Jedro

Če policija o odvzemu brisa ustne sluznice ne sestavi zapisnika ali uradnega zaznamka, je nedvomno podana kršitev določbe drugega odstavka 148. člena ZKP, vendar zakon za takšno kršitev ne določa, da se sodna odločba na takšen dokaz ne sme opirati, zato ne gre za nedovoljen dokaz v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 19982/2010 z dne 1. 10. 2012 obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in štiri mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se obsojencu v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen všteje pridržanje od 9. 1. 2007 od 7.00 ure do 10. 1. 2007 do 11.15 ure, oškodovanca J. Č. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 20.000,00 EUR napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je z isto sodbo na podlagi 2. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obsojenca za kaznivo dejanje tatvine po drugem in prvem odstavku 211. člena KZ.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 19982/2010 z dne 18. 12. 2013 pritožbo zagovornice obsojenca zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopa.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenca vložila zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 29. 4. 2014 iz razlogov kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zlasti 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 18. člena ZKP, 8. točke 92. člena ZKP ter 148. člena ZKP, slednje naj bi vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Zagovornica je Vrhovnemu sodišču predlagala, da njeni zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Kršitev kazenskega zakona naj bi bila po mnenju zagovornice podana, ker obsojenec naj zagotovo ne bi mogel s svojimi ravnanji v kritičnem času izpolniti kvalifikatornih elementov očitanega kaznivega dejanja, ker naj kritičnega dne sploh ne bi bil na kritičnem kraju, zato naj bi bil tudi neutemeljen očitek izpodbijane sodbe, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom. Očitano kršitev kazenskega zakona in dvom o resničnosti odločilnih dejstev v smislu 427. člena ZKP zagovornica utemeljuje z zatrjevanjem naslednjih dejstev: nesporno naj bi bilo ugotovljeno, da naj bi obsojenec v kritični noči vozil taksi po Ljubljani in celo trgoval z mobiteli, obsojenec naj ne bi v tisti noči iskal zdravniške pomoči, oškodovanec naj bi povedal, da se je branil zgolj pasivno tako, da si je z rokami zaščitil glavo in bil obrnjen na trebuh, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče, da bi katerikoli od napadalcev dobil resne telesne poškodbe, ki bi povzročale obilne krvavitve, da bi tako močno krvavel kot je razvidno v dvigalu iz slik policije, poleg tega človek, ki bi tako močno krvavel, naj ne bi mogel ostati pri zavesti, domnevna kri v dvigalu pa bi naj bila simulacija krvi oziroma sprej. Zagovornica uveljavlja kršitev 148. člena ZKP in 8. točke 82. člena ZKP ter posledično tudi temeljnih človekovih pravic glede zavarovanja sledi v dvigalu stavbe G., Ljubljana, saj naj zapisnik o ogledu z dne 4. 11. 2006 brez podpisa kriminalističnega tehnika ne bi mogel biti zakonit in bi ga bilo treba kot nedovoljen dokaz izločiti ali pa sodišče vsaj na njegovo vsebino ne bi smelo opreti sodbe. O zavarovanju spornih sledi naj tudi ne bi bil narejen uradni zaznamek. Vsi dokazi, ki se nanašajo na navedene zavarovane sledi, naj bi bili pridobljeni nezakonito, ker bi se naj izpodbijana sodba opirala na navedene nedovoljene dokaze, bi naj bila podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornica navaja, da bi kot nezakonit dokaz moral biti izločen tudi vzorec za DNK analizo, ki naj bi bil po podatkih NFL vzet zaradi suma storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 212. členu KZ dne 9. 11. 2004, kasneje pa naj bi bila ta trditev spremenjena tako, da naj bi bil predmetni DNK vzorec sline obsojencu odvzet zaradi kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po 216. členu KZ. Obsojenec naj bi bil kasneje s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 128/2006 z dne 16. 6. 2009 obsojen za kaznivo dejanje zatajitve po 215. členu KZ v zvezi s 25. členom KZ, ki bi ga naj izvršil dne 7. 11. 2004 skupaj z G. V. Po mnenju zagovornice naj bi bilo zmotno stališče izpodbijane sodbe, da naj bi obsojenec ob brisu ustne sluznice bil utemeljeno osumljen kaznivega dejanja po 216. členu KZ, saj naj pri hišni preiskavi pri obsojencu ne bi bilo nič najdenega. Zagovornica opozarja, da naj iz podatkov kazenskega spisa I K 128/2006 ne bi bilo razvidno, kdaj naj bi obsojencu bil odvzet vzorec sline, o čemer naj ne bi obstajal noben zapisnik ali uradni zaznamek, kar bi o tako pomembni okoliščini moralo biti glede na določbo 148. člena ZKP po mnenju zagovornice nedvomno narejeno. Zagovornica poudarja, da naj bi iz izpodbijane sodbe izhajalo, da je po podatkih spisa I K 128/2006 vzorec sline bil odvzet D. K., ki je brat obsojenca in s tem povsem druga oseba, vzorec pa bi se naj pri DNK analizi uporabil za obsojenca E. K., kar naj bi bilo po mnenju zagovornice nedopustno in nezakonito. Glede brisa ustne sluznice zagovornica ponavlja svoje navedbe iz pritožbe, pri čemer izpostavlja zlasti, da naj bi vzorec bil odvzet za drugo kaznivo dejanje in ne za kaznivo dejanje zatajitve po 215. členu KZ, kar naj bi prav tako predstavljalo kršitev 63. člena Zakona o policiji in tudi stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, ki ga je zavzelo v zadevi S. in Marper proti Združenemu Kraljestvu. Po mnenju zagovornice pavšalno evidentiran vzorec, ki je bil vpisan v evidenco šele 15. 2. 2007 na dan izdelave strokovnega mnenja, v preiskavo pa je bil poslan dne 18. 10. 2005, pri čemer naj ne bi obstajali podatki o času in kraju njegovega odvzema in osebi, kateri je bil odvzet, ne more služiti kot podlaga za DNK primerjavo, ki naj bi služila kot dokaz v kazenskem postopku. Po doktrini sadežev zastrupljenega drevesa bi naj bili nezakoniti tudi vsi dokazi, pridobljeni na osnovi nezakonitega DNK vzorca. Zagovornica navaja, da bi naj izpodbijana sodba protispisno ocenila ostale podatke spisa glede identitete obsojenca, s čimer naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede te zatrjevane kršitve zagovornica navaja, da naj oškodovanec obsojenca na glavni obravnavi ne bi prepoznal z določeno stopnjo zanesljivosti, pri čemer bi naj dvomil v glas in postavo obsojenca, ki naj ne bi ustrezala storilcu, takšen dvom pa bi v kazenskem postopku po mnenju zagovornice bilo treba upoštevati v prid obsojencu. Prav tako naj bi bilo podano neskladje med opisom storilca, ki bi ga naj oškodovanec podal na policiji ob prepoznavi dne 20. 11. 2006 in dejanskim izgledom in govorom obsojenca, ki naj bi govoril slovenščino brez srbohrvaškega naglasa. Opis oškodovanca na drugi prepoznavi z dne 3. 1. 2007 naj ne bi ustrezal opisu obsojenca, kakršen je bil ugotovljen na glavni obravnavi in kot naj bi bil razviden glede na podatke o laseh na fotografiji št. 21. Oškodovanec naj bi storilca opisoval različno, vselej pa tako, da bi iz njegovega opisa bilo nemogoče prepoznati obsojenca. Zagovornica opozarja tudi, da naj bi bilo nemogoče, da ob poplavi sledov krvi in ostalega v stanovanju L. ob kritičnem dogodku, ne bi bile najdene DNK sledi ali sledi papilarnih linij obsojenca, če bi se obsojenec na navedenem mestu nahajal. Po mnenju zagovornice se sledi papilarnih linij nahajajo na supergah oškodovanca, ki bi jih naj storilec po navedbah oškodovanca odnesel v dvigalo in poškropil s sprejem rdeče barve, vendar takšna analiza naj ne bi bila narejena, vsekakor pa se naj ne bi nahajali v spisu obremenilni dokazi za obsojenca. Po mnenju zagovornice naj bi oškodovanec že pred preiskovalno sodnico in tudi na glavni obravnavi o napadalcu govoril že kar s priimkom K., medtem ko ga drugače naj ne bi prepoznal. Zagovornica se ne strinja z ugotovitvijo iz 19. točke izpodbijane sodbe, da naj bi bilo na fotografijah iz notranjosti dvigala vidnih le nekaj kapljic krvi, kar naj bi bilo izrazito protispisno. Trditev o krvavi srajci obsojenca naj bi po mnenju zagovornice predstavljala absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi priča M. na glavni obravnavi povedal, da je imel okrvavljeno srajco nekdo drug.

4. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 18. 6. 2014 na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice, ki ga je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po mnenju vrhovne državne tožilke naj na očitke iz zahteve za varstvo zakonitosti, ki bi naj v največji meri predstavljali ponovitev pritožbenih razlogov, že pravilno in sprejemljivo odgovorilo pritožbeno sodišče, in sicer tako glede kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP kot tudi glede nestrinjanja z dokazno oceno sodišča. Vrhovna državna tožilka opozarja, da oba očitka po vsebini predstavljata izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja in ne kršitve zakona, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Po mnenju vrhovne državne tožilke so neutemeljeni tudi očitki zahteve za varstvo zakonitosti, da naj bi sodba temeljila na dokazih, pridobljenih s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic – analiza DNK za obsojenca, ki ga je policija pridobila v okviru drugega predkazenskega postopka, saj naj bi izdelava in s tem tudi hramba profilov DNK sledi služila dopustnemu cilju odkrivanja storilcev kaznivih dejanj, pri čemer naj bi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-312/11 z dne 13. 2. 2014 glede 1. alineje tretjega odstavka 63. člena Zakona o policiji in določbe 64. člena Zakona o policiji ugotovilo, da sta bili v neskladju z Ustavo RS samo v delu, ki se je nanašal na posameznika, ki je bil osumljen storitve kaznivega dejanja, pa zanj ni bil pravnomočno obsojen, v ostalem delu pa naj bi bil zakon v celoti skladen z Ustavo RS in v času ustavne presoje povzet v Zakon o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). Vrhovna državna tožilka opozarja, da so se v obravnavanem primeru podatki lahko hranili do zastaranja kaznivega dejanja prikrivanja, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, pri čemer naj ne bi bilo odločilno, da je bilo v predkazenskem postopku kaznivo dejanje, za katerega je bil obsojencu odvzet bris za DNK analizo in ustvarjen profil, opredeljeno kot kaznivo dejanje odvzema motornega vozila, saj je pravna opredelitev kaznivega dejanja v celoti v rokah sodišča. 5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici. Obsojenec se glede njega ni izjavil, zagovornica pa je navedla, da trditev vrhovne državne tožilke, da bi naj zahteva za varstvo zakonitosti bila vložena iz razlogov zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ne drži, čeprav zahteva za varstvo zakonitosti po mnenju zagovornice res opozarja na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev. Zagovornica je pri tem ponovila nekatere razloge, ki jih je že uveljavljala v zahtevi za varstvo zakonitosti, zlasti, da obsojenec ni mogel dobiti poškodb, ki bi povzročile obilno krvavitev, ter da bi naj vzorec sline po podatkih spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 128/2006 bil odvzet D. K., ki je brat obsojenca in s tem povsem druga oseba.

