Jedro

Sodišče meni, da je prvostopenjski organ sicer izvedel številne dokaze, da pa je na podlagi teh dokazov glede ugotavljanja nekaterih dejstev izvedel napačno dokazno oceno. Na tej dokazni oceni pa temelji presoja, da tožnik ni uspel izpodbiti domneve nelojalnosti.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Novo mesto št. 208-46/94-151 z dne 10. 11. 2010 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v obnovljenem postopku ugotovil, da A.A., roj. ... 2. 1905 v Mihovici, ob smrti ... 12. 2001 ni bil državljan Republike Slovenije in se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, ni štel za jugoslovanskega državljana. V obrazložitvi odločbe pojasnjuje dotedanji potek vseh postopkov in navaja, da je v zadnjem postopku bilo pridobljeno tudi pravno mnenje Pravne fakultete v Mariboru glede kazenske ovadbe zoper A.A., ki ni podpisana in je brez navedbe datuma in avtorja, iz nje pa med drugim izhaja, da naj bi bil A.A. član Kulturbunda. Pravna fakulteta v strokovnem mnenju meni, da listina, ki nima ne datuma, ne podpisa in iz katere ni razvidno, v svojstvu katerega organa je nastala, ne more služiti kot verodostojna podlaga za odločitev o tem, ali je neka oseba bila član Kulturbunda, ali ne, še manj pa je to lahko dokaz o nelojalnih aktivnostih do FLRJ oz. Slovenije. Prvostopenjski organ meni, da tudi ob upoštevanju pravnega mnenja, da kazenska ovadba kot listina brez navedbe datuma in podpisa ne predstavlja verodostojnega dokaza o članstvu v Kulturbundu, ne spremeni ugotovitve, da se je A.A. opredelil za nemško narodnost, saj je vpisan v knjigi optantov. Prav tako to mnenje tudi ne spremeni dejstva, da je na dan 4. 12. 1948 živel v tujini. Sicer pa je prvostopenjski organ v predhodnem in sedaj izvedenem postopku ugotavljanja državljanstva A.A. vse pridobljene dokaze povezal z že pridobljenimi dokazi, ponovno presodil vsak dokaz posebej, vse dokaze skupaj, posamezne dokaze soočil z nasprotujočimi si dokazi, vse dokaze vsebinsko ocenil in ob upoštevanju tedanjih razmer ugotovil, da je A.A. v vlogi za ugotovitev državljanstva navedel, da je bil postavljen za župana v Šentjerneju in iz tega položaja preprečil marsikatero prelitje krvi. Ker so se politične razmere zaostrile, je bil primoran z družino zapustiti dom, odselil se je na Koroško, kjer mu je umrla žena, od tam pa v ZDA. Iz matičnih knjig izhaja, da sta bila njegova mati in oče slovenske narodnosti in vpisana v državljansko knjigo LO Šentjernej. Prvostopenjski organ se nadalje sklicuje na določbo drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ št. 64/45 in Uradni list FLRJ št. 54/46 ter 105/48), po katerem se za državljane FLRJ niso štele osebe, ki so sicer na dan 6. 4. 1941 bile državljani Kraljevine Jugoslavije, ki pa so bile nemške narodnosti, če so na dan uveljavitve novele Zakona o državljanstvu FLRJ, t.j. na dan 4. 12. 1948 živele v tujini, in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ prekršile zoper svoje državljanske dolžnosti. V postopku ugotavljanja državljanstva za osebe nemške narodnosti se po ugotovitvi dejstev, da je bila oseba nemške narodnosti in je živela v tujini, v skladu s tretjim odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) domneva, da so bile tudi nelojalne. Domnevo nelojalnosti se lahko izpodbija in ponudi dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost ali se dokazuje obstoj drugih okoliščin, ki s prepričljivostjo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti.

