam ne bi smeli biti in so bili preneseni za potrebe te družbe. Sodišče je tožeči stranki naložilo izkazovanje stopnje verjetnosti, ki je višja kakor v kazenskem postopku za obsodilno sodbo. Vzročna zveza se dokazuje s stopnjo verjetnosti, ki je večja od polovične. V predmetni zadevi je prav s tako stopnjo verjetnosti izkazano, da je toženec sporne dokumente, ki jih ne bi smel hraniti, na svojem računalniku shranil za namene osebne uporabe in koristi.

Toženec se pritožuje zoper odločitev o stroških (II. točka izreka sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in tožeči stranki naloži v plačilo vse njegove stroške postopka. V pritožbi navaja, da bi mu sodišče moralo priznati stroške zavarovanja dokazov pred pravdo, ki jih je priglasil v pripravljalni vlogi z dne 20. 7. 2012, saj so nastali zaradi predmetnega postopka, v postopku pa je v celoti uspel. Toženec je izkazal, da ga je v postopku zavarovanja dokazov zastopal odvetnik H., sodišče pa ga tudi ni opozorilo, da šteje te stroške za nedokazane. Toženec je upravičen do povrnitve nagrade za postopek in narok ter do pripadajočega DDV. Sodišče je tudi nepravilno odločilo, da tožencu ne pripadajo potni stroški za prihod pooblaščenca na naroka dne 27. 5. 2013 in 5. 9. 2013. Do preložitve prvega naroka dne 27. 5. 2013 je prišlo zaradi ravnanj tožeče stranke, zato je toženec stroške tega naroka priglasil kot separatne stroške. Noben predpis ne določa, da so stranke dolžne izbirati le med odvetniki v kraju sodišča. V konkretni zadevi bi tožeča stranka lahko vložila tožbo na Delovno sodišče v Mariboru, a jo je na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. To pomeni, da bi moral toženec izbrati pooblaščenca v kraju, kjer ne biva, kar pa pomeni neenakopravno obravnavo strank postopka. Sodišče bi tožencu moralo pri pravdnih stroških upoštevati 22% DDV, saj je prvi narok sodišče opravilo 5. 9. 2013. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo toženca izpostavila, da mora sodišče stroške predpravdnega postopka zavarovanja dokazov priznati obema strankama. Toženec bi sicer potrdilo pooblaščenca H. moral predložiti najkasneje na prvem naroku, zato se ne sme upoštevati. V navedeni zadevi je podana krajevna pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, saj se je na njegovem območju sklenilo delovno razmerje in opravljalo delo. Toženec je ves čas trajanja delovnega razmerja živel v I. in ne v J.. Po sodni praksi je primeru izbire pooblaščenca iz drugega kraja, kot je kraj sodišča, stranka dolžna sama nositi stroške postopka. Tožencu zato ne pripadajo stroški postopka pooblaščenca, prav tako pa tudi ne višji DDV, kot mu je bil prisojen.