B.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta razloge o tem, zakaj sta ugotovili, da se je obsojenec nahajal na kraju storitve kaznivega dejanja in da je obsojenec skupaj z neznanim sostorilcem storil očitano kaznivo dejanje. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o teh ugotovitvah v 6., 7., 8., 9. in 10. točki obrazložitve, sodba sodišča druge stopnje pa v 12., 13., 14., 15., 17. in 19. točki obrazložitve. Zato je sklicevanje zagovornice na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljeno. Zagovornica v delu, ko navaja razloge, zaradi katerih se naj obsojenec ne bi mogel nahajati na kraju storitve kaznivega dejanja in zaradi katerih naj po storitvi kaznivega dejanja ne bi mogel krvaveti, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

7. Poleg teh razlogov zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi biološke sledi obsojenca in na njihovi podlagi narejena preiskava bioloških sledi z dne 15. 2. 2007, bili dokazi, pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter določb osmega odstavka 82. člena ZKP in 148. člena ZKP. Vsi razlogi, s katerimi zagovornica skuša izkazati takšne kršitve, so neutemeljeni.

8. Zagovornica zatrjuje, da naj zapisnik o ogledu kraja z dne 4. 11. 2006 ne bi bil podpisan s strani policista, vendar to ne drži. Gre za protispisno navedbo, saj je iz samega zapisnika o ogledu z dne 4. 11. 2006 (list. št. 21) razvidno, da je poleg imena policista T. R. tudi podpis, policist pa je pred sodiščem prve stopnje na zaslišanju na glavni obravnavi tudi potrdil, da gre za njegov podpis (list. št. 283). V zapisniku o ogledu kraja z dne 4. 11. 2006 je opisan postopek zavarovanja sledi v dvigalu stanovanjskega bloka in stanovanju oškodovanca na naslovu G., Ljubljana.

