Jedro

Pri ugotavljanju starosti nepremične je, ob obstoju nepremičnine danes, zemljiškoknjižni izpisek le posredni dokaz.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. ... z dne 10. 6. 2008 odpravi in zadeva vrne drugostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 350 EUR, v 15 dneh od vročitve tožbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo na pritožbo Slovenske odškodninske družbe d.d., odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 25. 9. 2007 v 1. točki izreka odpravil in nadomestil z izrekom, ki se glasi: Upravičencu A.A. se za podržavljeno nepremičnino gospodarsko poslopje v izmeri 54 m2, v času podržavljenja vpisano v zemljiškoknjižnem vložku, št. 193 k.o. B., določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 5.132,16 DEM. Prvostopni organ je z navedeno odločbo določil upravičencu za gospodarsko poslopje odškodnino v višini 15.863,00 DEM. V obrazložitvi upravni organ navaja, da se strinja z razlogi, ki izhajajo iz prvostopne odločbe glede temelja podržavljenja, upravičenosti do denacionalizacije in oblike vračila. Ne strinja pa se z ugotovljeno vrednostjo podržavljene nepremičnine. Ugotavlja, da je prvostopni organ napačno presodil dokaze, kar je imelo za posledico nepravilno uporabo določb Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oz. premoženja (v nadaljevanju Navodilo), ki je bilo izdano v skladu s 6. odstavkom 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v povezavi s 85. členom ZDen. Iz lastninskega lista historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 193 k.o. B. izhaja, da je že v letu 1861 bil vpisan lastnik, kar pomeni, da je gospodarsko poslopje na parc. št. 106, ki je bilo kot prva nepremičnina vpisano v navedeni zemljiškoknjižni vložek, tudi tega leta zgrajeno. Pravilne so tudi ugotovitve SOD, da se letnica 1906, ki jo je v cenilnem poročilu navedel v postopku imenovani izvedenec, nanaša na druge nepremičnine, kar je tudi razvidno iz zemljiško knjižnih vpisov historičnega zemljiškoknjižnega izpiska in sicer v A listu pod zap. št. 1 in naslednjimi. Izvedenec pri oceni vrednosti nepremičnine tako ne bi smel upoštevati letnice izgradnje 1906, ampak 1861. Upoštevajoč določbe 25. člena Navodila in v zvezi s tem upoštevajoč tabelo priloge št. 2 navedenega Navodila, bi moral izvedenec kot pravilni korekcijski faktor (FS) za interpolacijo določiti FS 0,22. Glede na navedene ugotovitve je skladno z določbo 21. člena Navodila vrednost predmetnega gospodarskega poslopja sledeča: VR je 172x80 (V)x180 DEM (PC)x0,75 (FK)x0,22 (FS) je 5.132,16 DEM, ki je glede na določbe ZDen tudi višina odškodnine za podržavljeno gospodarsko poslopje.

Tožnica v tožbi navaja, da izpodbijana odločba neutemeljeno sledi pritožbenim navedbam SOD. Ta je v pritožbi navedla, da iz lastninskega lista historičnega ZK izpiska vl. št. 193 k.o. B. izhaja, da je bila predmetna nepremičnina vpisana v ta vložek že leta 1861, medtem ko se letnica 1906, ki jo v cenilnem poročilu navaja izvedenec B.B., nanaša na vpis drugih parcel. To stališče pa je napačno, saj ne upošteva dejstva, da SOD tekom postopka ni dokazal, da je bila predmetna nepremičnina zgrajena že v letu 1861, saj ni res, da navedeno izhaja iz zemljiškoknjižnih podatkov za predmetno nepremičnino. Na to dejstvo je na prvi stopnji večkrat opozoril cenilec B.B. ter svoje zatrjevanje tudi ustrezno obrazložil. SOD ne more dokazati zgolj na podlagi listinskih dokazov, uporabljenih v postopku na prvi stopnji, da je bila nepremičnina zgrajena v letu 1861 in ne v letu 1906. V kolikor SOD vztraja pri spornem dejstvu glede letnice nastanka nepremičnine, bi moral SOD predlagati ustrezen dokaz za razjasnitev spornega dejstva in ga predložiti (npr. cenilec gradbene stroke ali drug ustrezen izvedenec). Trditve SOD glede letnice izgradnje je v svojem dopisu z dne 16. 9. 2007 argumentirano ovrgel cenilec B.B.. Nedokazanih dejstev tožena stranka ne bi smela tolmačiti v škodo tožnice, zato je napačno ugotovila dejansko stanje. V kolikor je tožena stranka menila, da se SOD res ni imela možnosti izreči na pripombe izvedenca B.B. z dne 16. 9. 2007 (kot zatrjuje v pritožbi), bi morala prvostopno odločbo odpraviti in zadevo vrniti v nov postopek, ter SOD omogočiti, da z ustreznim dokazom dokaže, da njena trditev glede letnice izgradnje drži, ne pa delno slediti pritožbenim navedbam in se ne izreči o pritožbenih navedbah SOD glede kršitev postopka ter izdati izpodbijano odločbo. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek, ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom SOD na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, kdaj je bilo zgrajeno gospodarsko poslopje na parceli, št. 106 k.o. B., ki je predmet določitve odškodnine v denacionalizacijski zadevi.

Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 193 k.o. B. izhaja, da je bil že v letu 1861 vpisan lastnik gospodarskega poslopja, saj je bila tega leta parcela 106 po svoji rabi kot hiša št. 60 in gospodarsko poslopje, vložena v vložek 193. Ne strinja pa se sodišče s stališčem drugostopnega organa, da je zgolj navedeno dejstvo tisto, ki utemeljuje starost gospodarskega objekta, ki je predmet denacionalizacije. Namreč izvedenec B.B. je že na ustni obravnavi 14. 8. 2007 obrazložil svoje stališče, da podatek v zemljiški knjigi - letnica 1861 ne izkazuje pravega stanja nepremičnine. V spis je vložil tudi fotografijo današnjega stanja objekta, ki naj bi dokazovalo tudi stanje ob podržavljenju. Z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja z dne 16. 9. 2007 pa se je izrecno opredelil, da je stanje objekta še danes dobro, zidovi so zidani iz opeke po običajih iz začetka 20. stoletja, vsekakor pa ne iz obdobja 1850-1860. Zaključuje torej, da trditev izvedenca C.C. - torej zavezane stranke za izplačilo odškodnine, o starosti objekta ob podržavljenju, ne drži. Do navedenih dokazov, s katerimi se je v prvostopnem postopku dokazovala starost objekta in jim je prvostopni organ kot verodostojnim sledil, se drugostopni organ ni opredelil, pa bi se po mnenju sodišča moral, saj gre za neposredne dokaze, ki kažejo na starost objekta (v nasprotju z zemljiškoknjižnim izpiskom, ki bi lahko bil zgolj posredni dokaz o starosti določene nepremičnine). Tožnica torej ima prav (predvsem na dejstvo, da objekt še danes stoji), da bi se lahko SOD oziroma tudi drugostopni organ, pri ugotavljanju starosti nepremičnine oprl na ustreznejši dokaz, kot je zemljiškoknjižni spisek. Po določbi 1. odstavka 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljanja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Navedena določba narekuje organu, da ugotovi stanje premoženja v času podržavljenja, kar pa pomeni, da se stanje nepremičnine ugotavlja, predvsem kadar je to mogoče – torej da objekti še stojijo, z neposrednimi dokazi. Drugostopni organ je torej v zadevi napačno presodil predložene dokaze, ko je svojo odločitev oprl zgolj na historični zemljiškoknjižni izpisek, pri čemer pa se ni opredelil do izvedeniškega mnenja izvedenca B.B. in do njegovih trditev in dokazov, da stanje nepremičnine kaže drugo letnico izgradnje. V ponovnem postopku reševanja pritožbe zavezane stranke – SOD naj drugostopni organ pritožbena zatrjevanja in dokaz – historični zemljiškoknjižni izpisek, presodi tudi v okviru dejstev, ki jih je zatrjeval izvedenec B.B. ter dokazov, ki so bili podlaga za odločitev prvostopnega organa. V kolikor pa bo menil, da dejansko stanje v zadevi ni popolno raziskano, glede na zatrjevanja zavezane stranke SOD o letnici izgradnje 1861, pa bo potrebno dopolniti ugotovitveni postopek in pozvati zavezano stranko, da svoje trditve dokaže z dokazom, ki bo enakovredno izvedeniškemu mnenju B.B., ki se je neposredno oprl na stanje objekta.

Ker je drugostopni organ v zadevi napačno oziroma nepopolno presodil dokaze in zato posledično tudi napačno uporabil materialno pravo, je odločba drugostopnega organa nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka iz tega člena vrnilo drugostopnemu organu v ponovni postopek.

Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350 eurov (25. člen ZUS-1 v zvezi z pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.