Jedro

Ker je kot tožeča stranka v upravnem sporu nastopala družba, ki je zaradi stečaja prenehala obstajati, pritožbo pa je vložil ustanovitelj te družbe, je pritožbo vložila oseba, ki ni imela te pravice.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 5. odstavka 81. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrglo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 2. 2003, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Brežice, z dne 5. 11. 1999. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je bil v obravnavanem primeru stečajni postopek nad tožečo stranko pravnomočno zaključen s sklepom Okrožnega sodišča v Krškem z dne 7. 3. 2005, ki je postal pravnomočen dne 5. 4. 2005, in je bila tožeča stranka izbrisana iz sodnega registra. Ker zaradi tega ne more biti več pravdna stranka, gre za takšno pomanjkljivost tožbe, da onemogoča nadaljnji postopek, zato je sodišče tožbo zavrglo.

3. Pritožnik A.A. v pritožbi, ki jo vlaga iz razloga po 1. in 2. točki 1. odstavka 72. člena ZUS, navaja, da je sodišče pri izpodbijanem sklepu zanemarilo vsa ostala določila 81. člena ZPP, ki se nanašajo na odpravo pomanjkljivosti, kakršna je nemožnost biti pravdna stranka, ter določila 205. člena ZPP, ki ureja prekinitev in mirovanje postopka. Po prepričanju pritožnika bi moralo sodišče skladno z določilom 3. odstavka 203. člena ZPP postopek prekiniti, ta postopek pa bi se skladno z določilom 1. odstavka 208. člena ZPP nadaljeval, ko bi ga pravni nasledniki zbrisane družbe prevzeli. Tožeča stranka ima pravnega naslednika, to je ustanovitelj A.A., zato so bili izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka in ne za zavrženje tožbe. Ta tožba se namreč nanaša na terjatev, vsaka terjatev predstavlja premoženje, pravni nasledniki glede tega premoženja pa so pri družbah, ki so prenehale s stečajem, po samem zakonu njeni družbeniki. V utemeljitev teh razlogov se pritožnik sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS, III Ips 25/2001. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne v nadaljnje odločanje sodišču prve stopnje.

4. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Glede na določbo drugega odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba pritožbo R.R. obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. 7. V obravnavani zadevi je kot tožeča stranka v upravnem sporu nastopala družba B. d.o.o., ki je prenehala obstajati s pravnomočnostjo sklepa Okrožnega sodišča v Krškem dne 5. 4. 2005, in sicer zaradi začetka in takoj zaključka stečajnega postopka. Zato nima pravnega naslednika, kar pomeni, da se postopek ne bi mogel nadaljevati ter bi bila posledično uporaba določb ZPP o prekinitvi postopka nesmiselna. Po vpogledu v zgodovinski izpisek iz sodnega registra sicer Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil pritožnik A.A. ustanovitelj tožeče stranke, je pa iz družbe izstopil s pravnomočnostjo sklepa dne 5. 4. 2005. Ker se pomanjkanja sposobnosti biti stranka v obravnavanem primeru zaradi neobstoja pravnega nasledstva ne da odpraviti, pritožba ni dovoljena, saj jo je vložila oseba, ki nima te pravice. Takšnega stališča ne more spremeniti sklicevanje pritožnika na sklep Vrhovnega sodišča, III Ips 25/2001 z dne 12. 4. 2001, kjer je bila predmet postopka zahteva tožeče stranke, da ji tožena stranka plača določen denarni znesek z zamudnimi obrestmi. Vrhovno sodišče je v tem primeru reviziji ugodilo, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker pa v obravnavanem primeru tožeča stranka ni podala dajatvenega, temveč oblikovalni zahtevek (odprava upravne odločbe), obveznosti, ki bi na podlagi upravnih odločb bile zavezujoče za družbo, v nobenem primeru ne bi prešle v obliki terjatev na pritožnika kot ustanovitelja družbe, ki je zaradi stečaja prenehala. Čeprav je bil pritožnik ustanovitelj tožeče stranke, v obravnavani zadevi ni aktivno legitimiran za vložitev pritožbe, svoje legitimacije za vložitev pritožbe pa tudi ni izkazal z nobeno drugo okoliščino. Pritožbo je tako vložila oseba, ki ni imela te pravice. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v sklepu I Up 1475/2003 z dne 23. 2. 2006 in v sklepu II Ips 551/2005 z dne 25. 1. 2007. 8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.