Jedro

Sodišče lahko zavrne izvedbo dokazov, če bi se z njimi dokazovale trditve o dejstvih, ki ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in sodba potrdi.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnikoma plačati znesek 1.379,94 EUR v roku 15 dni (I. točka izreka); da se v presežku tožbeni zahtevek in sicer za glavnico v višini 2.820,00 EUR in za zakonite zamudne obresti od zneska 4.200,00 EUR od 1.6.2005 dalje, zavrne (II. točka izreka) in odločilo, da sta tožnika dolžna tožencu v 15 dneh plačati pravdne stroške v znesku 1.187,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper sodbo sta pravočasno pritožbo vložili obe pravdni stranki.

Tožnika se pritožujeta zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je obrazložitev sodbe nerazumljiva, sodišče prepisuje zakonita določila Obligacijskega zakonika in Zakona o pravdnem postopku, nato pa, ne da bi celotno zadevo analiziralo, odloči o zahtevku in pravdnih stroških. Izvedenec gozdarske stroke F. je napačno ugotovil, da je skupna odkupna vrednost posekanih dreves na panju ob izdaji sodbe 1.597,37 EUR. Poleg tega ne izvedenec in ne sodišče od vrednosti lesa ne bi smela odšteti stroškov sečnje in spravila lesa. Toženec je drevje sekal globoko v gozdu tožnikov, meja gozdnih parcel pravdnih strank je dobro vidna in so nasprotne trditve toženca nesprejemljive. S sečnjo je toženec tožnikoma povzročal najmanj tolikšno škodo kot jo vtožujeta, verjetno pa še večjo. Sicer pa, če mu meja ni bila jasna, bi moral toženec, še pred posekom, poklicati geometra. Sodišče bi morala opraviti ogled na kraju samem in zaslišati pričo D. M. in izvedenca B.. Nepravilno je sodišče uporabilo tudi določbo 300. člena Obligacijskega zakonika, tožnika nista prišla v upniško zamudo, še posebej, ker toženec ni ravnal korektno. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, ki se nanaša na „posekano mladje“. Sodba je nepravilna tudi glede odločitve o obrestih, obresti od glavnice in od pravdnih stroškov bi sodišče tožnikoma moralo priznati. Napačna je tudi odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov. Sporna je že sama višina, odločitev ni obrazložena, tožnika pravilnosti odmere pravdnih stroškov ne moreta preveriti.

Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Toženec se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“ zoper ugodilni del sodbe in odločitev glede pravdnih stroškov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v ugodilnem delu ustrezno spremeni ter tožencu prizna vse priglašene pravdne stroške, podrejeno pa v izpodbijanem obsegu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izvedenec gozdarske stroke ocenil, da znaša vrednost posekanih dreves na panju, ob upoštevanju odkupnih cen za leto 2006, 1.137,71 EUR, kar bi sodišče moralo upoštevati in ne prisoditi zneska v višini 1.379,94 EUR. Sodišče prve stopnje je torej upoštevalo vrednost izpred pravdnega mnenja, ne pa vrednost, ki jo je ugotovil izvedenec v pravdnem postopku. Sodišče bi pritožniku moralo priznati tudi stroške 6., 7. in 8. pripravljalne vloge, še posebej 6. pripravljalne vloge, kjer je toženec odgovoril tudi na dodatno mnenje izvedenca F. z dne 24.6.2010, v kateri je povedal, da se z mnenjem strinja, da se torej strinja z ocenjeno vrednostjo 1.137,71 EUR. V 7. pripravljalni vlogi je toženec odgovoril na pripravljalni vlogo tožnikov v zvezi z izvedencem F., v pripravljalni vlogi 8 pa prav tako na pripravljalni vlogi tožnikov. Za 3. pripravljalno vlogo bi moralo sodišče priznati 150 točk. Tudi sicer je obračun napačen. Sodišče je tožencu priznalo 1995 točk, kar znese 915,70 EUR. K temu je potrebno dodati še trikrat 32 km za naroke, 35,52 EUR, takso za odgovor na tožbo 36,95 EUR ter 2 % materialne stroške 39,90 EUR + 1 % nad 1990 točk 9,95 EUR, skupaj 1.038,02 EUR. Na ta znesek pa še 20 % DDV 207,60 EUR, skupaj 1.245,62 EUR, sodišče pa je priznalo le 1.197,81 EUR.

Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožnikov Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, razlogi zanjo pa v celoti pravilni in jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Pritožbena navedba, da je cenitev izvedenca gozdarske stroke D. F. napačna, zmotna in neutemeljena, je povsem pavšalna. Cenitev je jasna, popolna in ni v nasprotju sama s seboj ali z raziskanimi okoliščinami (2. in 3. odstavek 254. člena ZPP), zato jo je sodišče prve stopnje upravičeno sprejelo. Pravilno je pri odločitvi tudi upoštevalo, da gre tožnikoma le vrednost lesa na panju, saj bi morala tudi tožnika, če bi želela za les dobiti denarni ekvivalent, organizirati sečnjo, prevoz in spravilo, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Sodišče je štelo, da je bilo ravnanje toženca (posek dreves na parceli last tožnikov) nedopustno, saj sicer tožbenemu zahtevku ne bi delno ugodilo (eden od elementov splošnega civilnega delikta, ki morajo biti podani kumulativno, je namreč tudi nedopustno ravnanje). Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokazov z ogledom in zaslišanjem priče D. M. in izvedenca B., saj bi se z njimi dokazovale trditve o dejstvih, ki ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. Povsem prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje o tem, da sta (in zakaj) tožnika prišla v upniško zamudo in je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito pri odločanju uporabilo določbo 301. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Nesporno sta tožnika prepozno postavila trditve glede „mladja“ (razlogi stran 6 sodbe) in je tudi v tem obsegu pritožba neutemeljena. Pravdni stroški toženca in njihova odmera so razvidni iz stroškovnika toženca (prilogi B11 in B12), zato ni mogoče govoriti o neobrazloženosti sodbe glede pravdnih stroškov. Odmero pritožbeno sodišče sprejema, tožnika pa je konkretno ne izpodbijata.

K pritožbi toženca Toženec je v odgovoru na tožbo tožbeni zahtevek v višini 1.379,94 EUR pripoznal („Toženec torej pripoznava zahtevek do višine 1.379,94 EUR“). Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v tej višini ugodilo (potem, ko je po izpeljanem dokaznem postopku zaključilo, da tožnikoma kaj več ne gre) – 1. odstavek 316. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pripoznave toženec do izdaje sodbe tudi ni preklical (4. odstavek 316. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da so stroški toženčevih pripravljalnih vlog št. 6, 7 in 8 nepotrebni (1. odstavek 155. člena ZPP). Pravilno je sodišče tožencu za pripravljalno vlogo št. 3 priznalo 50 točk. S to vlogo je namreč toženec posredoval odločbe v zvezi s sodno prakso, na katere se je skliceval, pri čemer je v vlogi povzemal vsebino teh odločb, bistveni ugovor (da se pri določitvi višine škode odšteje tudi delo, zamuda delovnega časa in materialne stroške), pa je posredoval že v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje je stroške torej pravilno odmerilo in tožencu priznalo 1995 točk. Priznalo mu je tudi stroške kilometrine 35,52 EUR in tudi stroške sodne takse za odgovor na tožbo 36,95 EUR. Priznalo mu je tudi 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, pri čemer pa je oboje obračunalo delno drugače kot pritožba, takšno odmero pa pritožbeno sodišče sprejema (primerjaj stroškovnik B11).

Obe pritožbi sta po povedanem neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbama nista uspela, stroški obeh odgovorov na pritožbo pa niso za pravdo potrebni stroški, je pritožbeno sodišče še odločilo, da pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 155. člena ZPP).