Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sklep Pdp 404/2011

ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.404.2011 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

odškodninska odgovornost trpinčenje na delovnem mestu dokazno breme obrazložitev sodbe razlogi o odločilnih dejstvih absolutna bistvena kršitev določb postopka
Višje delovno in socialno sodišče
29. september 2011
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 14. člena ZPP, ker obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je namreč tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu zavrnilo, ne da bi pojasnilo, zakaj je verjelo določenim pričam (tožene stranke, ki so izpovedale, da trpinčenja ni bilo), poleg tega pa se ni opredelilo do vseh odločilnih dokazov, ki jih je v potrditev svojih nasprotnih trditev predlagal tožnik, niti ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, ki ga je predlagal tožnik.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna izplačati odškodnino v višini 12.547,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2010 dalje do plačila ter mu povrniti vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki znesek 1.131,22 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti pa do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da mu je bila tožena stranka kot njegov delodajalec na podlagi 44. in 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) dolžna zagotoviti delovno okolje brez psihičnega nasilja in spoštovanje njegovih osebnostnih pravic. Sodišče prve stopnje je zmotno ovrednotilo dejanja zaposlenih na tožnikovem delovnem mestu, ker jih ni štelo kot obliko trpinčenja. Zmerjanje, žaljenje, nenehno obrekovanje za hrbtom, širjenje neresničnih izjav ter laži, kot tudi fizično maltretiranje je samo del nasilja, kateremu je bil tožnik izpostavljen. Opredelitev sodišča prve stopnje, da je pri ravnanju tožene stranke in njenih zaposlenih šlo zgolj za opozorila tožniku, v zvezi z njegovimi domnevno slabimi delovnimi navadami, je popolnoma zgrešeno in ne ustreza dejanskemu stanju. Skladno s tretjim odstavkom 45. člena ZDR v zvezi s šikaniranjem na delovnem mestu velja obrnjeno dokazno breme. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je pri toženi stranki svoje delo opravljal vestno in skladno z navodili. To je potrdil tudi kot priča zaslišan S.K., ki je navedel, da ne ve povedati, da bi bil v času, ko je bil on skupinovodja, v zvezi s tožnikovim delom kak problem. Sodišče prve stopnje ne bi smelo brezpogojno in enostransko upoštevati neupravičeno grajanje opravljenega tožnikovega dela ter v zvezi s tem zavajanje nadrejenih, ki so zavajajočim informacijam D.S. sledili. Čudaški odnos slednjega je potrdil tudi, kot priča zaslišan B.K., ki je navedel, da je bil D.S. tudi do njega čudaški ter da so se ga na nek način vsi bali. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje ob vestni dokazni presoji ugotoviti elemente šikaniranja tožnika na delovnem mestu. V kolikor je uporabo interneta štelo kot neprimeren odnos do dela, tožnik pojasnjuje, da je internet uporabljal po kvalitetno opravljenem delu. Prav tako pa v internih pravilih ni nikjer določb o prepovedi uporabe interneta v zasebne namene. Tožnik je direktorja tožene stranke večkrat opozoril na nevzdržne razmere v zvezi s šikaniranjem. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev oprlo zgolj na izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožena stranka, katerih verodostojnost je zelo vprašljiva, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Izpovedb prič E.V., E.S. in L.H. ni upoštevalo, pri čemer tega v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni pojasnilo, s čimer je kršilo pravila postopka in je zato podana kršitev iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Priče, ki jih je predlagal tožnik, so potrdile neprimerno in ponižujoče obnašanje, kateremu je bil tožnik izpostavljen, kot tudi njegovo škodo. Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo tožnika, prav tako pa tudi ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke. Zaradi opustitve izvedbe dokaza s tožnikovim zaslišanjem je kršilo načelo kontradiktornosti, izvedbo tega dokaza pa je opustilo tudi brez ustrezne obrazložitve. Nadalje tudi ni ugotovilo, ali je bila tožniku škoda dejansko sploh povzročena. Prav tako pa tudi ni upoštevalo predložene medicinske dokumentacije, iz katere so razvidne tožnikove psihične težave, ki so nastale zaradi očitanega ravnanja tožene stranke in ni angažiralo izvedenca psihiatrične stroke, ki bi se do celotne situacije ter tožnikovega zdravstvenega stanja opredelil. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva odškodnino iz naslova izvajanja mobbinga (trpinčenja na delovnem mestu). Prav tako uveljavlja zahtevek iz naslova povračila stroškov, ki jih je imel v zvezi s sestavo odškodninskega zahtevka.

