Jedro

V zadevi ni sporno, da sta bili odločbi, na kateri se nanaša izpodbijani sklep, odpravljeni, kar pomeni, da je v tem delu tožnik predlagal obnovo postopka, ki se (še) ni končal z dokončno odločbo, kot to zahteva 260. člen ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov predlog za obnovo postopka „zoper odločbi“ istega upravnega organa št. 140-39/2007-22 z dne 11. 5. 2010 in št. 140-39/2007-31 z dne 10. 11. 2011. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da omenjena upravna akta nista postala dokončna, zato obnova postopka v tem obsegu ni dovoljena. Prva omenjena odločba je bila odpravljena v pritožbenem, druga pa v revizijskem postopku z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 14000-1/2008 z dne 12. 11. 2012. V zvezi s slednjo bo tožnikov predlog za obnovo postopka odstopljen v reševanje omenjenemu ministrstvu.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je vložil predlog za obnovo postopka, ker je na podlagi novo pridobljene dokumentacije ugotovil, da je njegov zahtevek utemeljen na drugi podlagi, kot je bilo predhodno že odločeno. V novem predlogu zahtevek temelji na 3. točki prvega odstavka 4. člena Zakona o vojnih invalidih. Pojasnjuje, da iz novo pridobljene dokumentacije izhaja, da je bil prisoten ob izvajanju očetovih terorističnih dejanj, to pa je novo dejstvo, ki utemeljuje predlog za obnovo postopka. Njegov prejšnji predlog je bil na drugi stopnji zavrnjen, pa tudi to sodišče je v upravnem sporu njegovo tožbo zavrnilo zgolj na podlagi mnenja invalidske komisije druge stopnje, ne da bi zaslišalo izvedenca dr. ... Zato naj se v tem postopku izvede omenjeni dokaz.

Predlaga, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne v ponovni postopek, kjer naj se mu prizna status civilnega invalida vojne. Zahteva povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni vsebinsko odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z 260. členom ZUP se obnovi postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku).

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopka „zoper odločbi“, glede katerih je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, in „zoper odločbo“ št. 1400-1/2008 z dne 12. 11. 2012. V zadevi ni sporno, da sta bili odločbi, na kateri se nanaša izpodbijani sklep, odpravljeni, kar pomeni, da je v tem delu tožnik predlagal obnovo postopka, ki se (še) ni končal z dokončno odločbo, kot to zahteva 260. člen ZUP. Glede na navedeno se sodišče strinja z razlogi obeh upravnih aktov, s katerimi je pojasnjeno, da je bilo treba zaradi pomanjkanja omenjene procesne predpostavke za vložitev tega izrednega pravnega sredstva tožnikov predlog v tem obsegu zavreči (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

S tem v zvezi sodišče dodaja, da je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je kot dokončna odločba v obravnavanem postopku za priznanje statusa civilnega invalida vojne relevantna le odločba ministrstva z dne 12. 11. 2011. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je bilo o tožnikovem predlogu za obnovo postopka v zvezi s to odločbo odločeno z izdajo zavrnilne odločbe z dne 2. 10. 2013, po podatkih tukajšnjega vpisnika pa je zoper njo vložena tožba (zadeva I U 1730/2013).

Glede na navedeno so za odločitev v tej zadevi pravno nepomembne tožbene navedbe o tožnikovi upravičenosti do zahtevanega statusa na podlagi novo pridobljenih dokazov in zaradi pomanjkljivega dokaznega postopka v času do izdaje odločbe, s katero je bil tožnikov zahtevek pravnomočno zavrnjen. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).