Jedro

Potem ko je toženec ugovarjal, da med njima ni bila sklenjena posojilna pogodba ter, da ni podpisal listin, na katere se tožnik sklicuje (glede nespornosti podpisa na dogovoru o vračilu z dne 17. 12. 2015 bo pojasnjeno v nadaljevanju) ter, ko tudi dokaz z izvedencem grafologom ni bil uspešen, je sodišče ta potrdila in dogovor pravilno upoštevalo le kot tožnikovo enostransko evidenco o posameznih posojenih zneskih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani - Centralni oddelek za verodostojno listino VL 61844/2015 z dne 28. 5. 2015 delno v veljavi tako, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) znesek 28.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2015 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 91,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2015 do plačila (točka I izreka) ter v presežku za znesek 23.450,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter izvršilnimi stroški v znesku 74,61 EUR citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka). Nadalje je sodišče odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku pravdne stroške v višini 1.456,23 EUR (točka II izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe (drugi odstavek točke I izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik izkazal obstoj ustne posojilne pogodbe s tožencem, na podlagi katere mu je v letih od 2011 do 2014 posojal denar, o čemer govori tudi pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 12. 10. 2018. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da ni mogoče slediti izpovedi toženca, da si denarja od tožnika ni nikoli izposojal ter od njega ni nikoli dobil nobenega denarja na roke ter da je sredstva, ki mu jih je tožnik nakazal na transakcijski račun, nakazal svojemu bratu v I. Sodišče je upoštevaje načelo vezanosti na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo pravilno ugotovilo dejansko stanje, da dolguje toženec tožniku znesek 28.400,00 EUR. Zmotno pa je sodišče zaključilo in v tem delu tudi zmotno uporabilo materialno pravo, da tožnik ni uspel dokazati, da je tožencu posodil tudi zneske, ki v pravnomočni sodbi niso zajeti, torej da je posodil več kot 28.400,00 EUR. Sodišče je na podlagi zaključka izvedenke grafološke stroke, da preiskava spornih podpisov in ugotavljanje pisca ni mogoča, zaključilo, da pregledane listine ne predstavljajo zanesljivega dokaza o tem, koliko denarnih sredstev je tožnik tožencu dejansko izročil. Tožnik v zvezi z izpostavljenim dokazom izrecno poudarja, da iz mnenja izvedenke izhaja zgolj, da preiskava podpisov ni mogoča. Na podlagi navedenega dokaza ni mogoče zaključiti, da navedenih listin ni podpisal toženec. Tožnik v zvezi s tem poudarja, da je toženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi le pavšalno navedel, da z upnikom nikoli ni bil v nobenem poslovnem razmerju, da z upnikom ni podpisal nobenega dogovora, prejel nobenega računa in mu ni znano od kod in zakaj se vlaga predlog za izvršbo zoper njega. V pripravljalni vlogi z dne 17. 11. 2015 je navedel toženec, da ni podpisal listine, ki so priložene z dne 23. 5. 2012, z dne 16. 10. 2012 in z dne 12. 7. 2013. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 7. 3. 2018 vložil v spis dogovor o vračilu dolga, ki je bil sestavljen 17. 12. 2015. Ugovorne navedbe so pavšalne in se ne morejo nanašati na dogovor o vračilu dolga, ki je bil podpisan kasneje. Tudi v prvi pripravljalni vlogi, kjer je toženec izrecno navedel, katerih listin ni podpisal, dogovor o vračilu dolga ni izpostavljen. Iz tega izhaja, da je sodišče napačno povzelo navedbe toženca, saj toženec ni navedel, da dogovora o vračilu dolga z dne 17. 12. 