Materialnopravno izhodišče za odločanje o tožnikovem zahtevku iz naslova odškodnine je ZDR, ki v 6.a členu prepoveduje trpinčenje na delovnem mestu v povezavi s 45. členom, ki varuje dostojanstvo delavca pri delu. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (četrti odstavek 6.a člena ZDR). S to določbo je povezana obveznost delodajalca zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev (prvi odstavek 45. člena ZDR). V drugem odstavku 45. člena ZDR je določeno, da če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prvim odstavkom, je dokazno breme na strani delodajalca (delodajalec mora torej dokazovati, da ni bilo neprimernega ravnanja). V primeru, da delodajalec ne zagotovi delavcu varstva pred trpinčenjem, je slednjemu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (tretji odstavek 45. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zaključilo je, da na podlagi vsega navedenega, zlasti na osnovi izpovedb določenih prič, ki jih je predhodno povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ugotavlja, da toženi stranki ni moč očitati, da tožniku ni zagotovila delovnega okolja, kjer bi bil izpostavljen nadlegovanju ali trpinčenju, ker v ravnanju delavcev tožene stranke ni ugotovilo elementov trpinčenja ter, da ni bilo neprimernega vedenja zaposlenih in nadrejenih do tožnikov. Pojasnilo je, da iz izpovedb prič izhaja, da je šlo za normalne odnose v procesu proizvodnje pri toženi stranki in, da je bil tožnik tisti, ki ni spoštoval navodil pri svojem delu, v posledici česar, po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, z njim ni bila sklenjena nova pogodba o delu.

Na toženi stranki je bilo dokazno breme, da z njene strani ni bilo očitanega neprimernega ravnanja. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da z njene strani ni bilo očitanega neprimernega ravnanja, ampak je napravilo zgoraj navedeni zaključek, pri čemer tudi ni napravilo dokazne ocene izvedenih dokazov. Sodišče mora svojo odločitev o tem, katera dejstva je šteti za dokazana oziroma resnična, opreti na vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej, vseh skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Dokazno oceno pa mora sodišče prve stopnje navesti tudi v razlogih sodbe. Dokazna ocena v smislu 8. člena ZPP ne pomeni, da mora sodišče v svoji obrazložitvi navesti prav vsak dokaz, temveč mora oceniti le relevantne dokaze, torej tiste, ki so pomembni za odločbo. Sodišče prve stopnje v tej smeri ni navedlo razlogov, saj ni pojasnilo, zakaj verjame navedenim pričam, na izpovedbah katerih gradi svoje dejanske ugotovitve, prav tako pa se ni opredelilo do vseh odločilnih dokazov, ki jih je v potrditev svojih nasprotnih trditev predlagal tožnik (izpovedbe priče L.H.), saj ni navedlo niti razlogov, zakaj jih ni upoštevalo. V tem delu zato manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar se dokazne ocene sodišča prve stopnje ne da preizkusiti.

Pritožbeno sodišča nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje opustilo izvedbo določenih dokazov, ki jih je predlagal tožnik v potrditev svojih nasprotnih trditev, pri čemer pa te svoje odločitve niti ni obrazložilo, na kar opozarja tudi tožnik v pritožbi. V zvezi z dokazovanjem ravnanja tožene stranke je namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik predlagal relavanten dokaz (zaslišanje strank - tožnika), ki ga sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo.

Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, da izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti, ker nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, kar pomeni, da je podana, sicer tudi po uradni dolžnosti upoštevana, bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Z opisanim ravnanjem (neizvedbo predlaganega dokaza zaslišanje pravdnih strank - tožnika) pa je sodišče prve stopnje slednjemu odvzelo tudi možnost, da se pred sodiščem izjavi o vseh pravno relevantnih dejstvih in ponudi za svoje trditve ustrezne dokaze.

Zaradi navedenih absolutnih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, ki jih pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo in zmotnih materialnopravnih izhodišč, je bilo treba pritožbi ugoditi in zadevo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje (354. člen ZPP). Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve postopka, izvesti vse relevantne dokaze (torej zaslišati še tožnika) ter sodbo obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da naj najprej pretehta in ovrednoti vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj ter svojo miselno logično pot navede v razlogih sodbe, tako da bo moč preizkusiti pravilnost in prepričljivost ugotovljenega dejanskega stanja. Opredeli naj se do dokazov, ki jih je v potrditev svojih nasprotnih trditev predlagal tožnik (pritožbeno sodišče izpostavlja izpovedbo priče L.H. itd.), kot tudi do dokazov, ki so v prid zatrjevanju tožene stranke, da za škodo ni odgovorna. Po dokazni oceni vseh izvedenih dokazov se bo moralo torej opredeliti do vseh pravno pomembnih okoliščin, zlasti odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka uspela dokazati, da z njene strani ni bilo očitanega neprimernega ravnanja in nato o vtoževani odškodnini in zahtevku iz naslova povračila stroškov odškodninskega zahtevka ponovno odločiti. Prav tako mora sodišče prve stopnje v obrazložitvi nove sodbe za svojo odločitev o neizvedbi predlaganih dokazov navesti razloge.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia