Jedro

Toženka ni imela pravne podlage za razlikovanje med prijavitelji, ki so na tretji prijavni rok (četudi na različne datume znotraj tega roka) vložili pravočasne in popolne vloge. Javni poziv je res določal, da se bodo vloge financirale do porabe sredstev in da se bodo ovojnice s prijavami odpirale po vrstnem redu predložitve (slednje je določeno tudi v četrtem odstavku 222. člena pravilnika). Vendar pa niti pravilnik niti javni poziv ne dajeta podlage za to, da se sredstva tudi delijo po vrstnem redu predložitve vlog.

Izrek

I.Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za javno upravo št. 093-30/2022/665 z dne 31. 7. 2023 v zavrnilnem delu, tj. v 2. točki izreka, odpravi, in se zadeva v tem obsegu vrne toženki v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 382,47 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za javno upravo Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) tožnikovi vlogi na Javni poziv za sofinanciranje projektov nevladnih organizacij izbranih na razpisih sofinanciranih iz proračuna Evropske unije ali Urada za finančni mehanizem, Evropskega združenja za prosto trgovino - EFTA za obdobje 2022-2024 (v nadaljevanju Javni poziv) delno ugodila, in sicer mu je dodelila sredstva v višini 8.430,89 EUR (1. točka izreka). V višjem znesku za 13.169,11 EUR je njegovo vlogo zavrnila (2. točka izreka) ter sklenila, da posebni stroški v postopku niso nastali (3. točka izreka).

2.V obrazložitvi pojasnjuje, da je bil predmetni projekt za sofinanciranje izbran po postopku, ki ga določa Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračunov Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik) ter v skladu z Javnim pozivom. Javni poziv določa, da se v primeru, če so s predloženo prijavo prijavitelja presežena skupna razpoložljiva sredstva Javnega poziva ter prijavitelj s prijavo zadosti vsem pogojem Javnega poziva, v sofinanciranje prijavitelju ponudi zgolj preostanek razpoložljivih sredstev Javnega poziva. Toženka je ugotovila, da je bilo istočasno, tj. 1. 6. 2023 ob 7:15 uri, predloženih štirinajst prijav na Javni poziv, med katerimi tudi tožnikova, s katero je zaprosil za sofinanciranje finančnega prispevka v višini 21.600,00 EUR. Ker bi bila s sofinanciranjem vlog prijaviteljev, ki so izpolnjevali vse pogoje Javnega poziva, presežena skupna razpoložljiva sredstva Javnega poziva, se vsem štirinajstim prijaviteljem ponudi preostanek razpoložljivih sredstev, in sicer vsem v enaki vrednosti. Skupna višina preostalih razpoložljivih sredstev znaša 116.291,03 EUR, kar znese 8.306,50 EUR na prijavitelja. En prijavitelj je zaprosil za financiranje zgolj v višini 6.689,45 EUR, zato se razlika (preostanek) sredstev v višini 1.617,05 EUR enako porazdeli med preostalih trinajst prijaviteljev, tako da teh trinajst prijaviteljev prejme sredstva v višini 8.430,89 EUR.

3.Tožnik se z zavrnilnim delom izpodbijanega sklepa (2. točka izreka) ne strinja in vlaga tožbo. Navaja, da je bil Javni poziv odprt do porabe sredstev v višini 4.000.000,00 EUR ali do časovnega roka - najkasneje do 30. 9. 2024, pri tem pa je bilo v celotnem časovnem razdobju predvidenih več vmesnih rokov za oddajo prijav - konkretno sedem, vendar se je Javni poziv zaradi porabe vseh razpoložljivih sredstev zaprl že po tretjem roku, v katerem je prijavo vložil tudi tožnik. Tretji rok za oddajo prijav je bil 30. 5. 2023 do 23:59 ure. Tožnikova prijava je bila pravočasna in je izpolnjevala vse pogoje Javnega poziva, kar je v izpodbijanem sklepu izrecno ugotovljeno. Tožnik meni, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kdaj točno je tožena stranka prejela vse vloge, ki so prispele na tretji rok. Prav tako ni razvidno, v čem se vloga tožnika in vloge ostalih trinajstih prijaviteljev, omenjenih v izpodbijanem sklepu, ki so (z izjemo enega) prejeli zgolj del zaprošenih sredstev, razlikujejo od ostalih na tretji rok pravočasno prispelih vlog, ki so prejele vsa zaprošena sredstva. Merilo, ki je bilo podlaga za odločanje, ni bilo določeno vnaprej, ampak ga je je arbitrarno določila kar sama strokovna komisija, ko je odločala o konkretnih vlogah. Izpodbijani sklep je torej nezakonit že iz razloga, ker se ga ne da preizkusiti.