2. V obravnavanem primeru je nesporno, da je A.A. na dan 4. 12. 1948 živel v tujini. Bil je nemške narodnosti, v ponovnem postopku ugotavljanja državljanstva pa je bilo potrebno ugotoviti, ali je A.A. ali njegovemu pravnemu nasledniku uspelo ovreči zakonsko domnevo nelojalnosti. Tožena stranka se v nadaljevanju sklicuje na ovadbo, iz katere izhaja, da je bil A.A. ovaden zaradi narodnega izdajstva, sistematičnega terorja, požiga in umora. Iz nje tudi izhaja, da je bil včlanjen v Kulturbund. Sodeloval naj bi pri nasilnem izseljevanju slovenskih prebivalcev. Iz knjige optantov je razvidno, da je v tej knjigi vpisan tudi A.A. V upravno sodni praksi se je ustalilo stališče, da se za osebe nemške narodnosti štejejo tudi osebe, ki so optirale za nemško narodnost. Iz gradiv italijanskih oblasti izhaja, da A.A. ni bil naklonjen italijanski vojski in je bil do nje hladen in odklonilen. Iz zgodovinskih virov (knjiga: Razvoj ljudske oblasti in kronološki popis pomembnejših dogodkov na območju občin Črnomelj, Metlika, Novo mesto in Trebnje 1941 – 1945) izhaja, da so 12. 4. 1941 Dolenjsko začele zasedati enote nemške vojske. Po sporazumu o razdelitvi slovenskega ozemlja med Italijo in Nemčijo so se te enote začele umikati na nemško zasedbeno ozemlje. Najdlje so Nemci med drugim ostali tudi v Šentjerneju, od koder so odšli šele v prvi polovici junija 1941. 3. Prvostopenjski organ je v upravnem postopku zaslišal številne priče. Številne med njimi so sicer zanikale, da bi bil A.A. član Kulturbunda, vendar pa prvostopenjski organ meni, da je članstvo v Kulturbundu osebna odločitev vsakega posameznika, ki ni splošno znana, zato so priče v postopku lahko samo izrazile svoje mnenje glede njegovega članstva v omenjeni organizaciji. Nadalje prvostopenjski organ navaja, da je A.A. bil v postopku seznanjen z izvedenimi dejanji in pridobljenimi dokazi ter je v svojem pismu z dne 25. 8. 1997 navedel, da je s svojo družino zapustil domačijo v februarju 1942. Ogorčen je nad nezaslišano in neresnično obdolžitvijo, da naj bi kot župan sodeloval pri preseljevanju Slovencev v Šlezijo. Preganjanje nasilno koga z rodnega doma je vedno obsojal kot nečloveško krutost. Kot župan je preprečil grozno krvoprelitje. Okupator je namreč nekega dne kar na slepo polovil na cesti okoli 100 ljudi, jih strpal na orožniško postajo in jih kot talce postavil pred zid in jih imel namen postreliti. Žene mož so pred njim klečale in jokale in on je kot župan pomagal z energično intervencijo in dosegel, da so bili ti ljudje izpuščeni. Nadalje prvostopenjski organ povzema izpovedbe nekaterih prič, ki naj bi izpodbile domnevo nelojalnosti. Priča B.B. je povedal, da je A.A. simpatiziral s prvimi oblikami organiziranja Slovencev v boju proti okupatorju, vendar pa svoje izjave ni podkrepil z načini simpatiziranja. Izjavil je, da jim je pomagal, ker jim je večkrat kaj dal. V zvezi z zaprtjem 100 in več ljudi je povedal, da to ve po pripovedovanju očeta in A.A. To, da jih niso postrelili, je po zaslugi A.A. Prvostopenjski organ meni, da priča sama ni prisostvovala pri tem posredovanju. Prvostopenjski organ ne more šteti kot zadosten dokaz, da naj bi Italijani polovili 100 ljudi z namenom, da bi jih pobili in da jih je rešil A.A. Konec aprila na območju Šentjerneja niso bili Italijani, ampak Nemci. Tudi priča C.C. ve o zajetju 100 in več ljudi le na podlagi pripovedovanja strank v trgovini. Prvostopenjski organ jo je zato smatral le kot posredno pričo. Priča A.A. je povedal, da sta se A.A. in njegov oče skupaj odločila, da pomagata njihovi družini tako, da nudita zatočišče na domu A. staršev. Priča Č.