Jedro

Predmet spora je odškodninska odgovornost toženca, kateremu tožeča stranka očita, da je pri navedenem delu podrgnil in poškodoval okvirje balkonskih vrat. Od njega zahteva plačilo premoženjske škode v višini 1.200,00 EUR.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da temelj odškodninske obveznosti ni bil podan, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 1.200,00 EUR z obrestmi od 3. 6. 2020 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka, tožencu jih je dolžna povrniti v višini 148,80 EUR, na račun sodišča pa zanj plačati 498,89 EUR stroškov (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). V zvezi z vsemi uveljavljanimi očitki navaja, da predstavljajo ključna dejstva, do katerih se sodišče ni opredelilo, in očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je A. A. odbil obračunana dela B. B. s. p., če pri izvedbi estrihov ni prišlo do poškodb balkonskih vrat. Ni razumljivo, zakaj ni upoštevalo izpovedi A. A., da pred izvedbo estrihov teh poškodb ni bilo, jih je pa opazil zvečer tistega dne, ko so bila ta dela končana. Sodišče zgolj ugiba, da naj bi do poškodb prišlo pred ali po izvedbi estrihov. Ni upoštevalo izpovedi direktorja tožeče stranke in B. B., da je takšne poškodbe mogoče povzročiti le s strojem za likanje estrihov. Napačna je ugotovitev, da B. B. ni mogel vedeti, kdo naj bi zakrivil poškodbe. Toženec je potrdil, da je tistega dne stroj upravljal le on, zato ni razumljiv zaključek sodišča, da ni dokazano, da je povzročil poškodbe. Morebitni ostali delavci na tem objektu takih poškodb ne bi mogli storiti, saj so estrihe izvajali le delavci tožeče stranke. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo lahko preizkusilo, saj je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je zaključilo, da temelj odškodninske odgovornosti ni podan. Pritožbene navedbe, do katerih se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju, dejansko predstavljajo nestrinjanje tožeče stranke z dokazno oceno oziroma uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil toženec zaposlen pri tožeči stranki na delovnem mestu izvajanje strojnih estrihov in strojnih ometov. S sodelavci je sredi maja 2017 opravljal delo na objektu C., ki je bil v lasti A. A., in sicer je toženec likal estrih. Polaganje estrihov na tem objektu je sicer prevzel B. B. s. p., vendar ga je oddal tožeči stranki kot podizvajalki. Predmet spora je odškodninska odgovornost toženca, kateremu tožeča stranka očita, da je pri navedenem delu podrgnil in poškodoval okvirje balkonskih vrat. Od njega zahteva plačilo premoženjske škode v višini 1.200,00 EUR. To je znesek, ki ga je B. B. s. p. zaradi stroškov v zvezi s popravilom vrat po zatrjevanju tožeče stranke tej odštel od plačila računa, ki mu ga je izstavila za opravljeno delo izvedbe / polaganja estriha na tem objektu.

8. V skladu s prvim odstavkom 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to dolžan povrniti. Po določbah 131. in 135. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) se hujša stopnja krivde ne domneva, zato je na delodajalcu dokazno breme, da mu je delavec povzročil škodo namenoma ali iz hude malomarnosti. Delodajalec mora zato v postopku kumulativno dokazati vse štiri elemente odškodninske odgovornosti: da je škoda nastala, da jo je delavec povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti, da je delavec ravnal nedopustno in da obstaja vzročna zveza med ravnanjem delavca in nastalo škodo.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi o tem, zakaj toženec ni odškodninsko odgovoren, in jih po nepotrebnem ne ponavlja. K pritožbenim očitkom podaja naslednjo obrazložitev.

10. Protipravno ravnanje toženca oziroma, da je povzročil poškodbe prav on med izvedbo estrihov, pritožba utemeljuje z dvema sklopoma zatrjevanj. Prvi se nanaša na izpoved A. A. o tem, da pred izvedbo estrihov ni bilo poškodb, opazil pa jih je zvečer tistega dne, ko so bila ta dela končana, pri čemer pritožba izpostavlja, da so bili tistega dne na objektu le delavci tožeče stranke in ne tudi morebitni drugi delavci. Drugi sklop se nanaša na izpovedbi direktorja tožeče stranke in B. B. o tem, da je takšne poškodbe mogoče povzročiti le s strojem za likanje estrihov, saj so se nahajale v isti višini, kot je rob tega stroja, na izpoved A. A., da so bili okvirji balkonskih vrat spraskani, ker "se je očitno šlo preblizu z neko mašino" in izpovedbe toženca, direktorja tožeče stranke, D. D. in E. E. o tem, da je tistega dne s strojem za likanje estriha upravljal le toženec, pri čemer je na podlagi vseh teh izpovedb po mnenju pritožbe mogoč edino zaključek, da je poškodbe povzročil toženec in ne kdo drug. Po presoji pritožbenega sodišča teh izpovedb ni mogoče obravnavati ločeno od ostalih prvostopenjskih ugotovitev. Te so takšne, da ne dokazujejo protipravnega ravnanja toženca, niti njegovega naklepa ali hude malomarnosti, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

