Jedro

Tožeča stranka plačila storitve ne more terjati od „vmesnega“ in tudi že bivšega upravnika, ki storitve ni naročil niti zaradi prenehanja upravljanja ne gospodari več s sredstvi rezervnega sklada. Da bi bila tožena stranka odškodninsko odgovorna zaradi kršitev upravnikovih obveznosti v času upravljanja pa tožeča stranka ni trdila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: v 1. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 10325/2008 z dne 17. 3. 2008 razveljavi tudi v 1. odstavku izreka in v 4. odstavku izreka ter se tožbeni zahtevek zavrne, v 3. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 20,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v osmih dneh povrniti tudi pritožbene stroške v znesku 131,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo (pravilno sodbo in sklepom): sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 10325/2008, z dne 27. 3. 2008 ohranilo v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 1.722,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2007 dalje do izpolnitve obveznosti in v 4. odstavku izreka (1. odstavek izreka), citirani sklep o izvršbi zaradi umika tožbe razveljavilo v 1. točki izreka za znesek 1.722,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2007 dalje do izpolnitve obveznosti in v tem obsegu postopek ustavilo (2. točka izreka), naložilo toženi stranki, da mora tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 661,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka opravila storitev za račun etažnih lastnikov AA, L., ki jo je naročil bivši upravnik G., d.o.o. (priloga A2). Tožeča stranka je izstavila račun etažnim lastnikom (priloga A1), ki pa ga je G., d.o.o. zavrnil z opombo, da ni več upravnik in da je sredstva prenakazal toženi stranki kot novemu upravniku (priloga A8). Tožena stranka je plačala zgolj polovico zaračunanega zneska, plačilu preostanka pa se je uprla z obrazložitvijo, da je dolžna račune plačevati le do višine zbranih sredstev rezervnega sklada, s katerimi pa tudi več ne razpolaga, ker ni več upravnik.

Pritožnica ima prav, da upravniku s prenehanjem pogodbe o upravljanju prenehajo tudi vsa materialnopravna upravičenja iz te pogodbe v zvezi z rezervnim skladom. Za sojenje je odločilno dejansko stanje, ki je obstajalo ob zaključku glavne obravnave. Tedaj pa tožena stranka ni bila več nosilec pravice do razpolaganja s sredstvi rezervnega sklada.

Po določbi člena 43/I Stanovanjskega zakona (SZ-1) namreč z denarnimi sredstvi rezervnega sklada gospodari upravnik. Upravnik je pooblaščenec etažnih lastnikov, ki zastopa etažne lastnike v poslih, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe in ki skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov (prim. člen 48/II SZ-1). Zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe mora upravnik brez odlašanja izpolniti glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika (prim. člen 71/I SZ-1). Upravnik ni dolžan zalagati lastnih denarnih sredstev za pokrivanje denarnih obveznosti v breme rezervnega sklada. Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da je upravnik le zastopnik etažnih lastnikov na podlagi zakona in pogodbe o upravljanju, ne pa nosilec pravic in obveznosti, ki pripadajo etažnim lastnikom. Sredstva rezervnega sklada so skupno premoženje vseh etažnih lastnikov, upravnik pa z njimi le gospodari do prenehanja upravljanja. Za pogodbo o opravljanju upravniških storitev se uporabljajo pravila obligacijskega prava o pogodbi o naročilu (mandat), kot izhaja iz 62. člena SZ-1. S prenehanjem pogodbe upravnik preneha biti zakoniti zastopnik etažnih lastnikov, preneha pa tudi njegova procesna legitimacija v tekočih sodnih postopkih. V pravdo mora zato vstopiti nov upravnik kot novi zakoniti zastopnik, pri čemer soglasje strank niti ni potrebno. Izjema so le tisti postopki, v katerih upravnik nastopa v lastnem imenu in za lasten račun. To pa ni slučaj v tem primeru, saj tožena stranka opravljene storitve pri tožeči stranki sploh ni naročila, niti v lastnem imenu niti v imenu etažnih lastnikov.

Med strankama ni sporno, da je bila storitev opravljena po naročilu predhodnega upravnika G., d.o.o. na račun etažnih lastnikov, zato bi tožeča stranka plačilo lahko terjala od etažnih lastnikov, aktualnega upravnika pa bi navedla kot zakonitega zastopnika etažnih lastnikov. Po določilu 68. člena SZ-1 etažnih lastnikov ni treba poimensko navesti, ampak zadošča navedba „Etažni lastniki“ skupaj z natančno označbo stanovanjske stavbe. Sodna praksa je že zavzela stališče, da ni ovire, da sodišče takšni obliki združevanja (ki jo v zadostni meri identificira njen upravnik) ne bi moglo priznati tudi lastnosti stranke v pravdnem postopku v smislu 76. člena ZPP. Če pa bi naročnik storitve G., d.o.o., nastopal v svojem imenu in za svoj račun, bi tožeča stranka plačilo lahko seveda terjala tudi od njega na podlagi pogodbenega razmerja. Po oceni pritožbenega sodišča pa plačila ne more terjati od „vmesnega“in tudi že bivšega upravnika, ki storitve ni naročil niti zaradi prenehanja upravljanja ne gospodari več s sredstvi rezervnega sklada. Da bi bila tožena stranka odškodninsko odgovorna zaradi kršitev upravnikovih obveznosti v času upravljanja pa tožeča stranka ni trdila.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi 61. člena SZ-1, vendar po oceni pritožbenega sodišča domet navedenega določila ni takšen, kot obrazlaga sodišče prve stopnje. Po citirani določbi mora upravnik na dan prenehanja pogodbe o upravljanju upravniških storitev izdelati končno poročilo in sestaviti končni obračun. Sredstva, zbrana na računu, mora upravnik na dan prenehanja pogodbe prenesti na račun, ki ga za večstanovanjsko stavbo vodi na novo izbrani upravnik. Po prenehanju pogodbe o opravljanju upravniških storitev mora upravnik novemu upravniku izročiti vse pogodbe, dovoljenja in druge listine, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe, ter obvestiti tiste dobavitelje in izvajalce storitev, ki izvršujejo dobavo oziroma opravljajo storitve za večstanovanjsko stavbo, katere upravnik je bil. Navedeno določilo torej ureja predajo poslov in dokumentacije med starim in novim upravnikom. Namen te določbe je, da se zagotovi nemoteno upravljanje večstanovanjske stavbe. Ni pa iz tega pogodbenega določilo mogoče izvajati pasivne legitimacije bivšega upravnika, ki tudi sicer ni podana.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Spremenilo jo je tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških, saj je tožeča stranka spor izgubila (razen kolikor je bil postopek zaradi umika tožbe ustavljen) in je zato dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške glede na vrednost spornega predmeta, s katero je v pravdi propadla. Te je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in toženi stranki priznalo stroške za sodne takse po Zakonu o sodnih taksah. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve pritožbenih stroškov v višini sodne takse za pritožbo. V primeru zamude gredo toženi stranki tudi zakonske zamudne obresti za čas zamude.