Č. je povedal, da se je A.A. kot župan trudil, da bi vsi dobivali karte za hrano in da je pomagal beguncem. Nikoli ni bil član tujega združenja in simpatizer tujih oblasti. A.A. se je moral odseliti, ker ni dopustil, da bi Italijani pobili 100 zajetih ljudi. Prvostopenjski organ meni, da je priča manj zanesljiva, ker je bila ob odhodu A.A. stara samo 13 let. O določenih dejstvih pa je izvedela po pripovedovanju drugih. Priča D.D. je o A.A. povedal, da je bil zaveden Slovenec, lojalen slovenskemu narodu in nastrojen proti okupatorju in nikoli ni bil član Kulturbunda. To pričanje za prvostopenjski organ ni upoštevno, ker je priča navedeno zaznavala v pogovorih med njenim očetom in A.A., ko je bila stara 10 do 11 let. Priča E.E. je povedala, da je A.A. dajal karte za begunce, ki so bežali pred Nemci. O zajetju ljudi in posredovanju A.A. ve po pripovedovanju drugih. Prvostopenjski organ ugotavlja, da priče izjavljajo, da je bil A.A. zaveden Slovenec, da je bil kritično nastrojen do okupatorja, da ni bil član Kulturbunda ali katerekoli fašistične organizacije, vendar pa v svojih izjavah ne navajajo dejanj, ki bi jih zaznale same, ali pa so to sklepanja po pripovedovanju drugih. O zajetju in izpustu ljudi je povedalo več prič, med njimi tudi B.B., katerega brat je bil zajet. O tem je pričala tudi C.C., vendar pa prvostopenjski organ meni, da so te izpovedbe manj zanesljive, ker priče same niso bile prisotne pri neposrednem posredovanju. Navedbam prič nasprotujejo tudi listinski dokazi, pri čemer se prvostopenjski organ sklicuje na ovadbo, iz katere izhaja, da je A.A. sodeloval pri nasilnem izseljevanju slovenskih prebivalcev. Prvostopenjski organ se tudi sklicuje na to, da iz zgodovinskih virov izhaja, da so bili v Šentjerneju najprej Nemci, ki so se umaknili šele v prvi polovici junija 1941, ter da konec aprila 1941 okupatorska vojska niso bili Italijani, kot napačno navajajo priče. V zvezi z pomočjo A.A. ljudem, ki so potrebovali karte za hrano in obleke pa prvostopenjski organ meni, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kdo je bil do kart upravičen in na podlagi kakšnih kriterijev. Zgolj razdeljevanje kart med prebivalce še ne izkazuje kontinuiranega lojalnega ravnanja A.A., temveč le to, da je kvečjemu opravljal eno izmed svojih nalog kot župan. Glede nudenja začasnega zatočišča pa prvostopenjski organ meni, da je bila družina nastanjena na domu staršev A.A., ki so živeli na drugem naslovu kot on. A.A. je kot dokaz, s katerim bi ovrgel domnevo nelojalnosti, prvostopenjskemu organu predložil tudi odločbo Okrajne zaplembene komisije v Novem mestu z dne 24. 10. 