Jedro

Za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, so odgovorni etažni lastniki v skladu s svojimi solastniškimi deleži, razen, če pogodba o medsebojnih razmerjih določa drugače. Ker iz najemne pogodbe (za najem stanovanja v solasti etažnih lastnikov) izhaja, da jo je podpisala tožnica po pooblastilu etažnih lastnikov, pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da so se etažni lastniki na ta način odpovedali ločenemu zaračunavanju obratovalnih stroškov najemnikom.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, z neupoštevanjem trditev in dokaznih predlogov glede razdelitve toplotne energije, pa je tudi poseglo v tožničino pravico do izjave. Toženka pa je v pobot uveljavljala tudi določen znesek iz naslova zbranih najemnin, ki naj bi jih tožnica zbirala in zadrževala brez pravne podlage, o čemer sodišče prve stopnje še ni odločalo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. točki izreka v delu, ki presega zahtevek za plačilo zneska 19,81 EUR in 17,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2013 dalje, v III. točki pa v celoti ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 35231/2015 z dne 30. 3. 2015 v prvem odstavku izreka razveljavilo za znesek 1,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2013 dalje in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka). V preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožnici je na račun toženke naložilo plačilo 254,91 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločbo (II. in III. točka izreka) se pritožuje tožnica. Sklicuje se na zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču očita kršitev določbe 451. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj ni upoštevalo navedb in pravočasno predloženih dokazov v drugi pripravljalni vlogi. Ob nekonkretiziranih navedbah toženke je sodišče tudi sicer tožnici naložilo pretirano dokazno breme. Meni, da toženka z navedbo v ugovoru, da so stroški previsoki, ni konkretizirano ugovarjala vtoževani terjatvi. Dodaja, da je ključ delitve stroškov v celoti opredeljen v 30. členu Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1), ki določa, da se stroški upravljanja (z izjemo stroškov obratovanja) delijo glede na solastniške deleže, razviden pa je tudi iz predloženih računov. Ker je delitev stroškov opredeljena v predpisih, je na toženki trditveno breme izpodbijanja pravilnosti v spis vloženih razdelilnikov. Vztraja na stališču, da so stroški za stanovanje v 7. nadstropju večstanovanjske stavbe zajeti v najemnini, saj je bil tak dogovor sklenjen med etažnimi lastniki in najemnikoma. Drugačna odločitev sodišča je zato protispisna.

3. Na pravilno vročeno pritožbo toženka ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (442. do 458. člen ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja: - da je tožnik upravnik, toženka pa etažna lastnica stanovanja na naslovu ..., v bruto izmeri 55,66 m2 in neto površini 54,3 m2; - da je bila glede upravljanja večstanovanjske stavbe na zgornjih naslovih veljavno sklenjena Pogodba o opravljanju upravniških storitev (v nadaljevanju: Pogodba); - da tožnica kot svojo lastno terjatev vtožuje plačilo stroškov upravljanja, zahteva pa tudi povračilo stroškov dobaviteljev in izvajalcev storitev, ki jih je založila iz lastnih sredstev.

7. Ob preizkusu izpodbijane sodbe z vidika njene materialnopravne pravilnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče zmotno porazdelilo dokazno breme in zato sprejelo materialnopravno napačno odločitev. Drži sicer, da je toženka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjevala, da so zneski na vseh razdelilnikih stroškov upnika previsoki (za 70 EUR preveč). Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnica v prvi pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) na tovrstne ugovore odgovorila. Iz njenih pojasnil izhaja, da način razdelitve stroškov temelji na 30. členu SZ-1, po katerem stroški stavbe bremenijo etažne lastnike v skladu z njihovimi solastniškimi deleži, stroški obratovanja pa se delijo skladno s Pravilnikom. Tožnica je predložila tudi vse razdelilnike stroškov ter na primeru razdelilnika št. 0640014031013 pojasnila ključ delitve. Nadalje je pojasnila, da so v najemnino stanovanja v 7. nadstropju na podlagi najemne pogodbe zajeti tudi skupni obratovalni stroški ter posamezni obratovalni stroški za dve osebi (elektrika, voda, ogrevanje, ravnanje z odpadki, itd.), zato najemnika ne plačujeta obratovalnih stroškov. Pojasnila je še, da toženki obračunava le tiste obratovalne stroške, ki odpadejo na njen posamezni del in ničesar več.

8. Glede na navedeno, se je dokazno breme glede napačne višine vtoževanih stroškov ponovno prevalilo na toženko, ki je v prvi pripravljalni vlogi od tožnice zahtevala, da predloži listine, iz katerih izhaja višina stroškov najemniškega stanovanja. Tudi tokrat je tožnica na toženkine ugovore odgovorila in v drugi pripravljalni vlogi pojasnila, da se obratovalni stroški najemnikoma ne obračunavajo, saj so zajeti v najemnini.

9. Za plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe, so odgovorni etažni lastniki v skladu s svojimi solastniškimi deleži, razen, če pogodba o medsebojnih razmerjih določa drugače (30. člen SZ-1). Iz priložene Pogodbe izhaja, da cena izvajanja storitev rednega upravljanja znaša 8 EUR na posamezno enoto, cena vodenja rezervnega sklada pa 1,3 EUR na enoto. V 35. členu Pogodbe je določeno, da upravnik stroške storitev, del, materialov in dobav obračuna po dejanskih stroških in na podlagi ključa delitve, predpisanega s Pravilnikom o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju Pravilnik). Razen v 27. členu Pravilnika naštetih stroškov, se ostali obratovalni stroški delijo ali na posamezne enote (26. člen Pravilnika) ali po površini posamezne enote (25. člen Pravilnika).

10. V konkretni zadevi je tožnica zatrjevala, da je stroške delila skladno s predpisi (ki jih je tudi navedla) in v dokaz v spis vložila mesečne razdelilnike stroškov skupaj s prilogami - računi, ki so bili podlaga za razdelilnike. Ker mora sodišče materialno pravo poznati, taka trditvena podlaga zadostuje. Tožena stranka pa je v zvezi z razdelitvijo stroškov navajala le, da so stroški pretirani, ker vsebujejo tudi stroške najemnikov, ki prebivata v stanovanju v 7. nadstropju, ki je v solasti etažnih lastnikov. Glede slednjih je tožnica predložila najemno pogodbo (priloga A138), iz katere izhaja, da so v najemnino 300 EUR všteti tako skupni kot tudi posamični obratovalni stroški, ki nastanejo ob običajnem bivanju dveh oseb v stanovanju. Ker iz same pogodbe izhaja, da jo je podpisala tožnica po pooblastilu etažnih lastnikov, pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da so se etažni lastniki na ta način odpovedali ločenemu zaračunavanju obratovalnih stroškov najemnikom. Vsi njuni stroški so namreč zajeti v pavšalnem znesku najemnine, tožnica pa preostale stroške obračunava v skladu s ključem delitve. Po stališču pritožbenega sodišča je tožnici na tak način uspelo izkazati način delitve stroškov med etažne lastnike, sodišče prve stopnje pa ji je z nasprotnim stališčem naložilo pretirano dokazno breme. Ob tem velja dodati, da so predloženi računi verodostojne listine, kar pomeni, da veljajo dejstva in podatki, ki jih izkazujejo za resnična, dokler niso izpodbita. Toženka bi tako za vsak račun posebej morala navesti v kakšnem obsegu je višina terjatve previsoka in to tudi dokazati. Odločitev sodišča prve stopnje je zato v tem delu materialnopravno zmotna. Izjema velja le glede 1,60 EUR umaknjenega dela zahtevka (v višini 1,60 EUR) in terjatve v višini 17,83 EUR, ki je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča že zastarala. Terjatev je namreč v plačilo zapadla že 24. 12. 2013, tožnica pa jo je terjala šele 27. 3. 2015, kar je po enoletnem zastaralnem roku (355. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

