Jedro

Odločilno dejstvo v obravnavani zadevi je, da tožnik kot imetnik domače živali ni poskrbel za varstvo, ki bi bilo konkretnim okoliščinam primerno in ustrezno, saj je psa zaupal materi, ki tej nalogi ni bila kos. Ugotovljeno dejstvo, da je šlo za psa pasme Rotweiler, ki ga tudi po napadu ni bilo mogoče ukrotiti, je terjalo od imetnika živali ustrezno strogo stopnjo skrbnosti. Ta stopnja skrbnosti pa je taka, da bi moral v skladu z njo v času svoje odsotnosti poskrbeti, da bo žival pod nadzorom osebe, ki bo ravnala skrbno, predvsem pa bo psa zmogla obvladati. Ker tej (sicer strogi) zahtevi toženec ni zadostil, za nastalo škodo odgovarja po drugem odstavku 158. člena OZ.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodninski odgovornosti za premoženjsko škodo zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je toženec odgovoren za škodo, ki jo je tožniku 5.8.2002 povzročil njegov pes pasme Rotweiler. Razrešilo je odločilno sporno dejansko vprašanje in ugotovilo, da je bil pes toženčev in ne od njegove mame. V času škodnega dogodka je bil sicer toženec na dopustu. Vendar pa je psa zaupal svoji mami, ki tej nalogi ni bila kos, saj so psi pasme Rotweiler nevarnejši od drugih psov. Ker toženec z izročitvijo psa v varstvo za takšno nalogo neprimerni osebi ni ustrezno poskrbel za varstvo in nadzorstvo psa, je tožniku v skladu s 158. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list št. 83/2001; OZ) odgovoren za nastalo škodo.

Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in vmesno sodbo potrdilo. Soglašalo je z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje ter zavrnilo pritožnikovo izpodbijanje dokazne ocene, da je bil lastnik psa on in da je zato on pasivno legitimiran. Dokazno oceno sodišča prve stopnje je s pomočjo listinskih dokazov v spisu še dodatno utrdilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo toženec. V njej se sklicuje na vse revizijske razloge, predvsem pa na napačno uporabo materialnega prava. Uvodoma pove, da se zaveda prepovedi revizijskega uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, a nato vseeno utemeljuje, da je bilo dejansko stanje glede lastništva psa napačno ugotovljeno. Sklicuje se na izpovedbo matere, pojasnjuje, da se je za nakup psa odločila prav ona in sicer zaradi varstva gostinskega lokala. Pravi, da psa ni štel za svojega in zanj ni nikoli skrbel. Navaja, da na veterinarski inšpekciji ni bil pozoren, da ga inšpektor obravnava kot lastnika.

V preostanku revizije toženec nasprotuje materialnopravnemu izhodišču nižjih sodišč. Navaja, da mora lastnik poskrbeti za takšno varstvo, da je onemogočeno, da bi žival koga poškodovala Toženec na dan škodnega dogodka psa ni imel v neposrednem nadzorstvu. Pes je bil v pesjaku in toženec je vedel, da ga M. P. ne bo izpustila ali ga vodila na sprehod. Z zaupanjem psa v takšno varstvo in nadzorstvo materi je toženec storil vse, kar lahko zahtevamo od običajno skrbnega lastnika. M. P. psa ni imela namena spustiti iz pesjaka. Pes ji je ušel. Vendar gre v tem primeru za vprašanje njene in ne toženčeve nepazljivosti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004; ZPP).

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije:V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na zahtevek za plačilo premoženjske škode, ne dosega revizijske vrednosti, saj tožnik zahteva plačilo 39.972 SIT. V tem delu je zato revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenem delu revizije:Revident že sam ugotavlja, da v reviziji ni dovoljeno spodbijati dejanske podlage izpodbijane sodbe. Tako je nerazumljivo, da navzlic prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, večji del revizije napada prav dokazno oceno in celo dopolnjuje dejansko trditveno gradivo. Na takšne navedbe zato revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo.

Revizijsko sodišče pa se sicer strinja tako z odločitvijo kot z razlogi nižjih sodišč. Že pred uveljavitvijo OZ je lastnik psa odgovarjal za škodo, ki jo je ta povzročil drugim, če ni dokazal, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Takšno pravilo se je izoblikovalo na podlagi 1320 paragrafa Občnega državljanskega zakonika (ODZ). Sodna praksa je pravni standard dolžnega nadzorstva v konkretnih primerih napolnjevala. Na ta način se je ta pravni standard dokaj enotno vsebinsko izoblikoval(1). Za potrebno nadzorstvo je tako poskrbljeno, kadar je takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Prilagojeno mora biti vsaki situaciji. Že tako ali tako stroga odgovornost pa je bila še strožja, če je bil pes nevarnejši, močnejši, bolj podivjan. Lastnik psa je odgovarjal tako tudi v primeru, kadar se je pes strgal z verige. Vsebino nadzora pa nazorno izraža zaključek jedra v zadevi II Ips 360/2001, ki pravi: gospodar mora psa obvladati.

Takšen razvoj sodne prakse je upošteval tudi zakonodajalec. Določba 158. člena OZ, ki pride v poštev v tej odškodninski zadevi, je v primerjavi z določbo 1320 paragrafa ODZ ostrejša. Drugi odstavek 158. člena OZ namreč vsebuje vsebinsko podobno besedilo, kot je bilo tisto v 1320 paragrafa ODZ. Nanaša pa se na škodo, ki jo povzroči domača žival. Zanjo odgovarja njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Stopnja skrbnosti, ki se od imetnika zahteva, je sorazmerna nevarnosti živali. Kadar je žival tolikanj nevarna, da ustreza pravnemu standardu nevarne živali iz prvega odstavka 158. člena OZ, tedaj pa se imetnik svoje odgovornosti več ne more rešiti s še tolikšno skrbnostjo. Njegova odgovornost je tedaj objektivna in zanjo veljajo le primeri oprostitve odgovornosti iz 153. člena OZ.

Odločilno dejstvo v obravnavani zadevi je, da tožnik kot imetnik domače živali ni poskrbel za varstvo, ki bi bilo konkretnim okoliščinam primerno in ustrezno, saj je psa zaupal materi, ki po ugotovitvah prvega sodišča tej nalogi ni bila kos. Ugotovljeno dejstvo, da je šlo v obravnavanem primeru za psa pasme Rotweiler, ki ga tudi po napadu ni bilo mogoče ukrotiti, je terjalo od imetnika živali ustrezno strogo stopnjo skrbnosti. Ta stopnja skrbnosti pa je taka, da bi moral v skladu z njo v času svoje odsotnosti poskrbeti, da bo žival pod nadzorom osebe, ki bo ravnala skrbno, predvsem pa bo psa zmogla obvladati. Ker tej (sicer strogi) zahtevi toženec ni zadostil, za nastalo škodo odgovarja po drugem odstavku 158. člena OZ.

Revizijsko sodišče tako nima nobenih pomislekov glede pravilne uporabe materialnega prava, zato je revizijo toženca v tem delu v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VS RS opr. št. II Ips 173/95, II Ips 316/98, II Ips 458/97, II Ips 33/97, II Ips 637/2001.