Toženec v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe tožeče stranke. Navaja, da je tožeča stranka predlagala izvedbo dokaza s CD-jem na način, ki ni možen, razlog za zavrnitev tega dokaza pa so bile presplošne trditve tožeče stranke. Sodišče je pravilno izvajalo le tiste dokaze, v zvezi s katerimi je podana zadostna trditvena podlaga. Skladno s prakso VS RS sklicevanje na listine v obsežnih prilogah spisa, ki so predložene kot dokaz, ne more nadomestiti manjkajočih trditev (II Ips 163/2012). Tožeča stranka zavrnitve ostalih dokaznih predlogov, razen CD-ja, ni grajalo, zato pritožbeno sodišče ne sme upoštevati vztrajanja tožeče stranke pri predlaganih dokazih. Sodišče ne sme presojati dokazov, ki jih je kot nepotrebne zavrnilo. Sklep o zavarovanju dokazov je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, ki ni ugotavljalo dejanskega stanja. Pravilna je ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je imela v splošnem aktu opredeljene konkretne podatke kot poslovno skrivnost in da na podlagi 18. člena pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med strankama, poslovne skrivnosti ne morejo predstavljati vsi podatki, povezani z delom pri delodajalcu, ki niso splošno znani. Tako stališče je podprto tudi s sodno prakso: VIII Ips 52/2012 in VIII Ips 124/2006. Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi dogovorili pavšalno odškodnino, za take spore pa je sodna praksa oblikovala stališče, da je potrebno dokazovati vse elemente odškodninske odgovornosti, česar pa tožeča stranka ni storila. Neresne so pritožbene navedbe, da je sodišče prestrogo zahtevalo dokaz vsakega dokumenta in kršitve posebej. Ne drži, da je splošno znano dejstvo, da bi tožeči stranki z uporabo teh dokumentov nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Tožeča stranka ni zanikala dejstev toženca, ki jih je ta zatrjeval in dokazoval v pripravljalni vlogi z dne 13. 7. 2013, zato se štejejo za priznana. Sodišče se je pri presoji ponudbe A. oprlo na izpovedbo toženca ter na vse navedbe in predlagane dokaze. Pravilna je tudi ugotovitev, da tožbene navedbe ne zadoščajo za presojo, ali gre pri pogodbi z E. za poslovno skrivnost. Podatke od te družbe je toženec moral pridobivati za opravljanje svoje zadolžitve. Poslovno sodelovanje med to družbo in tožečo stranko pa je bilo prekinjeno več kot eno leto po prenehanju delovnega razmerja tožene stranke pri tožeči stranki. Tudi podatke od družbe F. je toženec hranil zato, da je lahko delal. Nobenega podatka iz teh dokumentov ni mogoče uporabiti za dostop do računalniškega sistema F. in jih toženec ni uporabil, za podatke ni izvedela nobena druga oseba, škoda pa ni nastala ne tožeči stranki, ne družbi F.. Zato ni mogoče govoriti o odškodninski odgovornosti toženca. Tožeča stranka pa ni dokazovala, da je morala podatke po pogodbi s F. varovati kot poslovno skrivnost, zato gre za pritožbeno novoto. Tožeča stranka nasploh ni podala zadostne trditvene podlage. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je potrebna zanesljivost spoznanja oziroma prepričanje o (ne)obstoju določenega pravno odločilnega dejstva.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba tožeče stranke. Sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. in 15 točke 339. člena ZPP. Izrek sodbe je razumljiv, sodba je jasno in zadostno obrazložena ter vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih v predmetnem postopku, razlogi sodbe pa niso v nasprotju sami s seboj. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pravilno povzelo izvedene dokaze, zato ne obstaja nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov ter samimi listinami oziroma dokazi. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo izvedbe dokaza z vpogledom v CD izvedenca. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je na naroku dne 5. 9. 2013 sklenilo, da se ostali predlagani dokazi kot nepotrebni zavrnejo, v izpodbijani sodbi pa je podrobno navedlo, katere dokaze je izvedlo. Pojasnilo je, da v datoteke na CDju ni vpogledalo zato, ker je tožeča stranka o teh datotekah govorila le na splošno, da prestavljajo poslovno skrivnost. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da izvedba tega dokaza ne bi mogla nadomestiti pomanjkljivih trditev tožeče stranke. Glede treh datotek je tožeča stranka podala določne navedbe in jih predložila v papirnati obliki, hkrati pa navedla lokacijo na CDju, zato jih je sodišče lahko sprintalo in so bile lahko predmet presoje. Tudi zaslišanje izvedenca računalniško forenzične stroke ne bi moglo nadomestiti pomanjkljivih trditev tožeče stranke, hkrati pa izvedba tega dokaza ne bi v ničimer spremenila ugotovljenega dejanskega stanja, zato ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu odločitve o stroških postopka toženca.

V tem sporu se presoja, ali je toženec kršil dolžnost varovanja poslovne skrivnosti v času zaposlitve pri tožeči stranki in ali ji zaradi tega dolguje pavšalno odškodnino v višini, določeni v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je odločilo, da toženec ni storil take kršitve, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

K pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 36. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji; ZDR) in 39. člen Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji; ZGD-1). V predmetni zadevi gre za odškodninski spor, ki izhaja iz kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti, zato se je potrebno opreti na definicijo le-te, vsebovane v ZDR in ZGD-1. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je delodajalec tisti, ki določi podatke, ki se štejejo za poslovno skrivnost, le izjemoma pa za takšno skrivnost veljajo tudi podatki, ki niso posebej in ustrezno opredeljeni s strani delodajalca, a je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da pri tožeči stranki ni obstajal akt, s katerim bi bili opredeljeni podatki, ki se štejejo za poslovno skrivnost. V pogodbi o zaposlitvi se je toženec zavezal, da v času trajanja delovnega razmerja in tudi po prenehanju obdrži v tajnosti vse podatke, ki so opredeljeni v splošnih aktih delodajalca, kot tudi vse druge podatke v zvezi z delom pri delodajalcu, ki niso splošno znani in so mu postali znani zaradi dela pri njem. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da takšna splošna in pavšalna opredelitev ne pomeni določitve poslovne skrivnosti, saj bi morali biti podatki, ki so poslovna skrivnost, določeni jasno in konkretno, hkrati pa poslovna skrivnost skladno s 3. odstavkom 39. člena ZGD-1 ne morejo biti podatki, javni po zakonu, ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev (podobno tudi VS RS v zadevi VIII Ips 52/2012). Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na zadevo Pdp 923/98, v kateri je imel tožnik v individualni pogodbi o zaposlitvi določeno, da je dolžan kot poslovno tajnost varovati vse podatke, ki so kot taki opredeljeni v aktih podjetja, kot tudi vse druge podatke v zvezi z delom podjetja, ki niso splošno znani in bi bili v nasprotju z interesi podjetja, če bi bili sporočeni tretjim osebam, tožena stranka pa je imela tudi v statutu opredeljeno, kaj se šteje kot poslovna tajnost. V zadevi Pdp 993/2010 pa narava oziroma obseg podatkov, ki predstavljajo poslovno skrivnost, sploh ni bila sporna.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, da kršitev varovanja poslovne skrivnosti predstavlja že sama hramba dokumentov, ki jih toženec ne bi smel imeti na svojem računalniku. Tožeča stranka v pritožbi nepravilno navaja, da ponudba podjetja A. družbi C. d.d., ki je bila najdena na toženčevem službenem računalniku, kaže na toženčev namen povzročiti škodo tožeči stranki, ko bi družbi C. d.d. poslal ugodnejšo ponudbo za iste storitve kot družba B. (ki je predhodna družba tožeče stranke). Na toženčevem računalniku namreč ni bilo najdene ponudbe družbe B., kar bi eventuelno lahko pomenilo, da je toženec podatke iz te ponudbe prenesel komu tretjemu, temveč je bila v toženčevi mapi temporary internet files ponudba podjetja A., ki ni v povezavi s tožencem. Lokacija tega dokumenta dokazuje le, da je toženec ponudbo podjetja A. odprl, medtem ko ni dokazano, da bi toženec poslovno skrivnost tožeče stranke izdal tretjemu ali jo izkoristil za svojo osebno uporabo. Zato je nepravilna pritožbena navedba tožeče stranke, da je bila ustvarjena identična ponudba družbi C. d.d. zaradi protipravnega ravnanja toženca. Obveznost varovanja poslovne skrivnosti ni bila kršena niti v primeru pogodbe z E.. Kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi morala tožena stranka konkretno navesti, kateri podatki iz te pogodbe predstavljajo poslovno skrivnost, hkrati pa bi morala v postopku dokazati, da je toženec te podatke izkoristil za osebno rabo oziroma posredoval tretji osebi. Pavšalna opredelitev, da poslovno skrivnost predstavlja vse v zvezi z izvedbo te pogodbe, ni zadostna. Sama hramba te pogodbe na toženčevem računalniku pa ni kršitev varovanja poslovne skrivnosti. Dejstvo, da je bila ta pogodba tako na toženčevem računalniku kot na portalu A. tudi ne vodi v zaključek, da je toženec pogodbo pridobil za osebno uporabo v svoji družbi, kakor v pritožbi pavšalno zatrjuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo vsebino listine A. (A16), iz katere izhaja, da je toženec pogodbo med tožečo stranko in E. dne 2. 4. 2009 modificiral, kar pa ne pomeni, da jo je na portal A. tudi naložil. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obema domnevnima kršitvama pravilno upoštevalo tudi toženčevo izpovedbo, da sam ni ne družbenik ali zaposleni pri družbi A., niti ni s to družbo kako drugače povezan. Tega pa nenazadnje ni dokazala niti tožeča stranka, ki se v pritožbi zopet pavšalno sklicuje na domneven obstoj razmerja med tožencem ter podjetjem A.. Tudi v zvezi z listino podjetja F. tožena stranka ni navedla, katere podatke naj bi toženec izdal tretji osebi in jih izkoristil za osebno rabo. Gola navedba, da bi nepooblaščene osebe lahko vdrle v sistem stranke F., pa ne predstavlja kršitve varovanja poslovne skrivnosti. Neutemeljena in nedokazana je tudi pritožbena navedba tožeče stranke, da že samo dejstvo, da je toženec to listino imel na svojem službenem računalniku, dokazuje njegov namen po osebni uporabi teh podatkov.

Tudi dejstvo, da je toženec ustanovil podjetje G., še ne dokazuje, da je toženec kakršnekoli podatke iz dokumentov, ki jih je imel na svojem računalniku, uporabil za svoje namene. Tožeča stranka bi namreč morala dokazati, katere konkretne podatke je toženec posredoval določeni osebi oziroma jih izkoristil za konkreten namen osebne rabe, a tega ni storila, saj je domnevne kršitve le nedoločno in nekonkretizirano navajala. Zato je nepravilna pritožbena navedba tožeče stranke, da je v predmetnem sporu s stopnjo verjetnosti, večjo od polovične, izkazano, da je toženec sporne dokumente, ki jih ne bi smel hraniti na svojem računalniku, shranil za namene osebne uporabe.

Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da sama hramba dokumentov, četudi ne sodijo v delavčev delokrog, na službenem računalniku še ne pomeni kršitve poslovne skrivnosti. Če je bila na toženčevem računalniku najdena dokumentacija, ki ni spadala v toženčev delokrog, in je to po mnenju oziroma poslovni politiki tožeče stranke huda kršitev delovnih obveznosti, bi lahko tožeča stranka toženca sankcionirala zaradi te kršitve. Prenos dokumentov na službeni računalnik pa še ne predstavlja izkoriščanja, zlorabe ali posredovanja podatkov v okviru kršitve poslovne skrivnosti, saj mora to tožena stranka kot delodajalec dokazati. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 52/2012 poudarilo tudi, da pri opredelitvi poslovne skrivnosti oziroma podatkov, ki štejejo med poslovno skrivnost, ni pomembno, ali gre za podatke, katerih posredovanje spada v delokrog določenega delavca ali ne, saj dejstvo delokroga ni razlikovalni kriterij poslovne skrivnosti. Nasprotno razlogovanje bi po mnenju VS RS pomenilo, da posredovanje podatkov, ki spadajo v delokrog nekega delavca, ne bi predstavljalo poslovne skrivnosti, kar seveda ne drži. K pritožbi toženca: Sodišče prve stopnje tožencu utemeljeno ni priznalo stroškov zavarovanja dokazov pred pravdo. Toženec teh stroškov ni (pravočasno) izkazal - potrdilo takratnega pooblaščenca o tem je namreč predložil šele skupaj s pritožbo, medtem ko pooblastila pooblaščenca za zastopanje v postopku zavarovanja dokazov sodišču sploh ni predložil. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožencu ne pripadajo potni stroški toženčevega pooblaščenca. Kot potrebni stroški za pravdo se po ustaljeni sodni praksi namreč ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sodišča (predmetni delovni spor je potekal pred sodiščem v I., toženčev pooblaščenec pa je iz K.) in gre za zastopanje v sorazmerno nezapleteni zadevi, kar velja za konkretni primer. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku pa v 22. členu Ustave Republike Slovenije izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar pa to še ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca in mu je tudi dolžna povrniti potne stroške, vendar to niso potrebni stroški za pravdo po 155. členu ZPP.

Pravilna pa je toženčeva pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje pri njegovih pravdnih stroških moralo upoštevati 22 % DDV (in ne 20 %). Skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in spremembe) stroški odvetniške storitve namreč zapadejo v plačilo, ko odvetnik izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz mandatnega razmerja med njim in stranko oziroma naročnikom storitve; če odvetnik opravlja storitve v sodnem postopku, pa zapadejo stroški njegove storitve v plačilo, ko je izdan sklep o stroških postopka. Glede na navedeno in predvsem ob upoštevanju dejstva, da je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen 5. 9. 2013, je na izračunani znesek toženčevih pravdnih stroškov (507,50 EUR) potrebno obračunati 22 % DDV, ki velja od 1. 7. 2013. Pravilen znesek toženčevih pravdnih stroškov, ki mu jih je dolžna povrniti tožeča stranka v roku 15 dni, je tako 619,15 EUR.Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, v delu odločitve o toženčevih pravdnih stroških delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, kakor izhaja iz izreka te sodbe.

V preostalem delu je sodišče prve stopnje pritožbo toženca in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter v nespremenjenem delu v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo, saj v tem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Toženec je s pritožbo uspel v zanemarljivem delu, zato sam nosi stroške pritožbe. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbe. Obe stranki pa sami krijeta tudi stroške odgovorov na pritožbo, ker z njima nista bistveno pripomogli k reševanju zadeve (1. odstavek 155. člena ZPP).