11. Pritožba ne prereka prvostopenjske ugotovitve, da so tistega dne na objektu C. delali poleg toženca tudi F. F., E. E., D. D. in občasno direktor tožeče stranke, pri čemer iz njihovih izpovedi ne izhaja, da bi med delom ali po njegovem zaključku zaznali, da bi nastale kakršnekoli poškodbe okvirjev vrat oziroma oken. Sodišče prve stopnje je pri tem utemeljeno poudarilo vlogo direktorja tožeče stranke kot nadzornika, ki je že po naravi stvari namenjena nadzoru nad izvajanjem dela in v tem okviru tudi zaznavanju morebitnih napak, poškodb. Tudi iz izpovedi B. B. izhaja, da si je ogledal s strani tožeče stranke izvršeno delo in videl, da je bilo opravljeno v redu. Glede na ta dejstva je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, na kakšen način in kdaj naj bi prišlo do poškodb in da jih je povzročil prav toženec. Čeprav pritožba poudarja, da je A. A. opazil poškodbe še isti večer, ko je tožeča stranka zaključila delo, ni mogoče prezreti izpovedi oseb, ki so bile na objektu prisotne neposredno med izvajanjem dela in ob njegovem zaključku, pa poškodb niso zaznale. Upoštevajoč tudi nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje o odsotnosti zatrjevanj, da bi kdorkoli videl toženca povzročiti poškodbe, ter da je toženec očitek o povzročitvi poškodb izrecno zanikal ob ogledu objekta, ki se ga je udeležil skupaj z direktorjem nekaj dni po zaključku del, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da je ravnal protipravno prav toženec.

12. Pritožba vztraja, da je takšne poškodbe mogoče povzročiti le s strojem za likanje estrihov, ki ga je navedenega dne upravljal toženec in jih je zato lahko povzročil izključno on, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni bila ugotovljena nobena dejanska okoliščina, ki bi to sklepanje potrdila. Pri tem ni nepomembna prvostopenjska ugotovitev, da je bil objekt od odhoda delavcev tožeče stranke do prihoda A. A. nezaklenjen ali vsaj brez nadzora in čeprav pritožba navaja, da je zgolj ugibanje, da je v tem času lahko nekdo povzročil poškodbe, bi zgolj ugibanje predstavljal tudi zaključek, da jih je povzročil prav toženec. Na ugibanju pa zaključka o protipravnem ravnanju kot elementu odškodninske odgovornosti ni mogoče graditi.

13. Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje prvostopenjski ugotovitvi, da B. B. ni mogel vedeti, kdo naj bi povzročil poškodbe. V zvezi z njegovim zapisom v zavrnitvi računa tožeči stranki z dne 5. 6. 2017 o tem, da je toženec pri likanju estriha šel preblizu balkonskih vrat in vsa vrata poškodoval, je prvostopenjsko sodišče pravilno izpostavilo, da B. B. med delom na objektu ni bil prisoten. Z izpovedjo B. B. tako ni mogoče utemeljiti protipravnega ravnanja toženca, saj drži prvostopenjska ugotovitev, da ni mogel videti toženca pri očitanem ravnanju, kot je bilo že obrazloženo, pa je celo izpovedal, da si je ogledal izvršeno delo tožeče stranke in ugotovil, da je bilo dobro opravljeno (poškodbe naj bi videl šele po klicu A. A.).

14. Pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da A. A. ne bi odštel B. B. zneska od plačila računa, ki mu ga je ta izstavil za opravljeno delo, če bi do poškodb prišlo iz nekih tretjih razlogov, ne pa pri izvedbi estrihov. Očitek ni utemeljen. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, sta se A. A. in B. B. dogovorila za zmanjšanje računa zaradi škode na okvirjih vrat in oken. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to dejstvo samo po sebi ne dokazuje, da je škodo povzročil prav toženec, kar je bistveno vprašanje v tem sporu. Kot je izpovedal A. A., se on z B. B. sploh ni pogovarjal o tem, kdo naj bi povzročil poškodbe. Toženec tudi ni sodeloval pri navedenem dogovarjanju med A. A. in B. B., kar je dodatni razlog za zaključek, da protipravnega ravnanja toženca ni mogoče utemeljevati s tem dogovorom.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo dve dodatni okoliščini, ki ju pritožba ne prereka in ki potrjujeta utemeljenost presoje, da odškodninska odgovornost toženca ni podana. Prva je zapis v pisnem sporazumu pravdnih strank z dne 30. 6. 2017 (torej po datumu, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožeči stranki znana višina vtoževanega izgubljenega dobička) o tem, da ima toženec poravnane vse obveznosti do tožeče stranke. Druga se nanaša na dogovor med tožečo stranko in B. B. s. p. z dne 5. 7. 2017, ki je poimenovan "kompenzacija". Kot navaja sodišče prve stopnje, je tožeča stranka tudi s to listino dokazovala višino škode. Po zatrjevanju tožeče stranke je B. B. s. p. s kompenzacijo poravnal razliko v računu, oziroma kot izhaja iz izpovedi direktorja tožeče stranke, sta "kompenzirala z drugega gradbišča", medtem ko B. B. konkretnih okoliščin v zvezi s tem v izpovedi ni znal pojasniti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kompenzacija, če je bila dejansko izvršena tako, kot izhaja iz listine (predlagatelj: B. B. s. p., naša terjatev: 1.200,00 EUR; naša obveznost: 1.200,00 EUR, tožeča stranka s kompenzacijo soglaša), po svoji vsebini pomeni, da tožeči stranki sploh ni nastala škoda 1.200,00 EUR, saj je bila za ta znesek zaprta tudi terjatev, ki naj bi jo imel B. B. s. p. do nje.

16. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da temelj odškodninske obveznosti ni bil podan, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

17. S pritožbo uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).