Jedro

Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama (1. odstavek 66. člena ZOR). Simulirani posel je ničen. Na ničnost pa pazi sodišče po uradni dolžnosti (109. člen ZOR). Zato ni sprejemljivo stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče ugotoviti ničnost tudi v izreku sodbe. Ničnost namreč obstoji že po zakonu, zato pravda v kateri bi se ničnost izrekla v izreku sodbe, ni nujno potrebna. Kljub temu pa seveda lahko kakšna oseba ima interes, da se ničnost ugotovi tudi v pravdi po pravilih, ki veljajo za vsako ugotovitveno tožbo.

Neutemeljena so tudi revizijska zatrjevanja, da tožeča stranka za odpoved podnajemne pogodbe ni aktivno legitimirana. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da je tožnik najemnik spornih prostorov, toženi stranki pa so bili s strani tožeče stranke oddani v podnajem. Tako medsebojno pravno razmerje pravdnih strank pa tožeči stranki brez dvoma daje aktivno legitimacijo za tožbeni zahtevek, ki je natančneje opredeljen v tč. 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Iz ugotovitev nižjih sodišč ne izhaja, da je prišlo do sporazumnega prenehanja najemne pogodbe med tožečo stranko in lastnikom poslovnega prostora. Morebitna odpoved najemne pogodbe s strani lastnika, pa bi morala biti sodna (26. člen zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, Uradni list SRS, št. 18/74 in 34/88), kot sta materialnopravno pravilno ugotovili tudi obe nižji sodišči.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da sta kupoprodajna pogodba z dne 21.5.1990, katere predmet so bila osnovna sredstva in investicijska vlaganja v trgovino in najemna pogodba z dne 22.5.1990, razdrti. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki izročiti v posest vsa osnovna sredstva in investicijska vlaganja, ki so bila predmet prodajne pogodbe, poslovne prostore trgovine pa, skupaj s svojimi ljudmi, zapustiti. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 79.200 Sit. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pravdni stranki sta glede nakupa osnovnih sredstev sklenili dve pogodbi. V eni je bila kupnina določena na l,000.000 DEM, v drugi pa na 450.000 DEM. Iz listin, ki jih je imelo sodišče na razpolago pa ne izhaja, da je prodajna pogodba, v kateri je bila cena dogovorjena v znesku 450.000 DEM, nična. Toženec ni bil zavezanec za plačilo davkov, zato ni imel nobenega interesa, da se sklepa navidezna pogodba. Za toženo stranko je bila veljavna le pogodba, v kateri je kupnina dogovorjena v znesku 450.000 DEM. Sicer pa bi moralo sodišče ničnost pogodbe ugotoviti v izreku sodbe, saj iz ničnosti izhajajo določene posledice. Potrebno bi bilo tudi ugotoviti, katera od pogodbenih strank je povzročila ničnost. Če pa bi se že štelo, da je veljavna pogodba, v kateri je kupnina dogovorjena v znesku 1,000.000 DEM, pa bi moralo sodišče ugotoviti, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo. Datum zamude bi moral biti natančno ugotovljen, v sodbi pa naveden. Brez izvedenca, ki bi naredil obračun plačanih zneskov, izračun sploh ni bil mogoč, zato tudi sodišče morebitne zamude s plačili v dosedanjem postopku ni moglo ugotoviti. Za izpraznitev poslovnega prostora pa tožnik ni aktivno legitimiran. Najemnik poslovnih prostorov je toženec. Tožnik je lastniku poslovnih prostorov podal odpoved, ki je bila sprejeta. Dejstvo, da tožeči stranki najem poslovnih prostorov s strani lastnika ni bil sodno odpovedan, ni odločilno. Sodna odpoved sploh ni potrebna. Po določbah ZOR se lahko najemnik in najemodajalec sporazumeta o tem, kdaj naj najemno razmerje preneha. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa naj se tako spremenita, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen zavrne. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil. V revizijskem odgovoru je tožeča stranka mnenja, da revizija ni utemeljena. To dokazuje zlasti dejstvo, da tožena stranka v posebni pravdi zahteva od tožeče stranke povrnitev zneskov, ki so bili plačani na podlagi razdrte pogodbe.

Revizija ni utemeljena.

Do zaključka, da je dogovorjena kupnina znašala 1,000.000 DEM in ne le 450.000 DEM (ta zaključek je sprejelo tudi sodišče druge stopnje), sodišče prve stopnje ni prišlo le na podlagi ocene listinskih dokazov, kot se v reviziji zmotno zatrjuje, ampak na podlagi ocene vseh dokazov, ki jih je zaradi ugotavljanja tega pravnoodločilnega dejstva izvedlo (zaslišanje strank in prič, vpogled obeh prodajnih pogodb, posojilne pogodbe itd.) Z revizijskimi trditvami, da iz listinskih dokazov izhaja, da je bila kupnina dogovorjena v znesku 450.000 DEM, izpodbija tožena stranka dokazno oceno nižjih sodišč, s tem pa v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Glede pogodbe, v kateri je bila navedena prodajna cena v znesku 450.000 DEM, sta nižji sodišči po oceni izvedenih dokazov ugotovili, da je bila navidezna (simulirana), ker volja pogodbenih strank, da naj kupnina znaša 450.000 DEM, ni bila resnična. Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama (1. odstavek 66. člena ZOR). Simulirani posel je ničen. Na ničnost pa pazi sodišče po uradni dolžnosti (109. člen ZOR). Zato ni sprejemljivo stališče tožene stranke, da bi moralo sodišče ugotoviti ničnost tudi v izreku sodbe. Ničnost namreč obstoji že po zakonu, zato pravda v kateri bi se ničnost izrekla v izreku sodbe, ni nujno potrebna. Kljub temu pa seveda lahko kakšna oseba ima interes, da se ničnost ugotovi tudi v pravdi po pravilih, ki veljajo za vsako ugotovitveno tožbo.

S trditvami, da nižji sodišči nista ugotovili, ali je tožena stranka s plačili posameznih zapadlih obrokov sploh prišla v zamudo in če je, kdaj je prišla, tožena stranka smiselno zatrjuje, da sodbi nižjih sodišč nimata razlogov o odločilnih dejstev, vendar pa tudi te revizijske trditve niso sprejemljive. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, je navedeno koliko je tožena stranka tožeči stranki iz naslova kupnine plačala, ugotovljeno je, da je bil zadnji obrok plačan 7. avgusta 1991, ter da v mesecih september, oktober in november 1991 tožena stranka tožeči stranki ni plačala ničesar. V reviziji smiselno uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP zato ni podana. Revizijsko stališče, da bi se moral za izračun posameznih plačil izvesti dokaz z izvedencem, pa predstavlja izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Neutemeljena so tudi revizijska zatrjevanja, da tožeča stranka za odpoved podnajemne pogodbe ni aktivno legitimirana. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da je tožnik najemnik spornih prostorov, toženi stranki pa so bili s strani tožeče stranke oddani v podnajem. Tako medsebojno pravno razmerje pravdnih strank pa tožeči stranki brez dvoma daje aktivno legitimacijo za tožbeni zahtevek, ki je natančneje opredeljen v tč. 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Iz ugotovitev nižjih sodišč ne izhaja, da je prišlo do sporazumnega prenehanja najemne pogodbe med tožečo stranko in lastnikom poslovnega prostora. Morebitna odpoved najemne pogodbe s strani lastnika, pa bi morala biti sodna (26. člen zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, Uradni list SRS, št. 18/74 in 34/88), kot sta materialnopravno pravilno ugotovili tudi obe nižji sodišči. Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo potrebno revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel. Tožena stranka, ki z revizijo ni uspela, mora stroške revizijskega postopka trpeti sama, tožeča stranka, ki je na revizijo odgovorila, pa povrnitve stroškov revizijskega odgovora ni zahtevala.