1945, iz katere je razvidno, da starši A.A. niso bile osebe nemške narodnosti. Prvostopenjski organ meni, da ugotavljanje državljanstva staršev A.A. ni predmet tega postopka. Narodnost, državljanstvo in lojalnost staršev ni dokaz, da bi bil tudi A.A. lojalen. Prvostopenjski organ je zaslišal tudi pričo F.F. Priča je povedala, da je dobila nalogo osvobodilne fronte, da se kot oseba, ki je znala italijanski jezik in imela maturantsko izobrazbo, zaposli na Občini Šentjernej. To, da je predvojna skojevka, je vedel tudi A.A., zato jo je večkrat opozoril, naj bo previdna, da je ne odkrijejo. Povedala je, da je A.A. veliko pomagal ljudem in to tistim, ki so odhajali v partizane. Kljub temu, da so fašisti te ljudi črtali iz seznama upravičencev do pomoči, je redno skrbel, da so bili ljudje in njihove družine deležni pomoči v obliki hrane in obleke. Kadar se mu je povedalo, da se je neki družini kaj zgodilo, je rekel, naj napiše kar je treba in pomaga. O tem, da naj bi A.A. rešil okoli 100 ljudi pa je priča zgolj slišala. Ne more biti res, da bi A.A. pomagal pri izseljevanju Slovencev v Šlezijo, kajti v času, ko je delala za OF, bi to zagotovo vedela. Po mnenju prvostopenjskega organa dejanja, kot jih je opisala navedena priča, ne predstavljajo takšnih kontinuiranih lojalnih dejanj A.A., ki bi lahko izničila negativni pomen opcije in predpostavko nelojalnosti. Izjave prič prvostopenjski organ ocenjuje kot splošne, ne opisujejo konkretnih dejanj. Priče B.B., C.C. in Č.Č. so sicer pričale o dogodku, ko naj bi A.A. rešil 100 ljudi pred smrtjo, vendar pa te priče niso prepričljive. Konec aprila, ko naj bi se to zgodilo, je bil Šentjernej v rokah nemških okupacijskih oblasti, ne pa italijanskih. C.C. je o zajetju teh ljudi izvedela kot posredna priča, D.D. pa je kot otrok poslušal pogovore, med drugim tudi o tem dogodku. Iz izpovedi prič ne izhaja konkretno lojalno ravnanje. Nikakor pa to niso tiste okoliščine, ki bi izničile pomen opcije in članstva v Kulturbundu. Razen tega so bile nekatere priče še otroci, ki so zaradi neposrednih vojnih dogodkov konkretna dejstva napačno interpretirali ob samem dogajanju. Zapisana dejstva imajo večjo težo. Prvostopenjski organ ni izvajal dokazov, ali se lahko A.A. kot osebi brez državljanstva, prizna državljanstvo po mednarodni pogodbi. Vprašanje apatridnosti in priznanje državljanstva po mednarodni konvenciji presega okvire dovoljene obnove. Po mnenju prvostopenjskega organa pooblaščencem pravnega naslednika ni uspelo dokazati lojalnosti A.A. 4. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 5. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je obrazložitev prvostopenjske odločbe v nasprotju s procesnimi določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj ni pregledna, je netočna, v obrazložitvi se izgublja pomen pravnih in dejanskih vprašanj. Prvostopenjski organ je zavzemal stališča za vsak dokaz posebej, pri čemer ni niti poskusil dokazov, ki je predložil tožnik, med seboj povezati. Prvostopenjski organ je spregledal kriterije povezovanja dokazov drugega za drugim. Priče so v celoti ovrgle listinske dokaze, na katere skuša prvostopenjski organ opreti svojo odločitev, predvsem v delu, ki se nanaša na pomoč pri preseljevanju Slovencev. ZUP izrecno dovoljuje dokazovanje, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena in da so te listine nepravilno sestavljene. Ovadbo, na katero se prvostopenjski organ sklicuje, bi lahko napisal kdorkoli. Zgodovinsko znano dejstvo je, da so bile v evidenco Kulturbunda vpisane osebe, ki dejansko niso delovale kot Kulturbundovci. Tožnik je izkazal in dokazal, da je prebegnil v Avstrijo zaradi sile. O tem pričata dve priči, ki sta povedali, da bi A.A. ubili, če ne bi pobegnil in zapustil svojega rodnega kraja. Tožnik se tudi ne strinja s stališčem, da izjave prič niso verodostojne zaradi mladosti. Obstoj lojalnosti je tožnik izkazal z izjavami prič, še posebej priče H.H., ki je bila na občini zaposlena in poslana s strani osvobodilne fronte. Zapisi iz njenega pričanja, da je A.A. pomagal „našim“, pove vse. Ni šlo le za simpatiziranje, ampak za aktivno vlogo A.A. pri podpori in pomoči ne le pripadnikom OF, temveč tudi njihovim družinam. O vseh teh dejstvih pa neposredno in posredno izpovejo tudi druge priče. Prvostopenjski organ ne upošteva časovne odmaknjenosti dogodka, ne dopušča tolerance označevanja časovnih okoliščin. Iz pisma italijanskih oblasti izhaja, da sta bila A.A. in G.G. v sporu, o čemer so pričale tudi priče. V ničemer niso izkazane in dokazane tudi trditve, da naj bi A.A. vstopil v nemško oboroženo silo. Dokazano pa je, da je do konca vojne bil v begunskem taborišču v Avstriji. O tem, da naj bi sodeloval pri izseljevanju slovenskih prebivalcev, ni niti enega dokaza, razen ovadbe, ki je nekritična, netočna in nepreverjena in ne more biti dokaz o nekem zgodovinskem dejstvu, njena vsebina pa je tudi ovržena, še zlasti s strani priče H.H. in tudi literaturo, ki jo je predložil tožnik. Priča H.H. je povedala, da je šlo pri A.A. za kontinuirano dejanje pomoči in podpiranja pripadnikov NOB. Prav tako je tudi kot posredna priča povedala, da je rešil več kot sto ljudi. Vse priče so povedale enake navedbe. Te navedbe se manifestirajo v dejstvu, da je A.A. aktivno sodeloval pri pomoči NOB, da je rešil sto zaprtih ljudi in je bil prisiljen oditi. Da bi si priča zapomnila za 50 let, kateri datum,uro in dan je bilo kakšno dejanje opravljeno, je iluzorno pričakovati. Nekritične so tudi navedbe v obrazložitvi odločbe v delih, ki se nanašajo na pojasnjevanje verodostojnosti prič glede časovne determinitete. Gre za dogodek, ki se je zgodil pred 50 in več leti, okoliščine tega potrdijo tudi priče in sklicevati se na datum dogodka ni primerno. Priča I.I., ki je bila sicer posredna, je potrdila navedbe, da se je dogodek zgodil, da je A.A. rešil ljudi gotove smrti in da je od drugih ljudi izvedela to dejstvo. Tudi priča J.J. je potrdil, da je A.A. moral oditi, ker bi ga ubili Italijani, s tem pa je potrjeno, da je moral oditi pod prisilo. Ta priča je tudi jasno povedala, da A.A. ni bil član Kulturbunda. Povedala je, da je prvi smrtni greh storil, ker ni pustil, da bi Italijani pobili tistih sto zaprtih. Povedala je, da bi ga Italijani ubili, ker je vplival na izpustitev zajetih. To, da so bile priče stare 13, 14, pa tudi 10 let, ne spremeni dejstva zaznav, ki so jih priče zaznale in tudi ne temeljnih okoliščin, ki so jih izpovedale in tudi potrdile. A.A. nikoli ni bil član tuje organizacije, tvorno in aktivno je pomagal, ne le slovenskemu narodu, ampak tudi odporniškemu gibanju, o čemer je izpovedala priča H.H. in z izvedenimi dokazi v celoti izkazal in ovrgel obstoj nelojalnosti, izkazal in dokazal pa je tudi, da je moral zapustiti Slovenijo zaradi sile. Tudi ugotovitev, da so navedbe prič v nasprotju z zgodovinskimi viri, ne prenese realne, niti pravne niti dejanske presoje spričo odmaknjenosti dogodkov. Priča si lahko ustvari napačno predstavo o času določenega dogodka, dejansko pa je nemogoče, da bi si o dogodku napravila napačno predstavo. O dogodkih priče