Jedro

Ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. tč. I. odst. 371. čl. Zakona o kazenskem postopku, ker se izvirnik sodbe in pisni odpravek sodbe ne ujemata. Očitna pisna pomota, ki jo je mogoče popraviti s popravnim sklepom, navedene absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne predstavlja.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazni tako spremeni, da se izrečena kazen zniža na 3 (tri) mesece zapora.

Pritožba okrožne državne tožilke pa se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po I. odst. 211. čl. v zvezi z II. odst. 16. čl. Kazenskega zakonika. Izreklo mu je kazen petih mesecev zapora, ter vanjo vštelo čas, prebit v priporu. Na podlagi določila I. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku je odločilo, da mora obdolženi plačati stroške kazenskega postopka v znesku 100.807,00 SIT in na 30.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo sta se pritožila obdolženec po svojem zagovorniku zaradi odločbe o kazenski sankciji in okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. tč. I. odst. 371. čl. Zakona o kazenskem postopku. Obdolženčev zagovornik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazni spremeni tako, da obdolžencu izrečeno kazen zniža. Okrožna državna tožilka pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovoril obdolženčev zagovornik s predlogom, da naj pritožbeno sodišče tožilkino pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Utemeljena je pritožba obdolženčevega zagovornika, pritožba okrožne državne tožilke pa ni utemeljena.

Strinjati se je s pritožnikom, da sodišče prve stopnje pri določitvi višine zaporne kazni ni upoštevalo vseh okoliščin, ki so pomembne za odmero kazenske sankcije. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni v premajhni meri upoštevalo, da je obdolženec odvisnik, ki se je sedaj odločil za zdravljenje odvisnosti od mamil in začel resno razmišljati o socialni rehabilitaciji, kar je potrdil tudi izvedenec psihiater v svojem mnenju, na kar opozarja pritožnik. Ob upoštevanju ugotovitev izvedenca psihiatra, da gre pri obdolžencu za tako osebno strukturirano osebo, ki ne zmore dolgo odlašati svojih potreb in zadovoljitev o odločitvi se je tudi strinjati s pritožnikom, da bi daljša zaporna kazen pri obdolžencu lahko izničila njegovo voljo, da začne zdravljenje zaradi odvisnosti.

Sodišče druge stopnje je zato obdolžencu kazen znižalo na tri mesece zapora, ki je sorazmerna s težo kaznivega dejanja, njegovimi okoliščinami ter osebnimi razmerami in lastnostmi obdolženca. Takšno kazen sodišče druge stopnje ocenjuje kot pravično.

Neutemeljeno pa okrožna državna tožilka v pritožbi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, glede na razliko med razglašeno sodbo in pisnim odpravkom sodbe, ko je sodišče prve stopnje v razglašeni sodbi navedlo, da je določilo kazen petih mesecev zapora, v pisnem odpravku sodbe pa zapisalo, da je navedena kazen izrečena. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka mora biti takšna, da vpliva ali pa bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaporne kazni se izrekajo in tudi če je sodišče v razglašeni sodbi navedlo, da je zaporno kazen določilo, pa nato pravilno v pisnem odpravku sodbe navedlo, da je obdolžencu izreklo kazen petih mesecev zapora, ta razlika ni takšna, da bi lahko ocenili, da je sodba zaradi tega nezakonita ali nepravilna. Očitna pisna pomota v razglašeni sodbi in zaradi tega neujemanje s pisno izdelano sodbo, ne more pomeniti absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. tč. I. odst. 371. čl. ZKP. Takšno očitno pisno pomoto je mogoče odpraviti tudi s popravnim sklepom.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo zagovornikovi pritožbi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je izrečeno kazen obdolžencu znižalo. Ugotovilo je, da razlogi, s katerimi okrožna državna tožilka izpodbija sodbo, niso podani, zato je njeno pritožbo zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločeno je bilo v obdolženčevo korist, zato povprečnine ni dolžan plačati (II. odst. 98. čl. ZKP). Drugi stroški, o katerih bi bilo potrebno odločati, pa pri višjem sodišču niso nastali.