Jedro

Tožnik obstoju dogovora ni nasprotoval, je pa zatrjeval, da sta ga toženki prekoračili, s tem pa je postalo njuno ravnanje protipravno. Ob tem ni postavil takih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da sta toženki delovali izven dogovora oziroma bistveno presegli dogovor tako, da sta svojo obvezo iz dogovora bistveno drugače izpolnili.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da ga toženki prenehata vznemirjati v njegovi lastninski pravici na nepremičnini parc. št. 288, k.o. G., in sicer dolžni posekano drevje spraviti na kup tako, da bo le-to primerno za kurjenje in mu povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povrniti toženkama pravdne stroške v znesku 578,66 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi obrestmi.

2. Zoper citirano sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Opozarja, da se sodišče prve stopnje sklicuje pri zavrnitvi zahtevka na podano soglasje tožnika, ki izključuje protipravno ravnanje toženk, ne da bi razčistilo vsebino podanega soglasja. Tožnik poudarja, da je dovolil odlaganje vejevja na svoji zemlji samo pod pogojem, da bo les urejeno odložen na obstoječe kupe in s tem pripravljen za kurjene. S tem sta bili toženki seznanjeni. Tožnik ne bi dovolil odlaganja, v kolikor bi vedel, da se ne bodo upoštevale njegove želje. Protipravnost v obravnavanem primeru predstavlja prekoračitev dogovora med pravdnimi strankami, ki je zajemal tudi dogovor o območju, na katerem je dovoljeno posekano drevje zložiti. Ker sta toženki zaradi prekoračitve dogovora protipravno vznemirjali tožnika v njegovi lastninski pravici, tožnik meni, da je njegova pritožba utemeljena. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP.

6. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, pri čemer pa ne pove, katero kršitev bi naj sodišče prve stopnje storilo. Zato je sodišče druge stopnje lahko preizkusilo le uradno upoštevne bistvene kršitve določb postopka, ki pa jih ni našlo. Sodišče druge stopnje po preizkusu zadeve ugotavlja, da je sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, ker vsebuje razloge o odločilnih dejstvi, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, uporabljeno pa pravo materialno pravo.

7. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta se dogovorili za posek dreves na nepremičnini, v solasti tožnika, temveč je sporno, ali sta toženki prekoračili dogovor med strankami, s katerim je tožnik dovolil poseg v svojo lastninsko pravico tako, da toženki posekana drevesa zložita na obstoječe kupe, tako da bodo kupi primerni za kurjenje. Tožnik tudi v pritožbi vztraja, da je bil poseg toženk protipraven, ker sta prekoračili navedeni dogovor, zaradi česar protipravno posegata v izvrševanje njegove lastninske pravice.

8. Iz trditev tožnika izhaja: - da je privolil v posek dreves na njegovi nepremičnini, - da se je dogovoril, da se posekano drevje zloži na obstoječe kupe, tako da bo primerno za kurjenje, - da sta toženki drevje zložili vzdolž celotne severne strani tožnikove nepremičnine v dolžino približno 30 m, - da je kurjenje kupov, kot sta jih naredili toženki, prenevarno.

9. Tožnik je vložil torej t.i. negatorno tožbo na podlagi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Negatorna tožba je utemeljena proti tistim poseganjem v lastninsko pravico tožnika, ki so storjena protipravno, ker si je tisti, ki je vršil navedene posege, neupravičeno prilaščal stvarno ali obligacijsko pravico do takšnih posegov. V negatorni tožbi mora zato tožnik dokazati, da je bila njegova lastninska pravica vznemirjena in da sta ga vznemirili toženki, ni pa mu treba dokazovati protipravnosti poseganj, ki ga vznemirjajo. Toženki pa sta tisti, ki morata dokazati, da njuno ravnanje ni protipravno oziroma da imata do ravnanj, ki vznemirjajo tožnika kot lastnika nepremičnine, pravico, ki ju na to pooblašča. 10. Toženki sta dokazali obstoj dogovora, ki opravičuje poseg v nepremičnino tožnika, s tem ko sta z dovoljenjem tožnika na njegovi nepremičnini pustili posekano drevje, za katerega sta zatrdili, da sta ga zložili na obstoječe kupe, hkrati pa navedli, da je bilo lesa več, kot ga je tožnik pričakoval, zaradi česar so tudi kupi večji.

11. Tožnik obstoju dogovora ni nasprotoval, je pa zatrjeval, da sta ga toženki prekoračili, s tem pa je postalo njuno ravnanje protipravno. Ob tem ni postavil takih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da sta toženki delovali izven dogovora oziroma bistveno presegli dogovor tako, da sta svojo obvezo iz dogovora bistveno drugače izpolnili. Tožnik ni zatrjeval, kakšni so bili in kje so stali obstoječi kupi, na katere bi morali toženki zložiti posekano drevje, oziroma, da toženki nista zložili posekanega drevja na obstoječe kupe. Zelo širok pojem pa je, kaj pomeni primeren kup za kurjenje. Očitno si ga je tožnik predstavljal drugače kot toženka, vendar bolj določnega dogovora o tem med pravdnima strankama ni bilo. Tožnik šele prvič v zaslišanju pove, da bi morali biti kupi v obliki kresov, s čimer sicer opredeli obliko kupov, ne pa tudi njihove velikosti oziroma višine. V slovenski zakonodaji ni pravila, ki bi določevalo primerno velikost kupa za kurjenje, ampak so določena samo pravila, iz katerih izhaja, kako varno kuriti.(1) Na podlagi tega je mogoče sklepati, da lahko tožnik varno zakuri sporne kupe lesa, pri čemer pa se bo glede kurjenja moral držati pravil, ki jih določa pravkar citirana Uredba.

12. Glede na navedeno so zaključki sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi pravilni. Tožnik ni uspel dokazati, da sporni kupi lesa ne bi bili primerni za kurjenje, v posledici česar bi bil vznemirjen v izvrševanju svoje lastninske pravice.

13. Glede na navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje iz zgoraj navedenih materialnopravnih razlogov (353. člen ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je sodišče druge stopnje odločilo, da sam krije svoje stroške tega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : Uredba o varstvu pred požarom v naravnem okolju (Uradni list RS, št. 20/2014, v nadaljevanju Uredba).