Jedro

Pravno ni odločilno, ali pritožnica res ni bila, kot je trdila, vpletena v dolžničino poslovanje in ali je bila zgolj formalna članica dolžničinega poslovodstva. Kdor sprejme položaj poslovodje, sprejme tudi odgovornosti, ki jih ta položaj prinaša. Niti poudarjanje v pritožbi, da je pritožnico drugi nekdanji poslovodja zaradi njunih zasebnih sporov povsem odrinil od poslovodenja in ji onemogočil sodelovanje pri dolžničinem poslovanju, ne spada k okoliščinam, ki bi bile pravno odločilne po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP. Nikogar namreč ni mogoče prisiliti, da ostane poslovodja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor nekdanje direktorice stečajne dolžnice zoper sklep z dne 8. 6. 2026, s katerim je tej direktorici, solidarno z drugim nekdanjim dolžničinim direktorjem, naložilo plačati 2416,11 EUR za predujem, ki je bil iz sredstev sodišča založen za začetne stroške dolžničinega stečajnega postopka.

2.Nekdanja dolžničina direktorica se zoper sklep o ugovoru zdaj pritožuje. Upraviteljica nasprotuje utemeljenosti njene pritožbe in predlaga, da se ta zavrne.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) vsebuje v 233. členu pravila o predujmu za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Praviloma ga zagotovi predlagatelj stečajnega postopka (prvi odstavek), dolžnik kot predlagatelj pa je tega oproščen (1. točka šestega odstavka) in se potrebna sredstva plačajo iz proračuna sodišča (sedmi odstavek). Skladno z devetim odstavkom pa morajo v takem primeru, če vrednost unovčene stečajne mase ne zadošča za vrnitev založenega plačila, te stroške plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka. Razbremenijo se, če izkažejo, da na nastanek teh okoliščin niso mogle vplivati (se pravi, na nezadostnost stečajne mase niti za vrnitev nujno potrebnih začetnih stroškov stečajnega postopka). Splošna odgovornost poslovodij po temeljnih pravilih o finančnem poslovanju je, da če družba postane insolventna, brez odlašanja vložijo predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti; praviloma najpozneje v enem mesecu po nastanku insolventnosti, če pa je razlog za insolventnost naravna nesreča ali druga hujša nesreča, epidemija ali drug podoben izredni dogodek, je treba predlog vložiti v treh mesecih po nastanku insolventnosti (prim. prvi in drugi odstavek 38. člena ZFPPIPP). V nasprotnem poslovodje upnikom odgovarjajo za škodo (prvi odstavek 42. člena ZFPPIPP). Enak je kriterij za njegovo odgovornost tudi po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP.

5.To pomeni, da bi se pritožnica razbremenila svoje obveznosti, le če bi trdila in izkazala, bodisi da v času, ko je bila direktorica stečajne dolžnice, ta še ni bila trajneje nelikvidna bodisi da je vzrok trajnejše nelikvidnosti nastopil tako nepričakovano, da kljub pravočasni vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka (tj. v enem oz. v treh mesecih po nastanku trajnejše nelikvidnosti) pritožnica ni mogla zagotoviti, da bi premoženje stečajne dolžnice zadoščalo vsaj za pokritje začetnih stroškov stečajnega postopka (gl. Nina Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) z novelo ZFPPIPP-H, razširjena uvodna pojasnila, Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2023, str. 148).

6.Glede na pravkar razloženo materialno pravo (ZFPPIPP ima namreč v tej zadevi naravo materialnega prava; prim. J. Zobec v L. Ude in A. Galič, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 517, tč. 6) je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo relevantnost okoliščin, s katerimi se je pritožnica želela razbremeniti odgovornosti za vrnitev predujma. Pravno ni odločilno, kot izrecno izhaja iz 8. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, ali pritožnica res ni bila, kot je trdila, vpletena v dolžničino poslovanje in ali je bila zgolj formalna članica dolžničinega poslovodstva. Podrobnejše pritožničine trditve, ki jih sodišče prve stopnje ravno tako ni imelo za pravno odločilne, je povzelo v 2. točki svoje obrazložitve. Kot je zapisalo, kdor sprejme položaj poslovodje, sprejme tudi odgovornosti, ki jih ta položaj prinaša. Niti poudarjanje v pritožbi, da je pritožnico drugi nekdanji poslovodja zaradi njunih zasebnih sporov povsem odrinil od poslovodenja in ji onemogočil sodelovanje pri dolžničinem poslovanju, ne spada k okoliščinam, ki bi bile pravno odločilne po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP. Nikogar namreč ni mogoče prisiliti, da ostane poslovodja.

7.Dosedanja obrazložitev pokaže, da pritožbeno sodišče ne sprejema očitkov sodišču prve stopnje, da je njegov sklep brez razlogov o odločilnih dejstvih ter da pritožničinih dokaznih predlogov ni izvedlo, ne da bi se do njihove zavrnitve opredelilo. Opredelilo se je s tem, da je okoliščine, ki jih je pritožnica nameravala z njimi dokazati, označilo za pravno neodločilne. Procesna kršitev ni podana, kadar sodišče (tudi če je to njegovo pojasnilo napačno) pojasni, da kakšen od strankinih argumentov ali dokaznih predlogov ni pravno relevanten; če se sodišče glede tega moti, bo šlo za drugo napako sojenja - za zmotno uporabo materialnega prava. Tega pa je, kot je bilo razloženo, sodišče prve stopnje uporabilo pravilno.

8.Prvostopenjski sklep je brez očitanih napak kot tudi brez napak, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom in 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).