Jedro

Utemeljen je očitek zoper vse štiri obdolžence, državljane Romunije, da so se za izvršitev kaznivih dejanj tatvin združili, saj so se po predhodnem dogovoru o tem, prav izključno za izvrševanje tatvin, pripeljali v Slovenijo. Da bi preprečili izsledljivost pa so uporabljali avto z (njihovi državi) tujo registrsko oznako. Posledično so neprepričljive navedbe zagovornika obdolženega A. A., da noben dokaz ali okoliščina ne kaže na to, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je obdolženec res prišel v Slovenijo izvajati tatvine, ne pa iskati delo, kot je to povedal na policiji in da gre zgolj za špekulacije in indice v povezavi z očitki, ki so usmerjeni v neke tretje oseb, ki nimajo podlage v dokazih, ki jih je zbrala policija. Tudi po presoji sodišča druge stopnje do sedaj zbrani dokazi v zadevi predstavljajo zadostno podlago za dokazni standard utemeljenega suma, da sta obdolženca skupaj z še dvema storilcema storila očitana jima kazniva dejanja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1.S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obdolžencema B. B. in A. A. podaljšalo pripor za dva meseca, to je do vključno dne 15. 8. 2025 do 9.52 ure, iz pripornih razlogov begosumnosti po 1. točki in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2.Zoper sklep sta se pritožila zagovornika obeh obdolženih. Zagovornica obdolženega B. B. se je pritožila zaradi bistvene kršitve postopkovnih določb, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Zagovornik obdolženega A. A. pa se je pritožil brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, predlaga pa odpravo pripora ali izrek milejšega ukrepa, kot je odvzem potnega lista in obljuba obdolženca, da ne bo zapustil Slovenije.

3.Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP kot tudi v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ugotavlja, da je v izpodbijanem sklepu pravilno zaključeno, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper oba priprta obdolženca, in sicer, da je podan utemeljen sum, da sta storila očitana jima kazniva dejanja, da sta še vedno begosumna in ponovitveno nevarna, da je pripor zoper njiju neogibno potreben za varnost ljudi in za dokončanje postopka, česar ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi, ter da je pripor kot najhujši poseg v njuno osebno svobodo tudi sorazmeren ukrep.

4.Utemeljen sum, da sta obdolženca storila očitana jima kazniva dejanja, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz do sedaj zbranega dokaznega gradiva v predkazenskem postopku, ki je natančno povzeto in analizirano na str. 3-9 izpodbijanega sklepa. V izogib prepisovanju vseh dokazov, se pritožbeno sodišče sklicuje na izpodbijani sklep. V predmetni zadevi je bil izdan sklep o uvedbi preiskave, ki še ni pravnomočen, od odreditve pripora dalje pa ni prišlo do novih okoliščin, ki bi utemeljen sum omajale ali izpodbile. Zaključkom sodišča prve stopnje, da je podan utemeljen sum, da sta oba obdolženca storila očitana dejanja, pritožbeno sodišče pritrjuje.

5.Zagovornica B.B. navaja, da ni objektivnega dokaza, da naj bi očitani dejanji storil prav ta obdolženec in da zgolj okoliščina, da so policisti ustavili vozilo, v katerem je bil tudi B. B., ne izpolnjuje pogoje za utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj. Zagovornik A. A. pa navede, da prisotnost v vozilu, ki ga je vozil B. B., kot edina navezna okoliščina z očitanim kaznivim dejanjem, predstavlja tako šibek posredni dokaz, da utemeljen sum ni podan. Izpostavi še, da doslej zaslišane priče obdolženca tudi niso videle na kraju storitve očitanih kaznivih dejanj niti mu ni bilo zaseženo premoženje ali stvari, ki so bile odtujene oškodovancem. Obdolženec tako z očitanimi kaznivimi dejani ni povezan.

