Jedro

Ker se tožena stranka ni opredelila do vseh ugovorov, pomembnih za odločitev v zadevi, je bistveno kršila določbe postopka v upravnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 30.9.1999 in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice MS z dne 6.10.1998, s katero je ta med drugim odločila, da je tožeča stranka dolžna poravnati carinski dolg za 564.300 komadov kartonske embalaže za pakiranje pomurskega mleka, iz tarifne oznake 4819 20 100 kombinirane nomenklature carinske tarife, v vrednosti 773.091,00 ATS oziroma 10.427.675,00 SIT, sproščeno v prost promet po ECL z dne 14.11.1997, CI MS, ker je blago bilo napačno uvrščeno v tarifno oznako 4819 50 000 (1. točka izreka); da se določi carinski dolg za kartonsko embalažo za pakiranje pomurskega mleka, sproščeno v prost promet v postavki 01 po ECL z dne 14.11.1997 CI MS, v znesku 1.094.906,00 SIT iz naslova 10,5 % uvozne carine (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je v obravnavani zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, ali je mogoče sporno blago uvrstiti v tarifno številko 4819 50 000 ("druga embalaža za pakiranje") ali v tarifno številko 4819 20 100 ("zložljive škatle"). Presodilo je, da tožena stranka ni odgovorila na ugovor tožeče stranke, da mora njeno embalažo obravnavati enako kot konkurenčno (Tetrapak), ki sta si v vseh bistvenih značilnostih popolnoma podobni, razlika je samo v načinu njene priprave na proizvodnjo oziroma polnjenje (plošča, rola). Po navedbah tožeče stranke sta embalaži iz enakih materialov, enakih lastnosti in imata potem, ko sta napolnjeni z mlekom, enako škatlasto obliko. Ob prehodu meje oziroma ob carinski obravnavi nobena nima oblike škatle. Razlika med embalažama, kot jo zatrjuje tožeča stranka, je po presoji sodišča prve stopnje premajhna, da bi opravičevala njuno različno carinsko obravnavo in s tem posledično neenako obravnavanje pred zakonom ter ustvarjanje neenakopravnega položaja na trgu. Med temeljnimi vrednotami pravnega reda Republike Slovenije je zagotavljanje enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS in zagotavljanje prostega trga oziroma prepoved dejanj, ki bi, razen če to zakon dopušča, omejevala konkurenco na trgu (17. člen Zakona o varstvu konkurence in 47. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence). Po presoji sodišča prve stopnje bo morala tožena stranka, glede na navedeno, odgovoriti na vse pritožbene ugovore glede različnega obravnavanja subjektov in popolnoma ugotoviti dejansko stanje glede uvrstitve sporne embalaže v carinsko tarifo.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbo oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Navaja, da se je tožeča stranka v postopku le pavšalno sklicevala, da je postavljena v neenakopraven položaj v primerjavi z L. mlekarnami, ki za polnjenje mleka uporabljajo embalažo Tetrapak, saj ni zatrjevala, da gre za embalažo z enakimi lastnostmi. Pojasnjuje, da je v obravnavanem primeru prišlo do naknadnega preverjanja deklaracij na podlagi načrta kontrol poslovanja pri Carinarnici MS glede uvrščanja blaga iz tarifne številke 4819, ne glede na to, kdo je stranka v postopku carinjenja. Glede na ugotovljene lastnosti embalaže Combibloc je na podlagi Temeljnih pravil za uporabo KNCT embalažo uvrstila v tarifno oznako 4819 20 100. Če se preverjanje uvrščanja embalaže za mleko, ki jo za polnjenje uporabljajo L. mlekarne ali drugi proizvajalci mleka, pri teh ni izvedlo, to ne pomeni, da je uvrstitev sporne embalaže v tarifno oznako 4819 50 000 pravilna. Med embalažama je namreč razlika, saj je repromaterial iz katerega se oblikuje embalaža Tetrapak v rolah, med tem ko tožeča stranka uvaža embalažo v obliki sploščenih plaščev. Glede na navedeno za embalažo Tetrapak ni mogoče reči, da ima značilnosti končne škatle. Zato uvrstitev embalaže tožeče stranke v tarifno številko 4819 20 100 ne pomeni neenakopravnega obravnavanja na trgu in v zvezi s tem neenakosti pred zakonom. Meni tudi, da ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke, da je že od leta 1993 embalažo Combibloc uvrščala enako. Ob upoštevanju tarifnih oznak sta bili v letu 1995 za uvrščanje blaga dve možni tarifni oznaki, s spremembami carinske tarife pa se je carinska tarifa delila tudi na drugi ravni delitve, kar je omogočalo natančnejšo določitev zahtevane lastnosti blaga.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo povzema tožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je le pavšalno ugovarjala neenakopravno obravnavanje z drugimi proizvajalci, navaja, da je toženo stranko na to dejstvo že ves čas postopka jasno in nedvoumno opozarjala. Ponovno poudarja, da je razlika med embalažama le v načinu priprave za strojno polnjenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost odločbe tožene stranke.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odgovorila na pritožbeni ugovor tožeče stranke, da mora njeno embalažo obravnavati enako kot konkurenčno (Tetrapak), ker sta si v vseh bistvenih značilnostih popolnoma podobni. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se ta pritožbeni ugovor nanaša na dejstva, ki so v obravnavani zadevi pomembna za odločitev, zato se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da bi se tožena stranka do njih morala opredeliti. Ker tožena stranka v upravnem postopku tega ugovora ni presodila je bistveno kršila določbo 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), po katerem se morajo v obrazložitvi odločbe tožene stranke presoditi vse pomembne pritožbene navedbe. Tožena stranka se je do navedenega ugovora opredelila šele v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, zato se sodišče prve stopnje do njenih navedb ni moglo opredeliti, pritožbeno sodišče pa jih ni moglo upoštevati, saj take dopolnitve s pritožbo ne morejo nadomestiti navedenih pomanjkljivosti odločbe tožene stranke.

Glede na navedeno tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.