pričajo enotno in druga drugo z neposrednimi in posrednimi izjavami potrjujejo. Tudi po odselitvi v Avstrijo ni bilo nelojalnega delovanja, saj iz listinske dokumentacije izhaja, da se je A.A. odselil in v begunskem taborišču dočakal konec vojne, preživljal pa se je z delom na kmetiji kot hlapec. Pri dokumentu, ki govori o včlanitvi v Kulturbund, je napisano, da je bil A.A. slovenske narodnosti, ne glede na to, kakšen je ta dokument. Prvostopenjski organ je napačno tehtal dokaze, ki se nanašajo na preselitve Slovencev in se vedno znova vrača k listini z imenom „ovadba“, ki pa nima nobene dokazne ocene in je prvostopenjski organ ne bi smel upoštevati. Napačna je ugotovitev prvostopenjskega organa, da so priče vedele in potrdile, da je bil A.A. član Kulturbunda. Vse priče povedo, da to ni bil in da ni simpatiziral z okupatorjem. A.A. je umrl v ZDA kot oseba brez državljanstva, o čemer pričajo listine, predložene v spisu upravnega organa. Netočna je trditev, da je že po zakonu pridobil nemško državljanstvo. Napačno je tudi sklepanje prvostopenjskega organa, ki se nanaša na dovoljeno obnovo postopka. Postopek je bil obnovljen v procesu ugotavljanja državljanstva A.A. in če je bil obnovljen, ima stranka pravico uveljavljati vse razloge in pravne podlage, ki se nanašajo na pridobitev državljanstva. Tudi priča B.B. je povedal, da je A.A. moral oditi, sicer bi ga Italijani ubili, kar kaže na to, da se je odselil pod prisilo. Tožnik predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in oba akta odpravi ter zadevo bodisi reši sam, ali pa jo vrne v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri zavrnilnih odločbah in ocenjuje, da sta pravilni in zakoniti glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. Na podlagi 39. člena Zakona o državljanstvu RS velja za državljana Republike Slovenije po citiranem zakonu, kdor je po dosedanjih predpisih imel državljanstvo RS in državljanstvo SFRJ. S tem je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi. To pomeni, da je treba pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času od njenega rojstva pa do smrti oz. do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Veljavni predpis v smislu 39. člena Zakona o državljanstvu RS je Zakon o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati 28. 8. 1945. Ta zakon je v prvem odstavku 35. člena določal, da za državljane DFJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih jugoslovanski državljani. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ št. 105/48) pa je v drugem odstavku 35. člena določil, da se za državljane FLRJ iz prejšnjega odstavka ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in so se med vojno in pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Sodišče ugotavlja, da je v navedenem primeru sporno, ali je tožnik uspel izpodbiti domnevo nelojalnosti A.A., sporna pa je tudi ugotovitev, ali je bil imenovani nemške narodnosti. Sporno je torej, ali je tožnik v upravnem postopku uspel z dokazi, ki jih je predlagal, izpodbiti domnevo nelojalnosti. S tem v zvezi sodišče meni, da je prvostopenjski organ sicer izvedel številne dokaze, da pa je na podlagi teh dokazov glede ugotavljanja nekaterih dejstev izvedel napačno dokazno oceno. Na tej dokazni oceni pa temelji presoja, da tožnik ni uspel izpodbiti domneve nelojalnosti.

