Jedro

Tožnica je dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o najemu stanovanja v kraju izobraževanja. Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.

Fizična oseba, ki začasno prebiva izven kraja stalnega prebivališča, je sicer dolžna prijaviti začasno prebivališče v treh dneh od njene naselitve, vendar opustitev te dolžnosti pomeni prekršek iz 25. člena ZPPreb UPB1, ki se kaznuje s predpisano globo, ne pa izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se III. tč. izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 195,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 11. 2013 (I. točka izreka). Odločilo je, da se tožnici za študijsko leto 2012/2013 prizna dodatek k Zoisovi štipendiji za izobraževanje izven kraja stalnega prebivališča od 1. 10. 2012 do konca študijskega leta v znesku 85,53 EUR (II. točka izreka). Toženo stranko je hkrati zavezalo, da tožnici v roku 8 dni povrne stroške postopka v višini 454,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obširno razlaga, zakaj se ne strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, s tem, da se sklicuje na 3. člen Zakona o štipendiranju, ki opredeljuje pojem štipendije skupaj s pripadajočim dodatkom. Sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, saj 44. člen Zakona o štipendiranju določa, da se o dodelitvi Zoisove štipendije vedno odloči z dnem vpisa v izobraževalni program in meni, da je napačno tolmačen 30. člen Zakona o štipendiranju, ki dejansko določa, da dodatek za bivanje pripada štipendistu, ki se izobražuje izven kraja stalnega prebivališča. Z zgodovinsko oz. namensko razlago naj bi bilo mogoče ugotoviti, da namen zakonodajalca ni bil, da dodatek za bivanje pripada vsakemu štipendistu, ki se izobražuje izven kraja stalnega prebivališča. Opozarja na Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu, v zvezi s katerim namen dodatka za bivanje sicer še naprej ostala enak, vendar pa ta v 14. členu glede na zahtevo prosilcev zagotavlja nakup subvencionirane vozovnice. Meni, da se je moral prvostopenjski organ pri odločanju o dodatku za bivanje opredeliti na podlagi uradne evidence o tem, ali štipendist biva v kraju izobraževanja, torej, da se dnevno ne vozi iz kraja stalnega bivališča v kraj izobraževanja. Za prijavo in odjavo začasnega prebivališče pa je izključno pristojna upravna enota in ta pogoj mora biti izpolnjen z začetkom šolskega oz. študijskega leta. V konkretnem primeru ne gre za primer iz 47. člena Zakona o štipendiranju, ki ureja spremenjene okoliščine. Opozarja na sodbo pritožbenega sodišča Psp 571/2013, ko je bilo pritrjeno stališču, da je za upravičenost do dodatka za bivanje potrebna prijava začasnega prebivališča v kraju študija. Ker tožnica v začetku študijskega leta ni imela prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ni upravičena do dodatka oz. bi glede na prijavo začasnega prebivališča dne 5. 10. 2012 bila do te denarne dajatve upravičena kvečjemu od meseca novembra 2012 dalje. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, in sicer meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevaje 3. odstavek 25. člena Zakona o odvetniški tarifi odmeriti stroške postopka od zneska 940,83 EUR. Tako bi nagrada za postopek znašala 72,80 EUR, nagrada za narok 67,20 EUR in 22 % DDV, skupaj 170,80 EUR. Sodišče tožnici ne bi smelo priznati niti 20,00 EUR za plačilo potnih stroškov. Kot potrebni stroški se namreč ne upoštevajo prevozi pooblaščenca, ki ima sedež v drugem kraju kot sodišče (II Cp 3281/2011).

Tožnica v obširnem pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. Poudarja, da je v kraju izobraževanja dejansko bivala že dne 1. 10. 2012, le začasnega prebivališča ni imela prijavljenega. Glede stroškov postopka meni, da v obravnavani zadevi ni postavila zahtevka na denarno terjatev. Izpodbijala je odločbi Javnega sklada RS in ministrstva ter zahtevala priznanje pravice do dodatka za izobraževanje zunaj kraja stalnega prebivališča Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je glede stroškov postopka zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe št. ... z dne 22. 11. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije. Z odločbo Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije št. ... z dne 16. 1. 2013 je bilo ugodeno vlogi tožnice in ji je bila dodeljena štipendija za izobraževanje na A. fakulteti, program D., do zaključka tega programa. Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije je tožnici odmeril štipendijo v višini 139,68 EUR mesečno. Poleg zneska osnovne štipendije v višini 101,78 EUR ji je priznal še dodatek za uspeh v višini 37,90 EUR, ni pa ji priznal dodatka za bivanje, ker je štel, da bi morala imeti prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja 1. oktobra, torej na začetku študijskega leta.

Ker gre v obravnavni zadevi za spor o dodatku k Zoisovi štipendiji, ki po splošni določbi 3. člena Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZŠtip) predstavlja eno od štipendij s pripadajočimi dodatki, je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve podana v 30. v zvezi s 26. členom istega zakona. Ti določbi je pravilno uporabilo že prvostopenjsko sodišče. Po 26. členu ZŠtip se k Zoisovi štipendiji lahko med drugim dodeli tudi dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča. V 30. členu istega zakona je izrecno določeno le da štipendistu, ki se izobražuje zunaj stalnega prebivališča, pripada dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR. Po 2. odst. istega člena je minister, pristojen za delo sicer pooblaščen za podrobnejši predpis kriterijev za določitev navedenega dodatka s podzakonskim aktom. Vendar pa 5. člen Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Ur. l. RS, št. 45/2009; v nadaljevanju Pravilnik), določa samo, da Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendij vsako leto najkasneje do konca junija objavi poziv štipendistom, ki že prejemajo Zoisovo štipendijo, da v skladu z vsebino javnega poziva predložijo potrebno dokumentacijo za nadaljnje prejemanje štipendije.

