Jedro

Revizijski postopek, ki je predpisan v ZPKri in obnova postopka po določbah ZKP sta dva različna postopka, zato se vložnica zahteve za varstvo zakonitosti v njej ne more sklicevati na uporabo določb ZKPri, če je zahteva vložena zoper sklep o zavrnitvi predloga za obnovo postopka.

Izrek

Zahteva M.V., žene pokojnega obsojenega I.V., za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

I.V. je bil s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 24.5.1947 spoznan za krivega kaznivih dejanj po 7. točki 3. člena ZKLD in 8. členu ZVLP in zoper imovino ter obsojen na 16 let odvzema prostosti s prisilnim delom. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bila zavrnjena kot neutemeljena zahteva obsojenčevega zagovornika za obnovo kazenskega postopka.

Zoper ta pravnomočni sklep je dne 5.12.1997 M.V., žena obs. I.V., ki je dne 18.9.1996 umrl, vložila po svojem pooblaščencu zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke l. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki jo utemeljuje s tem, da je v l. in 4. točki 1. odstavka 3. člena Zakona o popravi krivic (ZPKri) določeno, da gre za bivšega političnega zapornika v primeru, ko so bila pri obsodbi uporabljena določila ZKLD in ZVLP in da gre v teh primerih "za možnost obnove postopka oz. za sodno rehabilitacijo v najširšem smislu." Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi predlogu za obnovo kazenskega postopka, oziroma izpodbijani sklep razveljavi.

Vrhovni državni tožilec B.Š. je v odgovoru, podanem v smislu 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena, ker se z zahtevo za obnovo postopka ne more uspeti s sklicevanjem na določbe ZPKri.

Zahteva za varstvo zakonitosti je neutemeljena.

Kazenski postopek, ki je bil končan s pravnomočno sodbo, se sme v korist obsojenca obnoviti, če so podani pogoji iz 410. člena ZKP. V 21. členu ZPKri pa je predpisano, da se razen v primerih, ki so navedeni v ZKP, pravnomočna obsodilna sodba lahko spremeni tudi po zahtevi za revizijo, ob pogojih, ki jih določa ZPKri.

Z izpodbijanim sklepom je bilo ugotovljeno, da pogoji za obnovo postopka, v katerem je bil I.V. pravnomočno obsojen, niso podani. V zahtevi za varstvo zakonitosti se ne zatrjuje, da so podani pogoji za obnovo kazenskega postopka iz 410. člena ZKP, temveč se ponavljajo pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo uporabiti določbe ZPKri.

Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče v izpodbijanem sklepu sodišča druge stopnje, da sta revizijski postopek, ki je predpisan v ZPKri, in obnova kazenskega postopka (po določbah ZKP), dva različna postopka. Čeprav oba postopka lahko pripeljeta do enakega končnega rezultata - spremembe pravnomočne obsodilne sodbe - gre za dve povsem različni izredni pravni sredstvi, za kateri so tudi predpisani drugačni zakonski razlogi za njuno uporabo. Ker je zagovornik obs. I.V. vložil zahtevo za obnovo kazenskega postopka, se v postopku o tem izrednem pravnem sredstvu vložnica zahteve za varstvo zakonitosti ne more sklicevati na uporabo določb ZPKri. Sicer pa je tudi po vsebini njeno sklicevanje na določila l. in 4. točke 3. člena ZPKri napačno. Slednji zakonski določili se namreč nanašata samo na določene osebe obsojene za kaznivo dejanje po 8. členu ZKLD in po 11. členu Zakona o kaznivih dejanjih zoper splošno ljudsko premoženje ter premoženje zadružnih in drugih družbenih organizacij iz leta 1948, ki je nadomestil v času sojenja veljavni ZVLP, medtem ko je bil I.V. obsojen za kaznivi dejanji po 7. točki 3. člena ZKLD in 8. členu ZVLP, ki v 3. členu ZPKri nista navedeni.

Po povedanem je Vrhovno sodišče ugotovilo, da uveljavljena kršitev kazenskega zakona ni podana, zato je moralo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno (425. člen ZKP).