9. Prvostopenjska odločba med drugim kot listinski dokaz upošteva tudi ovadbo, v kateri je med drugim navedeno, da naj bi bil A.A. član Kulturbunda. V upravnem spisu se kopija te ovadbe tudi nahaja, pri čemer sodišče ugotavlja, da je ta ovadba nepodpisana, brez datuma in brez glave katerega od državnih organov, tako da niti ni razvidno, ali je to ovadbo napisal kateri izmed državnih organov ali kakšna fizična oseba. Dejansko gre za anonimno ovadbo, ki ni niti javna listina, saj ni razvidno, da bi jo izdal kateri državni organ, niti ne more imeti posebne dokazne vrednosti, ne le zato, ker je anonimna, torej brez podpisa in brez navedbe avtorja ter brez datuma, ampak tudi zato, ker so vsebinske navedbe te ovadbe izpodbile številne priče, ki so bile zaslišane v upravnem postopku. Iz navedenega razloga sodišče te listine ne more šteti kot dokaz, da je bil A.A. član Kulturbunda, ravno tako pa ne more šteti za dokazano vse tisto, kar piše v tej listini. Torej ta listina ne more biti dokaz, da je A.A. sodeloval pri prisilnem izseljevanju Slovencev, niti za vse ostalo, kar je v tej listini navedeno.

10. V tožbi je kot najbolj ključna priča, ki naj bi izpodbila domnevo o nelojalnosti izpostavljena F.F. Iz upravnega spisa, konkretno zapisnika o zaslišanju te priče, izhaja, da je ta priča neposredno z A.A. sodelovala, ko se je zaposlila pri njem na občini. Ta priča je med drugim povedala, da je A.A. vedel, da je predvojna skojevka in jo je celo opozoril, naj bo previdna, da je ne bodo odkrili. Povedala je, da ga je štela za „našega“ človeka in za tistega, ki se mu lahko zaupa. Nadalje je navedla, da je veliko pomagal tistim, ki so odhajali v partizane. Kljub temu, da so fašisti te ljudi črtali iz seznama upravičencev do pomoči, je redno in vestno skrbel, da so bili ljudje in njihove družine deležni pomoči v obliki hrane in obleke. Prvostopenjski organ je glede te priče navedel, da po njegovem mnenju dejanja, ko jih je ta priča opisala, ne predstavljajo takšnih kontinuiranih lojalnih dejanj, ki bi izničila negativni pomen opcije in predpostavke nelojalnosti. Pri tem pa prvostopenjski organ ni pojasnil, zakaj meni, da ta dejanja ne predstavljajo kontinuiranih in lojalnih dejanj. Tako je v najbolj ključnem delu prvostopenjska odločba premalo obrazložena in jo je sodišče tudi iz tega razloga moralo odpraviti. Sodišče se tudi strinja s tožbenimi navedbami, da so vse priče o določenih fragmentih zapovrstjo izpovedale pomensko iste navedbe in bi bilo potrebno ob oceni vseh dokazov skupaj to tudi upoštevati. Sodišče se strinja s tožbenimi navedbami, da se te navedbe manifestirajo predvsem v tem, da je A.A. na nek način sodeloval pri pomoči NOB ter da je rešil sto zajetih ljudi. Res je sicer, da je glede te pomoči podrobneje izpovedala le prej navedena priča, vendar je treba ob upoštevanju vseh izpovedi skupaj ugotoviti, da tudi ostale izpovedbe, pa tudi če gre le za posredne ali mladoletne priče, potrjujejo tisto, kar je povedala. Glede dogodka, ko naj bi A.A. rešil sto zajetih ljudi sodišče prav tako ugotavlja, da so priče ta dogodek potrdile in se ne strinja z zaključkom, da je resničnost tega dogodka izpodbita s tem, da naj bi A.A. zajete ljudi rešil pred Italijani v času, ko so bili v Šentjerneju Nemci. Sodišče sicer ne dvomi v ugotovitve prvostopenjskega organa, da so bili Nemci v Šentjerneju do junija leta 1941, ko je to območje prevzel italijanski okupator. Vendar pa se strinja s tožbeno navedbo, da si priča lahko ustvari napačno predstavo o času določenega dogodka, dejansko pa je nemogoče, da bi si o dogodku napravila napačno predstavo. Po mnenju sodišča to v konkretnem primeru pomeni, da je nemogoče, da bi si toliko različnih prič lahko nek dogodek preprosto izmislilo. Vsekakor pa je šlo za napačno predstavo o času tega dogodka. Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da so o dogodkih priče pričale enotno in druga drugo z neposrednimi in posrednimi izjavami potrjevale. Te izjave pa so potrjene tudi z navedbami A.A. v pismu z dne 25. 8. 1997. 11. Nadalje sodišče ugotavlja, da je tudi sporno vprašanje, ali je A.A. odšel iz Šentjerneja prostovoljno ali pod prisilo. Prvostopenjski organ sam navaja, da je priča B.B. povedal, da je A.A. moral oditi, ker je naredil „smrtni greh“, ker ni pustil, da bi Italijani pobili zajete ljudi. To pričo je prvostopenjski organ ocenil kot manj zanesljivo zato, ker je bila ob odhodu A.A. stara samo 13 let. Sodišče se s tako dokazno oceno ne more strinjati, saj starost 13 let ni tako nizka starost, da priča ne bi mogla z zadostno stopnjo zrelosti dojemati dogodkov. Sodišče s tem v zvezi opozarja tudi na izpovedbo priče B.B. na ustni obravnavi v UE Novo mesto dne 13. 1. 2004, ki je med drugim povedal to, da je A. A. rešil približno sto ljudi, da jih Italijani niso pobili. Na vprašanje, kako priča to ve, je odgovoril, da je bil med zaprtimi tudi brat priče K.K. Ta priča pa je povedala tudi to, da je bil A.A. prisiljen oditi, ker se je zavzemal za Slovence, s čimer se je zameril italijanskim oblastem. Prvostopenjski organ sicer v zvezi s tem navaja, da iz italijanskih gradiv, ki jih hrani arhiv Ministrstva za notranje zadeve RS, izhaja, da je spor med Č.Č. in A.A. nastal zaradi domneve simpatiziranja A.A. z nemškimi oblastmi in nezanimanja za prebivalstvo in organiziranost urada. Sodišče ugotavlja, da je to sicer res, da iz teh gradiv to izhaja, vendar so priče zanikale, da bi bil A.A. simpatizer kateregakoli okupatorja. Sodišče tako meni, da je glede na izpovedi prič verjetneje, da je bil A.A. v sporu z italijanskimi oblastmi iz razloga, kot so ga navedle priče. V kolikor je bil dogodek v zvezi z zajetjem ljudi predmet spora med A.A. in italijanskimi oblastmi, je tudi malo verjetno, da bi italijanske oblasti v uradnem gradivu navedle, da je A.A. nezaželen zato, ker nasprotuje streljanju civilistov.

12. Glede na vse navedeno sodišče meni, da je bila na podlagi izvedenih dokazov izpeljana napačna dokazna ocena, zato bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku na podlagi že izvedenih dokazov ponovno opraviti dokazno oceno v skladu z smernicami, ki jih je sodišče podalo v tej sodbi in šele na podlagi ponovne dokazne ocene bo lahko presodil, ali je tožeča stranka uspela izpodbiti domnevo o nelojalnosti. Prvostopenjski organ bo moral v ponovljenem postopku tudi podrobneje obrazložiti, ali dejanja A.A., kot jih je opisala priča S.F.D. predstavljajo takšna kontinuirana lojalna dejanja, ki bi lahko izničila negativni pomen opcije in predpostavko nelojalnosti, oziroma se ponovno opredeliti do tega vprašanja. Sodišče je odločilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče že iz navedenih razlogov moralo odločbo odpraviti zaradi kršitev pravil postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja, se do vseh preostalih tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.