Jedro

Tožnica se je poškodovala na delu pri toženi stranki, in sicer je pri čiščenju stroja za izdelavo sladoleda utrpela amputacijo sredinca in prstanca desne roke. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je po temelju v celoti podana odgovornost tožene stranke. Direktor tožene stranke je tožnici pojasnil in pokazal postopek čiščenja stroja za pripravo sladoleda ter jo nadzoroval, dokler čiščenja ni samostojno obvladala. Tožnica je tako prispevala k nastanku škode, saj jo je delodajalec seznanil s postopkom čiščenja stroja za pripravo sladoleda in pri tem ni bila začetnica. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tožnica ni bila deležna formalnega izobraževanja s področja varnosti in zdravja pri delu, kot vsi ostali zaposleni, vendar pa je temu dejstvu neutemeljeno dalo poseben poudarek. Tožnica se je od sodelavcev razlikovala po tem, da v času nastanka nezgode ni imela statusa delavke tožene stranke. Ugotovitev obstoja (faktičnega) delovnega razmerja je dosegla šele kasneje v posebnem delovnem sporu, kar je razlog, da je v spornem obdobju tožena stranka ni napotila na izobraževanje iz varstva in zdravja pri delu, saj takrat še ni imela priznanega statusa delavke. Tožena stranka na stroju za pripravo sladoleda ni izvajala nobenih ukrepov v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu, pri čemer stroj ni bil ustrezno tehnično pregledan oziroma zanj ni bila izdelana ocena tveganja in sprejeti ustrezni ukrepi glede varnosti in zdravja pri delu. Zato je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Tožnica pa je k prispevala k nastanku nezgode, saj bi morala v skladu z zahtevo iz 9. člena ZVZD delo opravljati tako, da bi varovala svojo varnost in zdravje pri delu, da torej z roko ne bi segla v delovno območje stroja vse do vrtečih se valjev. Tožničin soprispevek tako znaša 15%.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v I. točki izreka glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 22.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2009 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek (za plačilo 487.475,00 EUR s pp), se zavrne.“