Določbe 30. v zvezi s 26. členom ZŠtip ni mogoče razlagati, niti uporabiti na način, kot se zavzema tožena stranka. Torej da bi bilo v okoliščinah konkretnega primera pravico do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča mogoče priznati le, če bi tožnica z začetkom šolskega leta, t.j. z datumom, s katerim ji je priznano nadaljnje uživanje Zoisove štipendije, izkazala začasno prebivališče izven kraja stalnega prebivališča. Glede na zakonsko ureditev, veljavno v času predsodnega upravnega odločanja o sporni denarni dajatvi, ob pravilni dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, zadostuje že dejstvo, da je tožnica dejansko bivanje zunaj kraja stalnega prebivališča izkazala s pogodbo o najemu stanovanja v kraju izobraževanja. Prvostopenjsko sodišče sicer napačno ugotavlja, da je tožnica začasno prebivališče prijavila v B., prijavila ga je namreč v C., kot izhaja iz dokumentacije v sodnem in upravnem spisu. Navedena pomanjkljivost pa ne vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na pravilno materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, bi ob popolni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava, o dodatku za bivanje moral odločiti že Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendij s prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom, izdanim 16. 1. 2013. Z ugoditvenim delom sodbe je tako tožnici zakonito priznana pravica do dodatka že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije, to je od 1. 10. 2012 dalje.

Pogoj začasnega prebivališča, o katerem je v skladu z Zakonom o prijavi prebivališča (Ur. l. RS, št. 59/2006; v nadaljevanju ZPPreb) dejansko pristojna odločati upravna enota, je bil določen šele z novelo Zštip (Uradni list št. 56/2013 z dne 2. 7. 2013), ki pa je v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti retroaktivno. Fizična oseba, ki začasno prebiva izven kraja stalnega prebivališča, je sicer dolžna prijaviti začasno prebivališče v treh dneh od njene naselitve,vendar pa opustitev te dolžnosti pomeni prekršek iz 25. člena ZPPreb, ki se kaznuje s predpisano globo. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila ob prijavljenem začasnem prebivališču, v okoliščinah konkretnega primera ne more imeti pravnih posledic na pravico do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, ker takšen pogoj ob odločanju za obravnavano študijsko leto še sploh ni bil predpisan.

V predmetni zadevi je nadalje pravno povsem irelevantno tudi sklicevanje na 47. člen ZŠtip, ki med drugim določa spremenjene okoliščine, ki lahko vplivajo na štipendijsko razmerje, in je zato štipendist v določenem roku o njih dolžan obvestiti štipenditorja. Enako velja za obširne pritožbene navedbe v zvezi z subvencioniranjem vozovnic po Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o prevozih v cestnem prometu. Tovrstna denarna dajatev namreč ni predmet tega sodno socialnega spora, saj je tožnica v vlogi za uveljavitev pravice oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko leto 2012/2013 ni uveljavljala.

Pritožbeno sodišče je v istovrstni zadevi Psp 571/2013 sicer res zavzelo stališče, da štipendist, ki na dan vpisa v izobraževalni program 1. 10. 2012 še ni imel prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ni upravičen do dodatka za bivanje od začetka študijskega leta. Vendar je bila interpretacija in uporaba 30. v zvezi s 26. členom Zštip iz razlogov, utemeljenih v 7. in 8. točki te obrazložitve, spremenjena že v zadevi Psp 234/2014, zato pritožba niti v tej smeri ne more biti uspešna.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da se zahtevek tožnice nanaša na ocenjeno denarno dajatev. Pravna podlaga za odločanje o stroških postopka je namreč podana v 3. odstavku 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in 35/09; v nadaljevanju ZOdvT), ki določa, da se vrednost predmeta določi po višini dajatve, če se zahtevek stranke nanaša na ocenjeno denarno dajatev ali na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo. V konkretnem primeru se tožbeni zahtevek nanaša na upravni akt v zvezi z denarno dajatvijo, in sicer dodatek za bivanje, ki za študijsko leto 2012/2013 znaša 1.026 EUR (85,53 EUR x 12). Vrednost spora v konkretnem primeru torej znaša 1.026,00 EUR, kar pomeni, da glede na vrednost predmeta do 1.200,00 EUR, nagrada za postopek po tar. št. 3100 (količnik 1,3) znaša 72,80 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 (količnik 1,2) znaša 67,20 EUR. Priznati je potrebno tudi 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002. Sodišče prve stopnje je tožnici sicer priznalo 20,00 EUR za plačilo potnih stroškov. Gre za očitno pomoto, saj glede na stroškovnik in dejstvo, da ni priznalo kilometrine C. - B. - C., ker je bil narok opravljen v C. jasno lahko gre le za priznanje 20,00 EUR po tar. št. 6002, torej za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev. Priznati je torej mogoče 160,00 EUR, ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 195,20 EUR. Glede na 1. odstavek 154. člena ZPP znašajo stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici 195,20 EUR, kot je razvidno iz I. tč. izreka te sodne odločbe.

Na podlagi vsega navedenega, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP stroškovni sklep v III. točki izreka sodbe spremenilo tako, da je znesek 454,45 EUR znižalo na znesek 195,20 EUR. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je ob smiselni uporabi 155. člena ZPP hkrati odločilo, da trpi tožeča stranka sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.