Jedro

Soglasje družbenikov je potrebno za spremembo družbene pogodbe samo takrat, ko se z njimi povečujejo njihove obveznosti do družbe, kar pa se ne zgodi že z vsako tako spremembo, s katero se poslabša položaj enega v primerjavi s položajem drugega družbenika v družbi. ZGD v 440. členu predpisuje le minimum pravic družbenikov glede števila glasov, ki jih imajo na skupščini, izjeme pa prepušča ureditvi v družbeni pogodbi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se prvostopna sodba v 1. točki izreka potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka predlagala sodišču, da ugotovi, da je sklep skupščine tožene stranke, sprejet na 5. seji skupščine z dne 29.3.1995, ki se glasi tako, kot je navedeno v zapisniku z dne 29.3.1995 pod točko 2. ničen (sklep s katerimi se delavcem družbe P. iz rezervnih sredstev družbe zagotovijo delavske delnice v enaki vrednosti, kot jih bodo povprečno dobili delavci v gospodarstvu Republike Slovenije iz naslova dobička namenjenega notranjemu odkupu). Nadalje je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku tožeče stranke na razveljavitev sklepa skupščine tožene stranke, sprejete na 7. seji skupščine dne 14.9.1996, ki se glasi tako kot je navedeno v zapisniku z dne 14.9.1995, pod točko 4.1. (sklep o uskladitvi pogodbe o ustanovitvi z določili Zakona o gospodarskih družbah in o potrditvi prečiščenega besedila pogodbe). Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči povrniti vse pravdne stroške.

Zoper to sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter primarno predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da razveljavi le tiste posamezne določbe prečiščenega besedila pogodbe o ustanovitvi družbe, za katere bi ugotovilo, da niso v skladu z zakonom. Stališče izpodbijane sodbe, da je podna ničnost sklepa št. 2 skupščine tožene stranke z dne 29.3.1995, ker v vabilu za skupščino v dnevnem redu ni bila navedena točka, o kateri se je na skupščini razpravljalo, je napačno. V vabilu na 5. redno sejo skupščine so bile navedene točke dnevnega reda, v prilogi vabila pa so bili navedeni predlogi sklepov k vsaki točki dnevnega reda. Tako so bili vsi družbeniki dobro seznanjeni z dnevnim redom skupščine in s sklepi, ki naj bi jih sprejemali na skupščini. Dnevni red je bil torej dopolnjen le v oblikovnem smislu. Torej je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno presodilo, da sporna točka ni bila uvrščena na dnevni red in da je bilo njeno obravnavanje na seji v nasprotju z določbami 281. do 287. člena ZGD. Zato po mnenju pritožnika ni podana ničnost navedenega sklepa. Nadalje še navede, da je sodišče pri odločanju o tem delu tožbenega zahtevka tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj v izpodbijani sodbi navaja točno vsebino vabila na sejo skupščine dne 29.3.1995, ki pa to ni, ne da bi bilo vabilo tekom postopka na prvi stopnji predloženo.

Izpodbijana sodba ima zato v tem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ni moč preizkusiti.

Glede nadaljnje odločitve sodišča, da razveljavi sklep o sprejetju sprememb in uskladitvi pogodbe o ustanovitvi družbe z ZGD, ker naj bi za ta sprejem ne zadoščala večina, kot jo je odrejala dosedanja pogodba o ustanovitvi (kot določa 585. člen ZGD), temveč bi bila za vse tiste določbe, ki presegajo obligatorno uskladitev ZGD, potrebna tričetrtinska večina glasov, kot to določa 450. člen ZGD, tožena stranka navaja, da je bil sklep sprejet z več kot tričetrtinsko večino glasov vseh družbenikov in je torej spremenjena pogodba odraz volje več kot zahtevane večine družbenikov. Sodišče je glede tega vprašanja nedvomno nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka se tudi ne strinja z izpodbijano sodbo da 16.2. točka pogodbe daje družbi zastavno pravico na deležih za obveznosti družbenika iz povsem obligacijskega razmerja. Po navedeni določbi ima namreč družba le pravico zahtevati od družbenika v zastavo del kapitalskega deleža za zavarovanje neporavnane obveznosti, kar pa bistveno ne poslabšuje položaja družbenikov. Ker sporna določba sama po sebi družbi ne daje nikakršne zastavne pravice, je v tem primeru sodišče povsem napačno ugotovilo dejansko stanje in ob tem tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka se ne strinja niti z mnenjem sodišča, da je ne glede na morebitno soglasje dvomljiva zakonitost 11.3. točke pogodbe, ki določa, da se število dodatnih glasov družbenikov oblikuje na podlagi količine porabljenega zemeljskega plina, dobavljenega v poslovnem letu pred zasedanjem skupščine. Po mnenju tožene stranke ZGD ne določa načina delitve večjega števila glasov na vsakih 10.000,00 SIT in povzema komentar ZGD, da pravila o enakosti iz deleža in nadomestilu v okviru družbene pogodbe za omejitev glasovalne pravice pri d.o.o. niso obvezna. Podatki o upravljalski strukturi so prav tako družbenikom znani v vsakem trenutku, saj se ugotavljajo enkrat letno, zato je trditev sodišča o nedoločenosti nevzdržna.

16.1. točko pogodbe, ki ureja postopek prodaje družbeniškega deleža nad določeno višino, ki se veže na soglasje družbe, pritožba razlaga zgolj kot zaščito družbenikov, ki tožeče stranke kot družbenika sploh ne prizadene. Prav tako gre v točki 16.5. pogodbe, po kateri ima pravico preprečiti prodajo deleža nedružbeniku celo en sam družbenik, le za zaščito družbe pred sovražnimi prevzemi in za nemoteno delovanje družbe. Postopki sami po sebi tako ne predstavljajo dodatne obveze družbenikov, ampak zaščito le-teh.

Glede na vsa pritožbena navajanja tožena stranka še dodaja, da se načelno ne strinja s tem, da naj bi se po zakonu zahtevalo soglasje vseh družbenikov v primeru, ko se s spremembo družbene pogodbe poslabšuje njihov položaj. ZGD namreč nikjer ne postavlja takšnega pogoja, saj govori o soglasju vseh družbenikov le v primeru povečanja obveznosti družbenikov do družbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede odločitve iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe o zagotovitvi delavskih delnic delavcem P., se pritožbeno sodišče sklicuje na dejanske ugotovitve v sodbi sodišča prve stopnje, ki je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Glede na pritožbena izvajanja o prilogi vabila, v kateri naj bi bili navedeni predlogi sklepov k vsaki točki dnevnega reda pa dodaja, da jih je štelo za novoto po 1. odst. 496.a člena ZPP, zato jih ni moglo upoštevati. Tožena stranka je za prilogo vabila nedvomno vedela že tekom postopka na prvi stopnji, pa kljub temu ni oporekala trditvam tožbe o dnevnem redu. Prav tako pritožba povsem neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP. Sodišče je točno vsebino dnevnega reda skupščine povzelo po tožbi, tožena stranka pa se je, ne da bi oporekala navedbam o dnevnem redu, spustila v pravdo. Sodišče je po preizkusu sodbe ugotovilo, da bistvena kršitev postopka ni podana. Zato je v tem delu po 368. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo napadeno sodbo.

Glede odločive iz 2. točke izreka napadene sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sklep skupščine razveljavilo, ker se je postavilo na stališče, da so v danem primeru spremembe družbene pogodbe preobsežne, da bi jih bilo moč šteti le za uskladitev družbene pogodbe z ZGD, brez spremembe položaja družbenikov, ki jo v tem primeru sodišče vidi kot poslabšanje položaja družbenikov, ki pomeni povečanje njihovih obveznosti do družbe. Posledično smatra prvostopenjsko sodišče, da je glede na določbo 3. odst. 450. člena ZGD za takšno spremembo družbene pogodbe potrebno soglasje vseh družbenikov.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša, da v spornih primerih ne gre le za spremembe družbene pogodbe, ki predstavljajo nujno uskladitev z ZGD.

Ne strinja pa se s stališči prve stopnje, da so spremembe take, da bi bilo za njihov sprejem potrebno soglasje vseh družbenikov po 3. odst. 450. člena ZGD. Po mnenju pritožbenega sodišča gre namreč v teh primerih le za spremembo položaja družbenikov, lahko tudi v škodo nekaterih od njih (in v korist drugih), kar pa še ne pomeni, da so se z njimi povečale obveznosti družbenikov do družbe; samo v tem primeru bi bilo namreč potrebno soglasje.

Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da točka 16.1. nove pogodbe o ustanovitvi družbe na novo določa soglasje družbe za primer odsvojitve poslovnega deleža tretji osebi (če je ta manjši od 15 % - kar velja praktično za vse družbenike - daje soglasje uprava po predhodnem mnenju nadzornega odbora, sicer pa skupščina). To po prepričanju sodišča druge stopnje v primerjavi s prejšnjo pogodbo, ko je bilo v vsakem primeru potrebno soglasje vseh približno 150 družbenikov, predstavlja kvečjemu izboljšanje, ne pa poslabšanja položaja družbenikov, nikakor pa ne povečanja njihovih obveznosti do družbe. Isto velja tudi za določbo točke 16.5. nove pogodbe, po kateri prodajo lahko z vetom prepreči največji družbenik, to je Republika Slovenija; prej je bilo potrebno soglasje vseh, sedaj pa zadošča samo nenasprotovanje enega družbenika.