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 21.925,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 12. 2009 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (v znesku 488.200,00 EUR) je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.756,61 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP. Navaja, da sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine ni upoštevalo, da je imela dve aplikaciji prevodne anestezije v prste, kar je zelo boleče. Pri oblikovanju krna na prstu je imela dva operativna posega, enega na dan poškodbe, enega kasneje pri korekciji krna. Sodišče ni upoštevalo drugega posega, ki ji je povzročil telesne bolečine ob samem posegu in po posegu. Izvedenec A.A. je opisal drugi poseg in v izvedenskem mnenju opredelil bolečine zaradi posega. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je imela bolečine pri odstranitvi šivov, ni ji priznalo odškodnine zaradi mravljinčenja v rami, kar je posledica poškodbe. Tožničin primarni strah je bil zelo intenziven, saj je šlo za poškodbo prsta desne roke, tožnica pa je desničarka. Strah zaradi hude poškodbe je bil nepričakovan, intenziven. Sekundarni strah je bil povezan z izidom zdravljenja. Strah je imela tudi glede nadaljnje zaposlitve in opravljanja domačih opravil. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti ima težave pri pisanju, ne more šivati in opravljati gospodinjskih opravil (likanje, pranje, kuhanje ipd.), pri uporabi epiteze ji roka zateka, omejena je tudi njena zaposljivost. Odškodnina za skaženost bi morala biti višja, saj je ta zaradi epiteze že pri komunikaciji s tožnico zelo vidna. Sodišče ni ravnalo pravilno, ko ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja prof. dr. B.B., da bi se pridobil tožničin zdravniški karton od poškodbe dalje. Izvedenka je v mnenju navedla, da ni imela na voljo medicinske dokumentacije po poškodbi, do 12. 5. 2010. Tožnici je bila diagnosticirana posttravmatska stresna motnja, predpisano ji je bilo zdravljenje s zdravilom Paroxat. Ker je izvedenka ugotovila, da je bila poškodba vir stresa, bi morala biti tožnici priznana odškodnina zaradi posledic okvare duševnega zdravja. Tožnici tudi niso bili priznani stroški za izdelavo epiteze, ki je zelo pomembna zanjo in njeno nadaljnje življenje. Epiteze ne more dobiti vsako leto, ampak na tri leta, čeprav zdrži le en do dva meseca. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se s stališčem sodišča, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Izvedenec je pojasnil, da je bilo zdravljenje zaključeno po tem, ko je tožnica prestala zdravljenje vraščenega nohta na prstancu desne roke, kar je bilo neposredna posledica poškodbe. Izvedensko mnenje glede zdravljenja vraščenega nohta v vzročni zvezi s poškodbo ni prepričljivo. Izvedenec je na zaslišanju izjavil, da je bil naknaden poseg na tretjem prstu, šele ob koncu zaslišanja se je odločil, da je bil vraščen noht na četrtem prstu. Sodišče je neutemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju, ki je napačno, nelogično, ni podprto z zdravniško dokumentacijo, izvedenec se do pripomb ni natančno opredelil. Sodišče je tako napačno ugotovilo, da je bilo zdravljenje zaključeno 27. 12. 2006. Tožena stranka meni, da tožnica ni uspela dokazati nastanka škodnega dogodka, to je poškodbe pri čiščenju stroja za proizvodnjo sladoleda. Dejanska podlaga zahtevka mora biti razvidna iz trditvene podlage, sprememba opisa škodnega dogodka pa pomeni spremembo tožbe. Tožnica sicer tožbe ni spremenila, vztrajala pa je, da se je poškodovala pri stroju za čiščenje sladoleda, česar ni dokazala, saj iz listin tožnice izhaja, da se je poškodovala na salamoreznici. Napačno je ugotovljeno, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo škodo. Tudi ni podana vzročna zveza med njenim ravnanjem in škodo. Tožnica je bila namreč poučena o tem, kako mora čistiti stroj in je bila pod skrbnim nadzorom tožene stranke, dokler čiščenja ni samostojno obvladala. Tožnica je s tem, ko naj bi čistila stroj v delujočem stanju, sama povzročila škodni dogodek. Sodišče tudi ni odločilo o tožničinem soprispevku k nastanki škodi. Tožnica je znala skrbno ravnati in pravilno čistiti stroj, saj je to delala več kot leto dni, o tem je bila tudi obveščena in poučena s strani tožene stranke. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je pretirana glede na navedbe izvedenca, da je tožnica jemala le običajna protibolečinska zdravila. Visoka odškodnina odstopa od uveljavljene sodne prakse. Tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage, na podlagi katere bi lahko sodišče ugotovilo zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Tudi v tem delu je sodba pomanjkljivo obrazložena. Povsem neutemeljeno je dosojena pretirana odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 2.000,00 EUR. Tožnica je z nepotrebnim nošenjem rute okoli roke in ramena pretrgala vzročno zvezo glede duševnih bolečin zaradi skaženosti prsta. Nošenje rute ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Glede dosojene materialne škode v višini 125,00 EUR navaja, da gre za zastaranje. Sodišče je napačno ugotovilo tako temelj kot višino odškodnine. Posledično je napačno odmerilo stroške. Glede postopkovnih kršitev tožena stranka še navaja, da je sodišče napačno uporabilo določbe glede dokazne ocene, da je sodbo v ključnih delih pomanjkljivo obrazložilo, poleg tega se tudi ni opredelilo do navedb tožene stranke, zlasti ne do zatrjevanega soprispevka tožnice. S tem je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Člen 8 ZPP je kršilo, ker je odločilo na podlagi posamičnih, izluščenih dokazov in trditev strank. Ker se ni opredelilo do ključnih trditev tožene stranke, je kršilo 22. člen Ustave RS in 6. člen EKČP. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodilni del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagali njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje (tako da se pritožbeno sodišče strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje), v manjšem delu pa je pritožbeno sodišče ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, in sicer glede soprispevka oziroma deljene odgovornosti (na pritožbo tožene stranke) in glede višine odškodnine (na pritožbo tožnice), tako da sta s tem v zvezi obe pritožbi delno utemeljeni. Z ostalim materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje pa se pritožbeno sodišče strinja in ga v obrazložitvi te sodbe ne ponavlja.