6.Pritožbeno sodišče ne pritrjujem takšnim trditvam obrambe. Ni namreč moč spregledati dejstva, da gre pri obeh dejanjih za ujemajoče se karakteristike vozila do te mere, da ne gre dvomiti, da gre pri obeh dejanjih za isto vozilo, to je vozilo, v katerem so bili storilci na koncu zaloteni, prav s tem vozilom pa so vsi štirje soobdolženci zgolj en dan pred obravnavano policijsko intervencijo vstopili v Republiko Slovenijo. Šlo je za vozilo ..., s poljsko reg. št. DX .... Že oškodovanka C. C. je vozilo, ki se je peljalo okoli njene hiše, prepoznala kot znamke ..., limuzina, poljskih registrskih števil, v registrski tablici pa je imelo črko X (kar torej povsem ustreza zaseženemu vozilu). Ob pregledu dnevnika dogodkov OKC vseh policijskih uprav na območju Republike Slovenije pa je bilo ugotovljeno, da se je dne 14. 5. 2025 ob 10.00 uri na kontrolno točko ... pripeljalo osebno vozilo znamke..., reg. štev. DX ... (PL), v katerem so se nahajali voznik B. B. in sopotniki Č. Č., A. A. in D. D. Iz uradnih zaznamkov o opravljeni prepoznavi osebe po fotografiji tudi izhaja, da sta E. E. in F. F. brez dvoma prepoznali Č. Č. kot storilca kaznivega dejanja, kot zelo podobnega storilcu kaznivega dejanja pa sta prepoznali ravno B. B. (E. E. to potrdi tudi zaslišana pred preiskovalnim sodnikom).

7.Tako gre za izjemno kratko časovno razliko med samim njihovim vstopom v Slovenijo in nato izvršenimi tatvinami (manj kot 24 ur), neposredno po dejanju dne 15. 5. 2025 pa sta bila s strani policije prijeta voznik B. B. (ta je bil voznik tudi ob vstopu v Slovenijo) ter sopotnik A. A. Glede na zbrana obvestila pa je očitno, da je moški, ki je bil zaloten pri hiši ..., s kraja pred policisti zbežal, saj je ravno ta oseba v vozilo sedla spredaj na sopotnikov sedež. Iz UZ o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja PP Šmarje z dne 15.5.2025 izhaja, da je policistom vozilo sicer uspelo ustaviti, pri tem sta dve osebi iz vozila pobegnili, prijeli pa so B. B. in A. A., kar jasno potrjuje, da so bili pri dejanju udeleženi štirje storilci. Četudi zagovornik A. A. poudarja, da priče naj ne bi videle samega obdolženca na kraju, pa, upoštevaje njegovo prisotnost v bežečem vozilu (..., reg. štev. DX ...) in dejstvu, da so vsi obdolženci prišli skupaj čez mejo v Slovenijo, vsekakor potrjuje obstoj utemeljenega suma tudi za tega obdolženca, kot tudi za obdolženca B. B..

8.Nenazadnje je oškodovanka C. C. (ki je v vozilu videla dva moška temnejše polti) med predmeti, ki so bili zaseženi v vozilu, kot svoj nakit prepoznala trdo zapestnico in sponko z napisom „Sodelavci 2008“ ter prstan s kamenčki, v dveh vrstah po pet kamenčkov. Glede drugega kaznivega dejanja (na škodo E. E.) pa iz izpovedb E. E. in F. F., ki so potrjene tudi s strani cestnih delavcev G. G. in H. H. izhaja, da sta E. E. in F. F. malo pred gostiščem ... opazili dva moška, kjer sta obe enega od njiju prepoznali kot moškega, ki je stal pred hišo. E. E. je pristopila do moškega, ki je bil pred tem pred hišo in mu pokazala, da ji naj vrne denar. Povedala je še, da je v rokah imel več bankovcev, videla je bankovec za 100 EUR, ki pa jih ni želel izročiti in si jih je pospravil v žep. V tistem trenutku se je nato na kraj sunkovito pripeljal osebni avtomobil znamke ..., poljskih reg. št. DX ..., na način, da so morali vsi tam prisotni odskočiti. Moška sta pospešeno stekla k vozilu, sama pa za njima. En tujec se je usedel zadaj, tisti izpred hiše pa spredaj na sopotnikov sedež. Ko je, tako je opisala E. E:, slednji želel zapreti vrata, mu je to skušala preprečiti tako, da se je z obema rokama prijela za stebriček vrat vozila in skušala odpreti vrata. Voznik pa je, kljub temu, da je torej jasno vedel, da se E. E. drži za vrata, pospešeno zapeljal vzvratno in jo je pri tem vlekel. Pojasnila je, da ko je videla, da ne bo ustavil, je po nekaj metrih spustila in padla po vozišču, pri tem pa si je poškodovala peto desne noge, stegno leve noge, hrbet, kjer je utrpela več odrgnin, in zapestje leve roke, kjer ji je od sile utrgalo ročno uro. Poleg tatvin je torej utemeljen tudi očitek osumljenemu B. B., da je na škodo E. E. storil še kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1. Navedeno je dodatno podprto s priloženo fotografijo, ki jo je na kraju posnel G. G. in iz katere je razvidno, kako se E. E. drži za avtomobil pri sprednjih sopotnikovih vratih, ki jo je posredoval možu E. E., I. I., dogajanje pa je E. E. enako opisala svoji hčerki J. J.