Pritožbeno sodišče prav tako ne sledi odločitvi prvostopenjskega sodišča, da točka 16.2. pogodbe o ustanovitvi, ki naj bi dajala družbi zastavno pravico na deležih za obveznosti družbenika, pomeni takšno spremembo položaja družbenika, za sprejem katere se po 3. odst. 450. člena ZGD zahteva soglasje vseh družbenikov. Iz sporne določbe pogodbe ne izhaja, da bi družba oziroma uprava družbe imela zastavno pravico na kapitalskem deležu družbenika v primeru neporavnane obveznosti do družbe na podlagi neplačanega dobavljenega zemeljskega plina. Družba ima le pravico zahtevati zastavo, družbenik pa po določbi 2. odst. točke 16.2. ne more ponuditi svojega kapitalskega deleža v prodajo, preden ne ponudi družbi ustreznega dela v zastavo. Ker torej ni videti, da bi te določbe dale družbi zastavno pravico, in ji tudi ne dajejo možnosti preprečiti prodajo, čeprav bi jih družbenik kršil (njegova odškodninska odgovornost pa je podana tudi v primeru, če takih določb v pogodbi o ustanovitvi družbe ne bi bilo), ni mogoč sklep, da se z njimi povečujejo obveznosti družbenika do družbe.

Določba točke 11.3. pogodbe pa je po mnenju prvostopenjskega sodišča najspornejša, saj je njena zakonitost vprašljiva tudi v primeru sprejema s soglasjem vseh družbenikov. Pogodba o ustanovitvi tožene stranke namreč veže pridobivanje dodatnih glasov, ki jih imajo družbeniki na skupščini, na količino odkupljenega plina. Po 1. odst. 440. člena ZGD naj bi bilo večje število glasov možno vezati kot ponder le na neko vnaprej določeno kategorijo in način, kar pa po mnenju prvostopenjskega sodišča odjem plina ni. Posledica naj bi bila nejasna in nepredvidljiva kapitalska struktura družbe. Čeprav v spisu ni podatkov, kakšen delež pri glasovanju oziroma pri upravljanju dejansko predstavljajo dodatni glasovi na podlagi odjema plina, je pritožbeno sodišče prišlo do prepričanja, da tudi v tem primeru ne moremo govoriti o povečanju obveznosti družbenika do družbe. Možno je govoriti samo o spremembi položaja družbenikov, oziroma o vsakoletni spremembi v strukturi upravljanja družbe (v čem se to tiče zunanjih subjektov in v čem je zanje pomembna ravno upravljalska struktura družbe, da bi zanjo morali vedeti, sodišče prve stopnje ni razložilo, tožeča stranka pa glede tega niti ni dala nobenih trditev). Zato iz razloga, da pogodba o ustanovitvi družbe v tej točki ni bila spremenjena s soglasjem družbenikov, ni mogoče govoriti o njeni ničnosti ali izpodbojnosti.

Sicer pa določba 1. odst. 440. člena ZGD prepušča družbenikom, da z družbeno pogodbo svobodno urejajo upravljalska razmerja in predpisuje le minimum glasovalnih pravic družbenikov. Določba, kakršno vsebuje sporna točka 11.3. družbene pogodbe v obravnavanem primeru, zato po mnenju pritožbenega sodišča ni v nasprotju z zakonom. Pa tudi če bi bila v nasprotju s 1. odst. 440. člena ZGD, to še ni razlog za njeno ničnost ali izpodbojnost. V tem primeru namreč ni videti, da bi bili izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 359. člena ali 1. odst. 364. člena ZGD.

Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da ta pogodbena določba ni v nasprotju z moralo ali javnim redom, kar bi lahko bil ničnostni razlog (določba 440. člena ZGD je lahko del javnega reda samo, kolikor določa minimum pravic, ta pa v obravnavanem primeru ni prekršen). Ni mogoče niti zaključiti, da bi ta pogodbena določba nasprotovala temeljnim ciljem družbe ali dobrim poslovnim običajem in bi merila na oškodovanje vsaj enega družbenika ali interesov družbe, kar bi bili lahko razlogi za njeno izpodbojnost. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, nakar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da je sporni sklep skupščine zaradi kršitev 3. odst. 450. člena in 1. odst. 440. člena ZGD izpodbojen. Zaradi tega je na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.

Na podlagi določbe 2. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo o stroških vsega postopka. V skladu s pooblastilom iz 2. odst. 154. člena ZPP je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje pravdne stroške.