2015 ni podpisal. Sodišče bi zato moralo šteti, da so navedbe tožnika o dogovoru nesporne, saj se neprerekana dejstva štejejo za priznana. Nadalje izpodbija pritožba dokazno oceno z navedbo, da bi sodišče moralo upoštevati toženčevo neresnicoljubnost, ki jo je samo ugotovilo. Namreč verjelo je tožniku, da je bila sklenjena ustna posojilna pogodba ter da je izročil tožencu denar v gotovini in na roke. Toženec je zanikal podpis potrdil, tožnik pa je izjavil, da je toženec podpisal potrdila in dogovor. Ob tem, da je sodišče zaključilo, da tožniku verjame glede drugih delov njegove izpovedbe, sodišče ni sprejelo nobene utemeljene obrazložitve, zakaj tožniku ne verjame, da je potrdila podpisal toženec. Tožnik je v kazenskem postopku in v obravnavanem izpovedal o izročanju posameznih zneskov, pri čemer je logično in razumljivo, da po tolikšnem obdobju tožnik ni znal več natančno obnoviti posameznih zneskov, datumov in namenov denarja, ki ga je izročil tožencu. Glede obrestnega dela tožbenega zahtevka pritožba ugovarja, da je sodišče napačno ocenilo, da tožnik ni dokazal, da je bilo s tožencem dogovorjeno, kdaj mora vrniti izposojene denarne zneske. Iz potrdil, vloženih v spis, smiselno izhaja, da bo toženec v juniju 2012 pridobil kredit, s katerim bo vrnil posojilo in da v primeru zamude dolguje tudi obresti po zakonodaji. Iz tega izhaja, da je bilo določeno, da je dolžan vrniti posojeni denar najkasneje junija 2012. Enako izhaja tudi iz vsebine dogovora o vračilu dolga z dne 17. 12. 2015. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni podana, saj sodba vsebuje dovolj natančne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih spornega razmerja, ki so potrebni za njen preizkus. Pritožba izrecno očita pomanjkanje razlogov glede zaključka, zakaj sodišče tožniku ne verjame, da je potrdila o izročanju denarja ter dogovor o vračilu podpisal toženec in zakaj v tem delu verjame tožencu, čigar neverodostojnost, je bila po mnenju tožnika, ugotovljena. Glede teh očitkov je potrebno pojasniti, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku poleg tožnika zaslišalo tudi toženca, izvedlo predlagane listinske dokaze ter celovito dokazno oceno opravilo na podlagi ocene posameznih izvedenih dokazov ter uspeha celotnega postopka. Pritožba sama izpostavlja, da dokaz z izvedencem grafologom ni bil uspešen, kar pomeni, da listinski dokazi, ki jih v pritožbi posebej izpostavlja tožnik, ne predstavljajo prepričljivega dokaza o sklenitvi in vsebini zatrjevanega posojilnega dogovora med pravdnima strankama. Tožnik je namreč zatrjeval, da je tožencu na podlagi ustno sklenjene posojilne pogodbe, v daljšem časovnem obdobju treh let izročal različne denarne zneske, skupaj znesek 51.850,00 EUR. Tožnik je sklenitev posojilne pogodbe s tožencem ter zatrjevani znesek posojila dokazoval s potrdili z dne 23. 5. 2012, 16. 10. 2012, 12. 7. 2013 in z Dogovorom o vračilu z dne 17.12. 2015 ter s svojo izpovedbo. Potem ko je toženec ugovarjal, da med njima ni bila sklenjena posojilna pogodba ter, da ni podpisal listin, na katere se tožnik sklicuje (glede nespornosti podpisa na dogovoru o vračilu z dne 17. 12. 2015 bo pojasnjeno v nadaljevanju) ter, ko tudi dokaz z izvedencem grafologom ni bil uspešen, je sodišče ta potrdila in dogovor pravilno upoštevalo le kot tožnikovo enostransko evidenco o posameznih posojenih zneskih. Po povedanem se kot nebistven pokaže pritožbeni očitek, da sodišče tožniku ni pojasnilo, zakaj mu ni verjelo, da je potrdila podpisal toženec. Dejstvo podpisa spornih potrdil s strani toženca je potrebno ugotoviti z zahtevano stopnjo materialne resnice, s prepričanjem. Glede na pojasnjeno pa tožnik to dejstvo dokazuje le s svojo izpovedbo, kar pa ob njegovi zainteresiranosti za izid postopka ter glede na uspeh celotnega dokazovanja, ni zadoščalo, da bi sodišče lahko z zahtevanim dokaznim standardom zaključilo, da je potrdila in dogovor podpisal toženec.