9. Po mnenju zagovornice naj bi bilo nezakonito, da je preiskava bioloških sledi, zavarovanih pri ogledu kraja dne 4. 11. 2006, bila opravljena s primerjavo vzorca, ki bil dne 9. 11. 2004 pridobljen z brisom ustne sluznice obsojenca v drugem kazenskem (oziroma predkazenskem) postopku (I K 128/2006). Za zagovornico je sporno predvsem, da bi naj vzorec bil pridobljen zaradi suma storitve kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po 216. členu KZ, obsojenec pa je bil kasneje obsojen za kaznivo zatajitve po 215. členu KZ. Stališče zagovornice ni pravilno, saj je bistveno, da je bil bris ustne sluznice v drugem kazenskem (oziroma predkazenskem) postopku pridobljen zakonito, pravna kvalifikacija kaznivega dejanja pa na zakonitost odvzema brisa ustne sluznice ne more vplivati, saj gre v obeh primerih za kaznivi dejanji, ki se preganjata po uradni dolžnosti. Bistveno je, da so bili podani razlogi za sum, da je obsojenec izvršil kaznivo dejanje. Dejstvo, da se je pravna kvalifikacija dejanja v nadaljnjem teku postopka spremenila, ne more vplivati na zakonitost odvzema brisa ustne sluznice, saj sodišče v skladu z drugim odstavkom 354. člena ZKP ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja. Na načelni ravni tudi ni sporno, da je vzorec biološke sledi, pridobljen za potrebe enega kazenskega postopka, dopustno uporabljati za potrebe drugega, kasnejšega kazenskega postopka (26. točka odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-312/11 z dne 13. 2. 2014; 100. točka sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi S. in Marper proti Združenemu Kraljestvu št. 30562/04 in 30566/04 z dne 4. 12. 2008), pri čemer sta Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v navedenih odločbah poudarili potrebo po časovnih omejitvah v zvezi s hranjenjem odvzetih DNK vzorcev, zlasti kadar gre za osebe, ki so bile osumljene izvršitve kaznivega dejanja, pa kasneje niso bile obsojene. Namen hrambe podatka je tisti, ki določa časovni okvir obdelave osebnega podatka (31. točka odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-312/11 z dne 13. 2. 2014). Določba prve alineje prvega odstavka 63. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol) je glede oseb, ki so bile obsojene za izvršitev kaznivega dejanja, dopuščala hrambo podatkov iz evidence DNK preiskav do zastaranja kazenskega pregona. Ustavno sodišče RS skladnosti tega dela ZPol z Ustavo RS ni presojalo.

10. V obravnavani zadevi je bila preiskava bioloških sledi opravljena dne 15. 2. 2007 (strokovno mnenje št. 233-6471/2006 z dne 15. 2. 2007), torej še preden je bil postopek I K 128/2006, za potrebe katerega je bil obsojencu odvzet bris ustne sluznice odvzet, pravnomočno končan (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 128/2006 z dne 16. 6. 2009 je postala pravnomočna dne 25. 6. 2009). Zato ne more biti sporno, da so podatki v evidenci DNK preiskav, pridobljeni na podlagi brisa ustne sluznice obsojenca z dne 9. 11. 2004, bili zakonito hranjeni in jih je bilo dopustno uporabiti za preiskavo bioloških sledi v obravnavanem kazenskem postopku.

11. Zagovornica navaja, da v zvezi z odvzemom brisa ustne sluznice obsojencu v drugem kazenskem postopku dne 9. 11. 2004 naj ne bi bil narejen noben uradni zaznamek ali zapisnik. Po mnenju zagovornice pavšalno evidentiran vzorec, ki je bil vpisan v evidenco šele 15. 2. 2007 na dan izdelave strokovnega mnenja, v preiskavo pa je bil poslan dne 18. 10. 2005, pri čemer naj ne bi obstajali podatki o času in kraju njegovega odvzema in osebi, kateri je bil odvzet, ne more služiti kot podlaga za DNK primerjavo, ki naj bi služila kot dokaz v kazenskem postopku.

12. Pooblastilo za odvzem brisa ustne sluznice osebi, za katero obstajajo razlogi za sum, da je izvršila kaznivo dejanje, policiji v predkazenskem postopku daje določba drugega odstavka 149. člena ZKP. Iz navedene določbe sicer ne izhaja obveznost policije, da o odvzemu brisa ustne sluznice sestavi zapisnik ali uradni zaznamek. Vendar pa takšna obveznost izhaja iz splošne določbe drugega odstavka 148. člena ZKP, v skladu s katero mora policija o dejstvih in okoliščinah, ki se ugotovijo pri posameznih dejanjih in utegnejo biti pomembne za kazenski postopek, napraviti zapisnik in uradni zaznamek. Pri odvzemu brisa ustne sluznice s strani policije gre za tako pomemben poseg v posameznikovo zasebnost, pridobljeni vzorec pa je za dokazovanje v kazenskem postopku takšnega pomena, da mora policija o odvzemu brisa ustne sluznice v skladu z drugim odstavkom 148. člena ZKP vselej sestaviti zapisnik ali uradni zaznamek.