9.Tako je utemeljen očitek zoper vse štiri obdolžence, državljane Romunije, da so se za izvršitev kaznivih dejanj tatvin združili, saj so se po predhodnem dogovoru o tem, prav izključno za izvrševanje tatvin, pripeljali v Slovenijo. Zato, da bi preprečili izsledljivost pa so uporabljali avto z njihovi državi tujo registrsko oznako. Posledično so neprepričljive navedbe zagovornika obdolženega A. A., da noben dokaz ali okoliščina ne kaže na to, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je obdolženec res prišel v Slovenijo izvajati tatvine, ne pa iskati delo, kot je to povedal na policiji in da gre zgolj za špekulacije in indice v povezavi z očitki, ki so usmerjeni v neke tretje oseb, ki nimajo podlage v dokazih, ki jih je zbrala policija. Tudi po presoji sodišča druge stopnje do sedaj zbrani dokazi v zadevi predstavljajo zadostno podlago za dokazni standard utemeljenega suma, da sta obdolženca skupaj z še dvema storilcema storila očitana jima kazniva dejanja.

10.Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ocenilo vsa dejstva in okoliščine, ki pri obdolžencema še vedno utemeljujejo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (str. 9-10 izpodbijanega sklepa). Obrazložilo je tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, ki od odreditve pripora dalje ostajajo nespremenjene in ki v medsebojni povezavi razumno utemeljujejo realno in konkretno nevarnost, da bosta obdolženca, v primeru izpustitve na prostost, ponavljala kazniva dejanja, kakršna se jima očitajo v tem postopku. Pritožbeno sodišče s takšnimi ugotovitvami soglaša. Zagovornica obdolženca B. B. pa neutemeljeno poudarja, da ta do sedaj še ni bil kaznovan za premoženjske delikte in da ni razvidno, da bi bil zoper njega v teku kak drug postopek ter da je obdolženec v priporu samo zato, ker je tujec. Takemu pritožbenemu zatrjevanju ni mogoče pritrditi. Predkaznovanost je namreč le ena izmed okoliščin, ki lahko kaže na ponovitveno nevarnost, nikakor pa ne nujni pogoj za sklepanje o ponovitveni nevarnosti. Obravnavani kaznivi dejanji sta bili izvršeni rutinirano, očitno pa je, da sta obdolženca v Slovenijo prišla izključno z namenom izvrševanja kaznivih dejanj. Oba imata družini, sama pa sta brez zaposlitve in rednih prihodkov ter se po lastnih navedbah preživljata zgolj z otroškimi dodatki, v končni fazi sta nezaposleni tudi njuni partnerki, zaradi česar je utemeljeno trditi, da jima izvrševanje premoženjskih kaznivih dejanj predstavlja način zaslužka in vir dohodka za preživljanje. Pri tem pa evidentno nimata zadržkov to delati na škodo posameznikov in s posegom v njihova domovanja, ko s tem poleg premoženjske škode občutno posežeta tudi v občutek njihove varnosti v lastnem domu, obdolženi B. B. pa naj bi za potrebe pobega še brezobzirno z vozilom poškodoval oškodovanko E. E.. Glede na navedeno so zaključki sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti utemeljeni.

11.Zaključek o obstoju pripornega razloga begosumnosti zagovornica B. B. izpodbija s trditvami, da zgolj okoliščina, da obdolženec v RS nima navezne okoliščin in ob dejstvu, da je zagotovil, da bo s sodiščem sodeloval, ne predstavlja podlage za nadaljnji pripor. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče na str. 9 pojasnilo vse okoliščine, ki utemeljujejo begosumnost, vključno z dejstvom, da sta obdolženca že poskušala pobegniti (ob zaustavitvi najprej s strani občanov, kasneje pa ob ustavljanju s strani policistov), v vozilu pa sta bila najdena dodatna dva paketa tujih registrskih tablic (nemških), kar prav tako še dodatno nakazuje na njuno mobilnost in s tem povezano nevarnost nadaljnje nedosegljivosti za tukajšnje sodišče. Zaključki sodišča prve stopnje so tako jasni in utemeljeni, zgolj obljube obdolženca, da se bo udeleževal postopka, pa pritožbenega sodišča ne pripeljejo do zaključka, da begosumnost ni podana.

12.Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svoj zaključek, da je pripor zoper oba obdolženca neogibno potreben ter sorazmeren ukrep. Ti razlogi so jasni in prepričljivi. Pri obtožencema ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadomestnega oz. milejšega omejevalnega ukrepa (zagovornik A.A. se zavzema za odvzem potnega lista in obljubo, da ne bo zapustil Slovenije), saj z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči cilja, to je zagotoviti nemotenega poteka predmetnega kazenskega postopka in zagotoviti varnosti ljudi in njihovega premoženja. Zagovornica B. B. zmotno navaja, da je priprtje obdolženca v večjo škodo ljudem okrog njega, kot pa v korist, saj iz pripora ne more skrbeti za svoje mladoletna otroke in partnerko. Pripor po njenem mnenju predstavlja hujši ukrep od posledic povezanih z dejanji, ki naj bi jih povzročil z izvršitvijo očitanih kaznivih dejanj. Ob tem izpostavi, da naj bi bilo glede na očitke iz sklepa eno od kaznivih dejanj v pristojnosti okrajnega sodišča. Pritožbeno sodišče glede teh navedb ugotavlja, da je odvzem prostosti nedvomno povezan z negativnimi posledicami in ločenostjo od družine, vendar je to logična posledica izvrševanja kaznivih dejanj, ki so obdolžencu dokazana na ravni utemeljenega suma. Zgolj to pa ne vodi v zaključek, da je pripor v tem primeru nesorazmeren ukrep. To enako velja za dejstvo, da (zgolj) eno od očitanih kaznivih dejanj sodi v pristojnost okrajnega sodišča (ob tem, ko se mu očitata še dve drugi kaznivi dejanji). Ob vsem navedenem tudi zagovornik A. A. ne more uspeti s pavšalno in nekonkretizirano pritožbeno navedbo, da podaljšanje odrejenega pripora ni neogibno potrebno, ne sorazmerno in da gre za pretiran poseg v temeljne človekove pravice in jamstva obdolženca v kazenskem postopku.

13.Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni, da je potrebno pripor podaljšati za 2 meseca. Temu zagovornica obdolženca B. B. nasprotuje in navaja, da so že bile zaslišane vse potrebne priče in da s podaljšanjem pripora za 2 meseca ni upoštevano načelo sorazmernosti. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče pravzaprav v celoti odgovorilo tudi na to vprašanje (točka 9 izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v času izdaje tega sklepa v spisu sicer že nahaja izvedensko mnenje sodno medicinske stroke K. K., dr. med., o poškodbah E. E. Še vedno pa je potrebno pridobiti podatke o pregledu mobilnega telefona, podatke mobilnih operaterjev in podatke o predkaznovanosti, ki še niso posredovani iz Romunije. Posledično je povsem primeren čas za podaljšanje pripora 2 meseca, upoštevaje, da bo potrebno pisanja v tej zadevi še prevajati in da bo potrebno odločiti o pritožbi zoper sklep o uvedbi preiskave.

14.Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki obeh zagovornikov obdolžencev niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-3

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sklep I Kp 34224/2025, z dne 04.09.2025, ECLI:SI:VSCE:2025:I.KP.34224.2025

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.