4.Toženka je kršila tudi načeli enake obravnave in sorazmernosti, ki ju določa Zakon o javnih naročilih (v nadaljevanju ZJN-3). Tožnik je bil neenako obravnavan v primerjavi s prijavitelji, ki so prejeli vsa zaprošena sredstva. Neenako pa je bil obravnavan tudi v primerjavi z ostalimi v sklepu navedenimi prijavitelji (razen enega), ki so prejeli zgolj del sredstev, saj je vsak prejel drugačen odstotek zaprošenih sredstev. Dodaja še, da so vsi istovrstni javni pozivi do sedaj imeli zelo jasno vnaprej določeno merilo glede sofinanciranja, če delež razpoložljivih sredstev po pozivu ne bi zadoščal za vse vložene vloge, in sicer so se sredstva vedno enakomerno razdelila. Šlo je za utečeno prakso, za spremembo katere ni pravne podlage. Tožniku bo zaradi izpodbijane odločitve nastajala škoda tudi v prihodnje, saj s projektom, s katerim je kandidiral na Javnem pozivu, in ki je bil delno zavrnjen, ne bo več mogel sodelovati v prihodnjih tovrstnih javnih pozivih, kjer je pogoj za sodelovanje običajno tudi to, da prijavitelj še ni prejel sredstev v predhodnih javnih pozivih. Tudi iz tega razloga je tožnik v neenakem položaju s prijavitelji, ki so prejeli vsa zaprošena sredstva.

5.Tožnik sodišču pradlaga, da izpodbijani sklep v zavrnilnem delu odpravi in zadevo v tem delu vrne v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

6.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tako v Javnem pozivu (zadnji odstavek točke 6.3) kot tudi v izpodbijanem sklepu jasno navedeno, da

se v primeru, če so s predloženo prijavo prijavitelja presežena skupna razpoložljiva sredstva Javnega poziva ter prijavitelj s prijavo zadosti vsem pogojem Javnega poziva, v sofinanciranje prijavitelju ponudi zgolj preostanek razpoložljivih sredstev Javnega poziva.

Toženka je ugotovila, da je bilo istočasno, tj. 1. 6. 2023 ob 7:15, predloženih štirinajst prijav na Javni poziv. Ker bi bila s sofinanciranjem vlog prijaviteljev, ki so izpolnjevale vse pogoje Javnega poziva, presežena skupna razpoložljiva sredstva, se vsem štirinajstim prijaviteljem ponudi preostanek razpoložljivih sredstev, in sicer vsem v enaki višini. V zvezi z navedbami, da iz sklepa ni jasno, kdaj točno je toženka prejela vloge, ki so bile vložene v tretjem prijavnem roku, toženka pojasnjuje, da iz obrazložitve sklepa logično izhaja, da z vlogami prijaviteljev, ki jih je toženka prejela do 1. 6. 2023 ob 7:15, niso bila presežena sredstva za sofinanciranje, kar je relevantna okoliščina za predmetni spor. Podatke o tem, kdaj točno so bile te vloge predložene, pa bi tožnik lahko pridobil z vpogledom v upravni spis ali s prepisom tega seznama iz upravnega spisa. Toženka pojasnjuje, da je po izdaji izpodbijanega sklepa na prošnjo tožnika svojo odločitev dodatno obrazložila s pojasnilom z dne 8. 9. 2023. Sodišču predlaga, da pojasnilo z dne 8. 9. 2023 in izpodbijani sklep obravnava kot celoto.

7.Določila ZJN-3 v postopkih za (so)financiranje programov in projektov nevladnih organizacij iz javnih sredstev ne pridejo v poštev, kar je izpostavilo že Ustavno sodišče RS v sklepu U-I-60/04-18. Določanje pogojev in meril v Javnem pozivu je v izključni pristojnosti toženke. Dejstvo, da je v nekaterih javnih pozivih določila drugačne pogoje (kot npr. proporcionalna porazdelitev sredstev na vse prijavitelje), ne vpliva na zakonitost Javnega poziva in izpodbijanega sklepa.

8.Toženka ni ravnala arbitrarno ampak v skladu s točko 6.2 Javnega poziva in četrtim odstavkom 222. člena Pravilnika, ki določata, da se vloge odpirajo po vrstnem redu, v katerem so bile predložene, ter v skladu z zgoraj povzetim zadnjim odstavkom točke 6.3 Javnega poziva. Neutemeljeni so očitki o neenaki obravnavi. Pravica do enake obravnave ne pomeni, da morajo vsi prijavitelji prejeti vsa zaprošena sredstva. Tudi Ustavno sodišče je v sklepu U‑I‑60/04‑18 navedlo, da je znesek, ki ga posamezen prijavitelj prejme za sofinanciranje projekta, odvisen med drugim tudi od razpoložljivih sredstev. Morebitna bodoča škoda tožnika je za predmetni spor brezpredmetna, saj ne gre za odškodninsko tožbo. Poleg tega nekateri javni pozivi ne določajo pogoja, da projekt za katerega se zaproša sredstva, ni bil izbran na prejšnjih pozivih, zato ni nujno, da tožnik ne bi mogel kandidirati na drugih javnih pozivih. Tožnik pa ima tudi možnost, da pogodbe o sofinanciranju ne podpiše in s tem pridobi iste pravice, kot da ne bi kandidiral na Javnem pozivu. Toženka predlaga združitev zadev I U 1320/2023, I U 1321/2023, I U 1322/2023 zaradi učinkovitejšega sodnega varstva. V omenjenih zadevah tečejo postopki med istima strankama.

9.V pripravljalni vlogi tožnik vztraja pri stališčih iz tožbe in odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo. Izpostavlja, da je bilo na Javni poziv v 3. roku predloženih skupaj 32 vlog (in ne le 14, kot želi prikazovati toženka), podlage za določanje dodatnega "pod-roka" in neenako obravnavo 14 prijav ni. V izpodbijanem sklepu tudi ni pojasnjeno, zakaj je toženka štela, da je 14 vlog prispelo 1. 6. 2023 ob 7:15 uri. Vloge so namreč prihajale poštno ali osebno do konca dneva 30. 5. 2023, pri čemer je oddaja poštne pošiljke registrirana z datumom in uro, glede na besedilo Javnega poziva pa bi se vrstni red moral šteti po datumu poštnega žiga oz. osebne dostave. Tožnik se strinja s predlogom, naj se zgoraj navedeni identični upravni spori združijo.

10.Toženka v pripravljalni vlogi vztraja pri dosedanjih navedbah in dodatno izpostavlja sodbo Upravnega sodišča I U 1224/2018-12 z dne 7. 7. 2020, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da pri kriteriju obravnavanja ponudb po času prispetja in do porabe razpoložljivih finančnih sredstev ne gre za kršitev načela enakega obravnavanja, saj je ta kriterij, ki je bil (vnaprej) objavljen, veljal enako za vse prijavljene kandidate. Nadalje pojasnjuje, da je bilo v Javnem pozivu predvidenih sedem pod-rokov za odpiranje vlog, pri čemer so se neporabljena sredstva iz prejšnjih pod-rokov prenesla v naslednje obdobje. Zaradi tega po mnenju toženke proporcionalnega pravila v konkretnem primeru ni bilo mogoče uporabiti. Navaja še, da če bi toženka vloge obravnavala po oddajni teoriji, za kar se zavzema tožnik, torej po vrstnem redu glede na datum in uro oddaje pošiljke na pošto, bi morala zavrniti vse vloge, ki so bile oddane 30. 5. 2023 po 16:01 uri, saj bi bila takrat presežena razpoložljiva sredstva. Tožnik je vlogo na Javni poziv vložil 30. 5. 2023 ob 17:04 uri, kar pomeni, da bi morala toženka njegovo vlogo zavreči v celoti. Tožnik glede na takšno trditveno podlago nima pravnega interesa, zato toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrže.

11.Tožnik in toženka sta predlagala združitev predmetne zadeve z zadevami I U 1320/2023, I U 1321/2023 in I U 1322/2023. Po določbi prvega odstavka 42. člena ZUS-1 lahko sodišče s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu, združi v skupno obravnavo in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku. V konkretnem primeru pogoji za združitev postopkov niso izpolnjeni. Tožbe so namreč vložene zoper različne upravne akte, tako pa v zadevah ne gre za odločanje o istem predmetu. Sodišče predlogu strank za združitev zato ni sledilo.

K I. točki izreka

Tožba je utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je zavrnilni del izpodbijanega sklepa, s katerim je toženka odločila o vlogi tožnika za sofinanciranje projekta z nazivom:

"Sema (Razvoj evropskih ko-produkcij 2022)"

ki ga je tožnik prijavil na Javni poziv.

Sodišče uvodoma poudarja, da gre v primeru tovrstnih javnih pozivov za poseben postopek, v katerem je bistvenega pomena, da so vsi prijavitelji enako obravnavani, saj jim mora biti zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku javnega poziva in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev skladno s pogoji poziva. Tudi v postopku dodeljevanja sredstev proračuna je namreč treba upoštevati načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. To pomeni, da morajo biti zaradi zagotavljanja enakega obravnavanja vseh prijaviteljev v javnem pozivu merila in postopki izbire vnaprej določeni, pri dodeljevanju sredstev (izbiri projektov) pa tudi upoštevani tako, kot so bili določeni.

V zadevi pa je sporno, ali je toženka, glede na predhodno ugotovljeno dejstvo in glede na besedilo Pravilnika in Javnega poziva, razpoložljiva sredstva pravilno in zakonito razdelila med prijavitelje, ki so podali svoje vloge na tretji prijavni rok, oziroma tožnika pri tem obravnavala enakopravno.

Pravilnik v 222. členu, na katerega se sklicuje toženka, določa, da odpiranje prejetih vlog za dodelitev sredstev vodi komisija in se izvede v roku, ki je predviden v javnem razpisu ali v predvidenih rokih, če gre za zaporedno odpiranje vlog, pri čemer naj bo rok od izteka roka za dostavo vlog do odpiranja največ osem dni (prvi odstavek). Odpiranje prejetih vlog je praviloma javno. Kadar je predvideno javno odpiranje vlog, se postopek odpiranja vlog izvede na dan, ki je predviden kot zadnji rok za dospetje vlog (drugi odstavek). Odpirajo se samo v roku dostavljene, pravilno izpolnjene in označene kuverte, ki vsebujejo vloge in sicer v vrstnem redu, v katerem so bile predložene (četrti odstavek).

Iz izpodbijanega sklepa in Javnega poziva izhaja, da je bil Javni poziv odprt do porabe sredstev v višini 4.000.000,00 EUR oziroma najkasneje do 30. 9. 2024, pri čemer je bilo v celotnem časovnem razdobju predvidenih sedem vmesnih rokov za oddajo prijav, vendar se je Javni poziv zaradi porabe vseh razpoložljivih sredstev zaprl že po tretjem roku, ki se je pričel 31. 1. 2023 ob o0:00 uri in iztekel 30. 5. 2023 ob 23:59 uri (5.1 in 6.1 točka Javnega poziva). Javni poziv je nadalje določal, da se bodo odpirale samo v roku dostavljene, izpolnjene in pravilno označene ovojnice, ki vsebujejo prijavo, in sicer po vrstnem redu, v katerem so bile predložene, ter da bodo za financiranje izbrani vsi projekti, ki bodo izpolnjevali vse pogoje Javnega poziva, do porabe sredstev. V kolikor bi bila s predloženo prijavo, ki zadosti vsem pogojem Javnega poziva, presežena skupna razpoložljiva sredstva Javnega poziva, se prijavitelju v sofinanciranje ponudi zgolj preostanek razpoložljivih sredstev Javnega poziva (osmi odstavek 6.3 točke Javnega poziva).

Upoštevaje povzeta določila Pravilnika in Javnega poziva toženka po presoji sodišča ni imela pravne podlage za različno obravnavanje prijaviteljev, ki so na tretji prijavni rok (četudi na različne datume oziroma ure znotraj tega roka) vložili pravočasne in popolne vloge. V javnem pozivu je bilo sicer določeno, da se bodo vloge financirale do porabe sredstev in da se bodo ovojnice s prijavami odpirale po vrstnem redu predložitve (slednje je določeno tudi v četrtem odstavku 222. člena Pravilnika). Vendar pa niti Pravilnik niti Javni poziv po presoji sodišča ne daje podlage za to, da se sredstva tudi delijo po vrstnem redu predložitve vlog. Takšne (izrecne) določbe niti Pravilnik niti Javni poziv ne vsebuje, izpeljati pa je ni mogoče niti iz predstavljenih določb, ki se nanašajo na način odpiranja prijav in delitev omejenih sredstev. Navedeno pomeni, da bi morala toženka pri dodeljevanju sredstev vse vloge, predložene znotraj istega roka, z vidika razdelitve še razpoložljivih sredstev obravnavati enako.

V zadevi je nesporno (to pa izhaja tudi iz listin v upravnem spisu, npr. iz Zapisnika, št. 093-30/2022/681 z dne 21. 7. 2023), da je toženka tožniku za predmetni projekt zaradi "preseganja skupnih razpoložljivih sredstev javnega poziva" dodelila zgolj del zahtevanih sredstev, do katerih bi bil ta sicer upravičen glede na določbe Javnega poziva (enako je ravnala tudi v zvezi z več drugimi projekti), prijaviteljem več drugih projektov, za katere so bile prijave ravno tako oddane znotraj tretjega (pod)roka, pa je dodelila celoten znesek sredstev, do katerih so bili ti upravičeni glede na podane prijave in Javni poziv. Ker za opisano različno obravnavo enakih položajev tožnika in slednjih prijaviteljev ni imela pravne podlage, je toženka po presoji sodišča ravnala diskriminatorno in v neskladju s 106.i členom ZJF.

Toženka se v drugi pripravljalni vlogi neutemeljeno sklicuje na sodbo Upravnega sodišča, I U 1224/2018-12 z dne 7. 7. 2020. V navedeni zadevi je sodišče sprejelo stališče, da kriterij obravnavanja ponudb po času prispetja in do porabe razpoložljivih finančnih sredstev sam po sebi ne pomeni kršitve načela enakega obravnavanja, če je ta pogoj oziroma kriterij, ki je bil (vnaprej) objavljen, veljal enako za vse prijavljene kandidate. V konkretnem primeru, kot že povedano, pa Javni poziv ni določal, da se bodo sredstva dodeljevala po vrstnem redu predložitve vlog (znotraj vmesnih rokov). Takšna obravnava vlog je bila torej v konkretnem primeru arbitrarna, s tem pa je toženka kršila tudi načelo enake obravnave prijaviteljev. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na sklep Ustavnega sodišča, U‑I‑60/04‑18, iz katerega izhaja, da je znesek, ki ga posamezen prijavitelj prejme za sofinanciranje projekta, omejen tudi z obsegom razpoložljivih sredstev. Slednje namreč med strankama ni sporno. Tožnik izpodbijanemu sklepu ne nasprotuje, ker njegovi vlogi ni bilo v celoti ugodeno, temveč zato, ker ni bil obravnavan enako kot nekateri ostali prijavitelji, s katerimi je bil v bistveno enakem položaju.

Toženka nadalje neutemeljeno navaja, da tožnik nima pravnega interesa za vložitev tožbe, češ da bi bila njegova vloga v primeru, da bi se vloge obravnavale po vrstnem redu vložitve na pošto, v celoti zavrnjena. Tožnik je sicer v tožbi res navajal med drugim, da toženka v izpodbijanem sklepu sploh ni pojasnila, kdaj so bile vloge oddane, kar bi bil po njegovem mnenju (glede na besedilo Javnega poziva) pomemben podatek, če bi se vloge obravnavale po vrstnem redu predložitve. Vendar pa se v tožbi ni zavzemal za obravnavo vlog po kakršnemkoli vrstnem redu, ampak za enako obravnavo vseh na tretji prijavni rok prijavljenih vlog.

Sodišče je glede na navedeno tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o splošnem upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženki, da v ponovnem postopku ponovno odloči o zadevi. V ponovnem postopku mora toženka zagotoviti enakopravno obravnavo tožnika glede na ostale prijavitelje v enakem položaju.

Sodišče v predmetni zadevi glavne obravnave ni opravilo, in sicer v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V zadevi je bilo namreč že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K točki II. izreka:

Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožnik je s tožbo uspel, zato je po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik o stroških). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika o stroških), povečano za 10 % za pripravljalno vlogo z dne 3. 7. 2024 (4. člen Pravilnika o stroških), vse povečano za 22% DDV (odvetniška družba je zavezanka za DDV), kar skupaj znaša 382,47 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti.

-------------------------------

1Glej tudi I U 1412/2022-7 z dne 21. 5. 2025, 7. točka obrazložitve.

2Sodba Upravnega sodišča I U 1224/2018-12 z dne 7. 7. 2020, 12. točka obrazložitve.

3Sklep Ustavnega sodišča št. U‑I‑60/04‑18 z dne 19. 10. 2006, 10. točka obrazložitve.