5. Tudi očitek, da je sodišče prekoračilo tožnikovo trditveno podlago, češ da tožnik ni pravočasno navedel, da Dogovora z dne 17. 12. 2015 ni podpisal, ni utemeljen. Drži sicer, da toženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi, niti v prvi pripravljalni vlogi ni izrecno navedel, da ni podpisal Dogovora z dne 17. 12. 2015, medtem, ko je ostala potrdila navedel. Vendar je potrebno pri ugotovitvi, da se neko neprerekano dejstvo šteje za priznano, upoštevati dvoje: 1. določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, ki določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke ter 2. da je tožnik Dogovor z dne 17. 12. 2015 vložil v spis s pripravljalno vlogo z dne 7. 3. 2018, torej po vložitvi toženčevega ugovora in pripravljalne vloge, zato je logično da v teh vlogah dogovoru ni mogel ugovarjati.

6. Glede pritožbenih očitkov, da je sodišče za posojeni znesek 28.4000,00 EUR tožniku verjelo, za preostali vtoževani znesek pa ne, je odločilno, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 28.400,00 EUR utemeljilo z vezanostjo civilnega sodišča na pravnomočno kazensko sodbo, pri čemer je pravilno pojasnilo, da ta vezanost pri identičnem dejanskem stanju pomeni vezanost na dejstva, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, ali obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Sodišču zato dokazne presoje ali je bila za ugodilni del zahtevka med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba ter ali je tožnik tožencu posodil znesek 28.400, 00 EUR, ni bilo potrebno opraviti. Zato je pravilno ugotovilo, da je tožnik tožencu v obdobju od leta 2011 do 2014 posodil denar v zneskih, kot izhajajo iz pravnomočne kazenske sodbe1 ter da mu toženec denarja kljub obljubam ni vrnil. Sodišče prve stopnje pa je v presežku nad zahtevanim zneskom 28.400,00 EUR, za kolikor je bil toženec pravnomočno obsojen, moralo ugotavljati konkretni dejanski stan glede obstoja posojilnega razmerja ter vseh pravno pomembnih dejstev, na podlagi katerih je nato lahko o tožbenem zahtevku odločilo.

7. Pritožba izraža svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, ki pa mu sodišče druge stopnje ne pritrjuje. Sodišče je v skupno dokazno oceno vključilo vse dokaze, ki sta jih stranki predlagali (točka 9. obrazložitve), jih dokazno ocenilo ter pojasnilo, zakaj na podlagi izvedenih dokazov ni mogoč zaključek, da je tožnik tožencu posodil tudi denarne zneske, ki v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 12. 10. 2018 niso zajeti, torej da je tožencu posodil skupaj znesek 51.850,00 EUR. Pravilno je presojalo celotno procesno dogajanje: navedbe strank, procesna dejanja vsake od strank in dokaze, s katerimi sta stranki dokazovali zatrjevana dejstva. Tudi sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom, da tožnik ni uspel dokazati, da je bila za znesek nad prisojenih 28.400,00 EUR med pravdnima strankama sklenjena posojilna pogodba ter, da je tožnik zatrjevane zneske tožencu dejansko izročil kot posojilo. Sodišče je pri tem tudi pravilno upoštevalo, da tožnik ni v celoti izčrpal vseh dokazov, ki bi bili glede na podane navedbe na razpolago. Pri tem zgolj njegov umik dokaza z zaslišanjem priče, ki je sporna potrdila podpisala, z navedbo, da ne razpolaga z naslovom priče, ne utemeljuje nasprotnega. Tožnik ni z ničemer izkazal, da je vsaj poskušal pridobiti naslov te priče. Razlogov za nižanje dokaznega standarda zato v zadevi ni bilo. Izročanje denarja v časovnem obdobju nekaj let, tako, da se je izročenih zneskov nabralo skupaj čez 50.000,00 EUR, brez, da bi si tožnik zagotoviti zanesljive dokaze o posojanju in ob dejstvu, da izročenih zneskov niti delno ni dobil vrnjenih, nikakor ni običajno in življenjsko razumno. Argumenti, s katerimi tožnik utemeljuje sklenitev posojilne pogodbe ter dinamiko posojanja zneskov, tudi sodišča druge stopnje ne prepričajo. Povprečno skrben posojilodajalec bi za kontinuirano posojanje zatrjevanih denarnih zneskov zahteval določena zavarovanja. Tožnik sam navaja, da je bil Dogovor o vračilu z dne 17.12. 2015 podpisan v pisarni odvetnice in zato sodišče ne vidi razumnega razloga, da si za dejstvo, da je toženec ta dogovor res podpisal, ni priskrbel dodatnega dokaza.

8. Tudi odločitev o obrestnem delu tožbenega zahtevka je pravilna. Sklicevanje pritožbe na potrdila, iz katerih naj bi smiselno izhajalo, da bo toženec v juniju 2012 pridobil kredit, ne utemeljujejo odločitve, za katero se pritožba zavzema in sicer, da tožnik utemeljeno zahteva zakonske zamudne obresti od julija 2012. Sodišče je odločilo, da je tožnik znesek 28.400,00 EUR dolžan vrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2015, kar predstavlja vložitev izvršilnega predloga zoper toženca kot dolžnika. Pravilen je zaključek, da tožniku ni uspelo dokazati, da je bil rok za izpolnitev določen, zato je odločitev uprlo na drugi odstavek 299. člena OZ2. 9. Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo tožnika v celoti zavrniti ter potrditi sodbo sodišča druge stopnje (določba 353. člena ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (določbe 154. in 165. člena ZPP).

1 Sodba Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah I K 49051/2015 z dne 12. 10. 2018. 2 Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.