13. V skladu z drugim odstavkom 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih pravic in temeljnih svoboščin, ter na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti. Dejstvo, da o odvzemu brisa ustne sluznice ni bil sestavljen zapisnik ali uradni zaznamek, samo po sebi ne pomeni kršitve nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, če je sam ukrep izveden ob pogojih, ki jih zanj določa zakon. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uspela izkazati, da bi policija pri odvzemu brisa ustne sluznice dne 9. 11. 2004 presegla svoja zakonska pooblastila ali na kakršenkoli drug način kršila ustavno določene človekove pravice in temeljne svoboščine obsojenca. V skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, kršitve pa morajo v zahtevi biti ustrezno substancirane (sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008, I Ips 10050/2009 z dne 5. 5. 2011 in I Ips 45021/2010 z dne 21. 2. 2013).

14. Če policija o odvzemu brisa ustne sluznice ne sestavi zapisnika ali uradnega zaznamka, je nedvomno podana kršitev določbe drugega odstavka 148. člena ZKP, vendar zakon za takšno kršitev ne določa posledice, da se sodna odločba na takšen dokaz ne sme opirati, zato ne gre za nedovoljen dokaz v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP. Zagovornica ne zatrjuje in ne pojasni morebitnega vpliva kršitve drugega odstavka 148. člena ZKP na zakonitost izpodbijane sodbe v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

15. Okoliščina, da o odvzemu brisa ustne sluznice ni bil sestavljen zapisnik ali uradni zaznamek, lahko sicer vzbudi dvom o verodostojnosti pridobljenega vzorca, ki jo lahko dodatno utemeljuje tudi okoliščina, da je vzorec DNK bil v evidenco DNK preiskav vpisan šele na dan izdelave strokovnega mnenja. Ker pa pri navedenih kršitvah ne gre za nedovoljen dokaz v smislu drugega odstavka 18. člena ZKP, mora obramba takšen morebiten dvom o verodostojnosti pridobljenega vzorca in na njegovi podlagi opravljene biološke preiskave v kazenskem postopku aktivno izpodbijati. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, ne zadostuje, da se obramba zgolj sklicuje na neverodostojnost dokaza, temveč mora pri dokazovanju ustrezno aktivno ravnati (sodba I Ips 176/2009 z dne 17. 6. 2010, sodba I Ips 10656/2011 z dne 26. 4. 2012 in sodba I Ips 28043/2011 z dne 25. 10. 2012). Tako lahko obramba na primer predlaga izdelavo izvedenskega mnenja in primerjavo sledi, najdenih na kraju izvršitve kaznivega dejanja, z vzorcem DNK obdolženca, ki se mu za ta namen lahko tudi na novo odvzame. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zatrjuje, da bi obramba v obravnavani zadevi v kazenskem postopku z ustreznimi dokaznimi predlogi ali na kakršenkoli drug način izpodbijala verodostojnost vzorca odvzetega dne 9. 11. 2004 in na njegovi podlagi opravljene biološke preiskave, zato zahteva za varstvo zakonitosti tudi v tem delu ni utemeljena.

16. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da naj bi glede na ugotovitev izpodbijane sodbe iz spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 128/2006 izhajalo, da naj bi bil DNK vzorec odvzet drugi osebi kot obsojencu, vendar zagovornica takšnih navajanj z ničemer ne utemelji in ne pojasni kakšna kršitev bi naj bila s tem podana. Res je sodišče druge stopnje v 9. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da naj bi po podatkih kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 128/2006 bilo razvidno, da je bil vzorec sline odvzet takrat osumljenemu D. K. dne 9. 11. 2004. Vendar pa iz nadaljnjega besedila obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje nedvoumno izhaja, da je pri tem šlo za očitno pisno napako, saj se sodišče druge stopnje ves čas sklicuje na vzorec sline obsojenca E. K. Tudi po pregledu kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 128/2006 je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bilo strokovno mnenje št. 233-4202/2005 z dne 31. 5. 2007 v postopku I K 128/2006 napravljeno na podlagi primerjave vzorca sline, ki je bil odvzet obsojencu E. K. C.

17. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, ki jih zahteva uveljavlja, je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

18. Izrek o stroških kazenskega postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zapletenosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer.