Jedro

Obsojenčeva pravica do obrambe bi bila kršena, če sodišče ne bi izvedlo pravno relevantnih dokazov, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil B. G. pod točko I. Izreka spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ), okrožno sodišče mu izreklo kazen eno leto zapora, po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in mu po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo plačilo sodne takse ter potrebno nagrado in izdatke pooblaščenca oškodovanke. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obsojenemu naložilo plačilo 10.200 EUR oškodovani družbi C. d. o. o., v presežku priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Okrožno sodišče je pod točko II. izreka na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper B. G. zaradi storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 258. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornika obsojenega B. G. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega B. G. pravočasno dne 19. 7. 2012 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev 3. točke 371. člena ZKP ter navaja, da listine na listovni št. 37 – 46 in listina na listovni št. 107 niso prevedene, saj prevodov teh listin ni našel. V nadaljevanju zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja 11. točko 371. člena ZKP, navaja, da je izrek nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, saj ne drži, da bi bila plačila izvedena vnaprej, da je proforma račun št. 01-2/02, datiran z dne 22. 2. 2001 in ne 22. 2. 2002, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedb obtoženega, ki opozarja na razhajanja, ki so navedena v obtožnici, v zneskih po posameznih naročilih in količini blagoparjene bukovine, prav tako po mnenju zagovornika ni pojasnjeno ravnanje A. A., ugovarja tudi relativno zastaranje in s tem kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Zagovornik prav tako navaja, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, čeprav je obtoženi utemeljil izvedbo predlaganih dokazov. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, pri čemer navaja, da je M. C. poslovala zgolj z A. A. 3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP dne 24. 9. 2012, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da je višje sodišče podalo prepričljive razloge zakaj navedene kršitve niso podane. Vse ostale obširne navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko gre za polemiziranje z navedbami prič in vprašanji tekom dokaznega postopka, pa tudi z izvedenskim mnenjem, se po mnenju vrhovne državne tožilke nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in zagovorniku. Zagovornik J. J. v izjavi na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva navaja, da se z odgovorom vrhovne državne tožilke ne strinja, ter vztraja pri zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-I.

5. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je: Okrožno državno tožilstvo v Mariboru dne 7. 1. 2009 vložilo obtožnico zoper obdolžene B. G., A. A. in družbo D. d. o. o. Zaradi težav z vročitvijo obtožnice je sodišče postopek zoper A. A. in družbo D. d. o. o. s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 11074/2009 z dne 17. 5. 2010 izločilo; ob soglasju oškodovanke je bil postopek zoper A. A. in družbo D. d. o. o. odstopljen pristojnemu organu Bosne in Hercegovine, kar je predsednica senata naznanila na naroku za glavno obravnavo dne 21. 1. 2011; da se v spisu nahaja sodba Občinskega sodišča v Živicah, Republika Bosna in Hercegovina opr. št. 033-0-K-06-000210 z dne 20. 6. 2006, s katero je bil A. A. obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja ponarejanja uradne listine, torej izjave s katero je potrdil, da je B. G. 100 % lastnik družbe D. d. o. o.; A. A. je krivdo priznal in sodba je postala pravnomočna; da je bila med družbami D. d. o. o., C. d. o. o., in T. GmbH sklenjena pogodba o odstopu terjatev dne 5. 3. 2003 pod odložnim pogojem (če pride do realizacije te cesije). Iz pogodbe izhaja, da ima D. d. o. o. terjatev do družbe M. d. o. o. v višini 56.612,00 EUR, družba C. d. o. o. ima terjatev do D. d. o. o. v višini 56.612,00 EUR in družba T. GmbH ima terjatev do družbe C. d. o. o. v višini 56.612,00 EUR. V primeru realizacije cesije s prenosom terjatve družbe D. d. o. o., ki jo ima do družbe M. d. o. o., na družbo T. GmbH, se družba T. GmbH zaveže odstopiti od terjatve do družbe C. d. o. o. in družba C. d. o. o. se zaveže odstopiti od terjatve do družbe D. d. o. o., da bi do realizacije te pogodbe prišlo, podatkov v spisu ni; kupoprodajna pogodba št. 1033P/02, z dne 5. 9. 2002 o nakupu bukovega rezanega lesa med družbo T. GmbH in družbo M. d. o. o. prav tako je priložena poravnava pri Deželnem sodišču Augsburg z dne 20. januarja 2004, pri tem je ugotoviti tudi, da navedena poravnava kakor tudi pogodba o nakupu bukovega lesa nista predmet tega kazenskega postopka; v spisu je tudi sodba Občinskega sodišča v Tuzli opr. št. Ps. 306/2004 dne 9. 6. 2008, ki se nanaša na pravni posel pod obtožbo. V obravnavani sodbi je bila tožena družba D. d. o. o., tožnik pa družba C. d. o. o. S sodbo je bila družbi D. d. o. o. naložena vrnitev 42.698,58 EUR. V pravdnem postopku pogodba o cesiji med družbami D. d. o. o., C. d. o. o. in T. GmbH ni bila predložena kot dokaz.

B-II.

6. Vrhovno sodišče, glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in utemeljene.

7. Zagovornik obsojenega B. G. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 3. točke 371. člena ZKP, ker listine na listovnih številkah od 37 do 46 niso prevedene oz. ni prevedena izjava B. G. na listovni št. 107. Navaja, da ne držijo navedbe pritožbenega sodišča, da listine, na katere se sklicuje zagovornik, niso bile predmet dokaznega postopka, niti da na njih ne slonijo razlogi napadene sodbe. Po mnenju zagovornika gre namreč za listine sodišča iz Tuzle, na katerih slonijo razlogi napadene sodbe.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana. Listine, na katere se sklicuje zagovornik in se nahajajo na listovnih številkah od 39 do 46, so listine, ki jih je pridobil Urad kriminalistične policije Maribor v fazi predkazenskega postopka in niso, kot to navaja zagovornik, listine sodišča iz Tuzle. Navedene listine se nanašajo na izjavo in zaslišanje A. A. kot osumljenca ter niso bile predmet dokaznega postopka, saj je bil kazenski postopek zoper A. A. izločen in odstopljen pristojnemu organu Bosne in Hercegovine. Listina na listovni številki 107 na katero se sklicuje zagovornik, pa je prevedena na listovni številki 97. Vse ostale listine, ki so predmet dokaznega postopka so v spisu prevedene.

9. Nadalje zagovornik skozi celotno zahtevo za varstvo zakonitosti trdi, da je izrek sodbe nerazumljiv ter sam s seboj v nasprotju, s tem uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik navaja, da je izrek sodbe nejasen, saj ne drži, da bi družba C. d. o. o. vnaprej plačala, saj pri plačilih dne 12. 4. 2002 in 16. 4. 2002 ne gre za plačilo vnaprej, ker je bil proforma račun izdan 22. 2. 2002, pogodbi pa sklenjeni 4. 3. 2002 in 21. 3. 2002. Hkrati pa navaja tudi, da zgolj priča M. C. trdi, da je bil proforma račun izstavljen leto dni kasneje in ne 22. 2. 2001. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Zagovornik je navedeno kršitev uveljavljal že v pritožbi in je nanjo odgovorilo sodišče druge stopnje v točki 8, tem ugotovitvam pa pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. V nadaljevanju zahteve zagovornik polemizira z zneski, ki bi morali biti izkazani na podlagi sklenjenih pogodb. S tem pa zgolj uveljavlja zmotno in nepopolno dejansko stanje, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

10. Pod kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zagovornik navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh navedb pritožbe ter pod točko 8. obrazložitve zgolj navedlo, da je opis kaznivega dejanja kot izhaja iz izreka sodbe po oceni pritožbenega sodišča jasen in ni sam s seboj v nasprotju, ni se pa opredelilo glede razhajanj v količini in razlike v ceni.

11. Če pritožbeno sodišče v svoji odločbi ne presodi vseh navedb pritožbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot meni vložnik zahteve, ampak gre za kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki se jo upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe druge stopnje.(1) Navedena kršitev ni podana, pritožbeno sodišče se je do pritožbenih razlogov glede nejasnosti izreka opredelilo v točki 8 in v točki 10, vložnik pa v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje vpliva na zakonitost sodbe druge stopnje.

12. Nadalje neutemeljeno zagovornik pod kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navaja, da je izrek sodbe nejasen, saj ni pojasnjeno ravnanje A. A., uveljavlja relativno zastaranje kaznivega dejanja, saj temeljni dokaz za storitev kaznivega dejanja pred 6. 2. 2012 ni bil predmet kazenskega postopka, ter navaja, da B. G. ni mogel storiti tega kaznivega dejanja, saj ni bil ne direktor ne lastnik družbe D. d. o. o. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana, kot je že obrazložilo višje sodišče v točki 11, do relativnega zastaranja ni prišlo, tega ne spremeni niti kasneje v postopku pridobljeni dokaz. Nadaljnja navajanja zahteve, da obsojeni ni bil ne direktor ne lastnik družbe D. d. o. o. (pri čemer vložnik spregleda, da je obsojeni bil podpisnik obeh pogodb ter tudi drugih dokumentov glede tega posla in se je v poslovnih listinah navajal skupaj z direktorjem družbe D.), pa predstavljajo zgolj uveljavljanje zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

13. Zagovornik v zahtevi navaja tudi, da sodišče ni zaslišalo prič A. A. in priče T. B., s tem pa vložnik uveljavlja kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP, v nadaljevanju pa navaja lastno oceno dejanskega stanja z navedbami različnih pogodb, ki so bile sklenjene med družbami M. d. o. o., T. GmbH, C. in D. d. o. o. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana. Obsojenčeva pravica do obrambe, ki bi imela za posledico nezakonitost pravnomočne sodbe, ni bila kršena. Pravica do obrambe bi bila kršena, če sodišče ne bi izvedlo pravno relevantnih dokazov, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, česar v konkretni zadevi ni storila. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze na strani 11 sodbe, temu je pritrdilo tudi višje sodišče v točki 7. Zagovornik pa relevantnosti predlaganih dokazov ni izkazal, nadaljnje njegove navedbe, kjer podaja lastno oceno dokazov, pa predstavljajo zgolj uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

14. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ki pa je ne substancira. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, tako da zgolj navede uveljavljano kršitev, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve, to je okoliščin oz. ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati ali so bile v postopku oziroma v sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva.(2) Zgolj navedba, da je M. C. poslovala z A. A. ter da je vse pogodbe podpisal A. A. predstavlja uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Obsojenec je, po podatkih, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje in podatkov v spisu, zaposlen za polovičen delovni čas, zavezan k preživljanju mladoletnega otroka ter je bil nad njim začet osebni stečaj, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

Op. št. (1): Prim. I Ips 203/1996 z dne 26. 8. 1998 in Ips 38668/2010-62 z dne 19. 7. 2012. Op. št. (2): Prim. I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008.