11. Preuranjena je nadalje odločitev sodišča glede vtoževanih stroškov razdelilnikov za toploto. Da tožnica kot upravnica do njih ni upravičena in so kot taki že del storitev upravljanja, se je toženka sicer sklicevala že v ugovoru (točka 4), vendar je tožnica v prvi pripravljalni pojasnila, da gre za stroške podjetja B., d. o. o., ki mesečno opravlja odčitke porabe delilnikov v stavbi ter nato izračuna, kakšen delež toplote je porabilo posamezno stanovanje (list. št. 47). Ker je toženka šele v prvi pripravljalni vlogi pojasnila, da se njen ugovor ne nanaša na popis števca, temveč na storitev izračuna razdelitve stroškov za toploto (list. št. 61), so bile navedbe tožnice v drugi pripravljalni vlogi pravočasne. V njej je namreč v skladu s tretjim odstavkom 452. členom ZPP zgolj odgovorila na navedbe toženke iz prve pripravljalne vloge in v ta namen pravočasno predložila Sporazum o delitvi stroškov toplote in stroškov ogrevanja sanitarne vode (priloga A150), iz katerega izhaja, da upravnik etažnim lastnikom lahko izstavlja račune za opravljeno storitev izvajalca delitve stroškov (podjetja B., d. o. o.). Njihovo višino je utemeljila s predložitvijo posameznih razdelilnikov. Sodišče prve stopnje je tako zmotno štelo, da so bile trditve in dokazi tožnice v tem obsegu predloženi prepozno oziroma, da ni bilo podanih zadostnih trditev o njihovi višini. Ker je v zadevi odločilo, ne da bi upoštevalo trditve in dokazne predloge glede razdelitve stroškov za toploto, je tožnici onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti in stroškov opominov. Toženka je namreč obračunanim obrestim pravočasno ugovarjala (primerjaj točko 2 ugovora), tožnica pa je določene trditve podala šele v drugi pripravljalni vlogi, kar je v smislu 451. člena ZPP prepozno. Sodišče prve stopnje tako tožnici utemeljeno ni priznalo: - za terjatev po razdelilniku št. 0640014031013 (priloga A15) 1,10 EUR stroškov opomina in 0,8483 EUR zamudnih obresti; - za terjatev po razdelilniku št. 0640014041019 (priloga A30) 1,05 EUR stroškov opomina in 0,6490 EUR zamudnih obresti; - za terjatev po razdelilniku št. 0640014051014 (priloga A43) 1,3 EUR stroškov opomina in 0,5819 EUR zamudnih obresti; - za terjatev po razdelilniku št. 0640014061010 (priloga A56) 1,32 EUR stroškov opomina (zamudne obresti niso zahtevane); - za terjatev razdelilniku št. 0640014071015 (priloga A69) 1,96 EUR stroškov opomina in 1,6629 EUR zamudnih obresti; - za terjatev po razdelilniku št. 0640014081010 (priloga A81) 1,96 EUR stroškov opomina (zamudne obresti niso zahtevane); - za terjatev po razdelilniku št. 0640014091016 (priloga A94) 1,96 EUR stroškov opomina in 1,369 EUR zamudnih obresti; - za terjatev po razdelilniku št. 0640014101011 (priloga A107) 1,96 EUR stroškov opomina in 0,1298 EUR zamudnih obresti) in - za terjatev po razdelilniku št. 0640014111017 (priloga A120) 1,96 EUR stroškov opomina (zamudne obresti niso zahtevane), kar skupno znaša 19,81 EUR. Zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu je zato pravilna.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, z neupoštevanjem trditev in dokaznih predlogov glede razdelitve toplotne energije, pa je tudi poseglo v tožničino pravico do izjave. Ker pa je toženka v pobot uveljavljala tudi določen znesek iz naslova zbranih najemnin, ki naj bi jih tožnica zbirala in zadrževala brez pravne podlage (primerjaj 7. točko prve pripravljalne vloge, list. št. 62), o čemer sodišče prve stopnje še ni odločalo, je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo namreč dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP). Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka), saj so slednji odvisni od končnega uspeha strank. V preostalem delu (glede zastarane terjatve v višini 17,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 19,81 EUR nedokazanih stroškov opomina in obresti pa je bilo potrebno pritožbo zavrniti ter v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pravilno uporabiti pravilo o dokaznem bremenu, glede stroška razdelitve toplotne energije pa upoštevati tudi trditve in predložene dokaze iz tožničine druge pripravljalne vloge. Po odločitvi o višini vtoževane terjatve pa bo moralo sodišče prve stopnje odločati tudi o utemeljenosti pobotnega ugovora.

15. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice je pritožbeno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

16. Pristojnost sodnika posameznika za odločanje o pritožbi zoper sklep je določena v prvem odstavku 366.a člena ZPP.