7. Tožnica neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo postopek, ker ji ni dosodilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz tega naslova ji je namreč dosodilo 10.000,00 EUR s pp, zavrnitev vtoževanega presežka iz tega naslova pa ne predstavlja procesne kršitve. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo postopka, ker ni zahtevalo dopolnitve izvedenskega mnenja. Posttravmatski stresni sindrom, ki naj bi se ugotavljal s predloženim zdravstvenim kartonom, je namreč po ugotovitvah izvedenke že izzvenel in ni pustil trajnih posledic, kasnejša simptomatika bolj anksionzne in manj depresivne motnje pa je bila po ugotovitvah izvedenke prof. dr. B.B. vezana na druge neugodne življenjske in zdravstvene dejavnike. Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča pridobitev zdravstvenega kartona ne bi mogla vplivati na drugačno oceno izvedenke oziroma na ugotovitve sodišča prve stopnje.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči ter jo je mogoče preizkusiti. Zato ni podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbene navedbe s tem v zvezi kažejo na nestrinjanje tožene stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ni postopkovna kršitev. Navedeno kršitev tožena stranka neutemeljeno uveljavlja tudi v zvezi z navedbo, da sodba nima razlogov o soprispevku tožnice k nastali škodi. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo in obrazložilo, da je po temelju v celoti podana odškodninska odgovornost tožene stranke, je posredno obrazložilo tudi to, zakaj meni, da ugovor tožene stranke o tožničinem soprispevku ni utemeljen. Ker pa je slednja ugotovitev materialnopravno zmotna, je pritožba tožene stranke utemeljena. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje namreč ob pravilni uporabi materialnega prava kažejo na tožničin soprispevek, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Ker se je torej sodišče prve stopnje opredelilo do ključnih trditev tožene stranke, ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prav tako ne 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. 9. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki je veljal v času, ko se je tožnica poškodovala (16. 8. 2006) je v prvem odstavku 184. člena določal, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. V 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odgovornost tožene stranke za nastanek škode ni objektivna, kot je primarno predlagala tožnica, ampak krivdna, glede katere pa zmotno ni uporabilo 171. člena v zvezi s 185. členom OZ, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.

10. Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti iz zdravju pri delu. Po 5. in 6. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl.) mora delodajalec skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati kot je treba. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu. Delavec ima po 8. členu ZVZD pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu, v skladu z 9. členom ZVZD pa ima obveznost, da mora spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter uporabljati varnostne naprave ter sredstva in osebno varovalno opremo pri delu skladno z njihovim namenom, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v brezhibnem stanju.

11. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožnica 16. 8. 2006 poškodovala na delu pri toženi stranki, in sicer pri čiščenju stroja za izdelavo sladoleda. Pritožba tožene stranke neutemeljeno navaja, da se je tožnica poškodovala na delu s strojem za rezanje salame (salamoreznico). Priče sicer niso bile prisotne na kraju nezgode, so pa izpovedale o tem, da so jim sodelavci, ki so bili takrat v službi in tožnica sama neposredno po dogodku povedali, da je prišlo do poškodbe na stroju za pripravo sladoleda. Ni odločilno dejstvo, da je v zdravniškem izvidu z dne 17. 8. 2006 navedeno, da je do poškodbe prišlo na salamoreznici, saj je sodišče prve stopnje glede na ostale izvedene dokaze svojo ugotovitev oziroma dokazno oceno, upoštevaje ostale listine in izpovedi, ustrezno utemeljilo.

12. Pritožba tožene stranke neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da ni utemeljen njen ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da je bilo zdravljenje tožnice zaključeno 27. 12. 2006, potem ko je bil 19. 12. 2006 opravljen operativni poseg, s katerim je bil na prstancu oziroma četrtem prstu desne roke odstranjen del vraščenega nohta, kar je bilo neposredna posledica poškodbe z dne 16. 8. 2006. Ker je tožnica vložila tožbo 18. 12. 2009, je to storila pred potekom roka iz prvega odstavka 352. člena OZ, po katerem odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. 13. Neutemeljen je očitek tožene stranke v pritožbi, da sodišče prve stopnje glede ugotovitve, kdaj je bilo zdravljenje tožnice končano, ne bi smelo upoštevati mnenja sodnega izvedenca A.A., dr. med., spec. kirurga, ker naj bi bilo pomanjkljivo in nepravilno. Sodišče prve stopnje je ob zaslišanju izvedenca razčistilo nejasnost iz izvedenskega mnenja, v katerem je pomotoma zapisal, da je šlo za ablacijo nohta na sredincu, namesto na prstancu. Tudi iz obvestila zdravniku z dne 19. 12. 2006 izhaja, da se je tožnici na četrtem prstu vraščal noht na medialni strani, kjer je bil prst tudi poškodovan in da je bila opravljena ablacija nohta. Ker je bil tretji prst, kot izhaja iz izvida z dne 17. 8. 2006, skrajšan do srednje falange, sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti drugače, kot da je šlo decembra 2006 v zvezi z nohtom za poseg na četrtem prstu.

14. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je po temelju v celoti podana odgovornost tožene stranke. Kot že nakazano, pritožba tožene stranke utemeljeno uveljavlja deljeno odgovornost oziroma tožničin prispevek k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je direktor tožene stranke tožnici pojasnil in pokazal postopek čiščenja stroja za pripravo sladoleda ter jo nadzoroval, vse dokler čiščenja ni samostojno obvladala. In prav ta ugotovitev je tista, ki kaže na tožničin prispevek k nastanku škode, saj jo je delodajalec seznanil s postopkom čiščenja stroja za pripravo sladoleda in pri tem ni bila začetnica. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tožnica ni bila deležna formalnega izobraževanja s področja varnosti in zdravja pri delu, kot vsi ostali zaposleni, vendar pa je temu dejstvu neutemeljeno dalo poseben poudarek. Tožnica se je od sodelavcev razlikovala po tem, da v času nastanka nezgode ni imela statusa delavke tožene stranke. Ugotovitev obstoja (faktičnega) delovnega razmerja je dosegla šele kasneje v posebnem delovnem sporu, kar je očitno razlog, da je v spornem obdobju tožena stranka ni napotila na izobraževanje iz varstva in zdravja pri delu, saj takrat še ni imela priznanega statusa delavke. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da tožena stranka na stroju za pripravo sladoleda ni izvajala nobenih ukrepov v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu, da stroj ni bil ustrezno tehnično pregledan oziroma zanj ni bila izdelana ocena tveganja in sprejeti ustrezni ukrepi glede varnosti in zdravja pri delu. Vseeno pa pritožbeno sodišče na podlagi vseh teh dejstev ugotavlja tožničin prispevek, saj bi morala v skladu z zahtevo iz 9. člena ZVZD delo opravljati tako, da bi varovala svojo varnost in zdravje pri delu, da torej z roko ne bi segla v delovno območje stroja vse do vrtečih se valjev. Glede na navedene okoliščine primera znaša tožničin soprispevek 15%, kar predstavlja uspeh pritožbe tožene stranke.

15. Tožničin uspeh s pritožbo pa se nanaša na uporabo 179. člena OZ, ki predstavlja podlago za določitev višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. In sicer določa, da pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni; Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

16. Tožnica je ob nesreči ob delu utrpela amputacijo sredinca in prstanca desne roke. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je zahtevala kar 330.000,00 EUR, kar bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse za tovrstne poškodbe. Glede tega dela zahtevka je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnica trpela hude telesne bolečine v trenutku poškodovanja ter vse do začetka oskrbe v Splošni bolnišnici C., ko je dobila lokalno anestezijo v poškodovana prsta, torej približno eno do dve uri. Še občasne hude telesne bolečine je trpela 5 dni. Srednje močne telesne bolečine je imela 21 dni, še posebej v času prevezovanja in odstranitve šivov ter začetnega razgibavanja prstov. Lahke telesne bolečine je imela do 27. 12. 2006, torej 100 dni. Dvakrat je bila izpostavljena ionizirajočemu RTG slikanju, dvakrat je prejela aplikacijo prevodne anestezije v prste, kar je neprijetno in boleče, nevšečnost pa je predstavljal tudi poseg oblikovanja krnov na dan poškodbe ter dodatni poseg pri korekciji krna na nohtu prstanca. Pri prvem posegu je bil izvršena revakcinacija in zaščita proti tetanusu z dvema injekcijama, tožnica je tudi prejela injekcijo proti bolečinam pred odhodom domov. Boleče so bile tudi preveze in odstranitve šivov iz krnov. Tožnica je bila večkrat pregledana pri kirurgu ter najmanj osemkrat pri osebnem zdravniku v splošni ambulanti. Jemala je zdravila proti bolečinam, ki jih je predpisal zdravnik. Zato je sodišče prve stopnje tožnici iz navedenega naslova prisodilo primerno odškodnino v višini 9.000,00 EUR, pritožba tožnice se neutemeljeno zavzema za zvišanje, pritožba tožene stranke pa za znižanje tega zneska.

17. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da so bolečine oziroma ostale zdravstvene težave, in sicer bolečine v vratu, desni rami in desni roki povezane s sporno poškodbo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo prepričljivemu mnenju izvedenca kirurga, da so za težave v vratu krive degenerativne obrabnostne bolezenske spremembe, enako velja tudi za težave z ramo, ki povzročajo bolečine in omejeno gibljivost ter bolečine v hrbtenici. Ugotovljeno je bilo tudi nevrološko stanje na podlagi EMG preiskave, in sicer demielinizacijska polinevropatija parifernega živčevja, kar pogojuje mravljinčenje in bolečine tožnice v desni roki. S tem v zvezi tožnica v pritožbi neutemeljeno predlaga zvišanje odškodnine.

18. Tožnica je zahtevala za primarni strah 10.000,00 EUR in za sekundarni strah tudi 10.000,00 EUR, dosojeno pa ji je bilo le 800,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za močan, nenaden, nepričakovan in intenziven primarni strah, vendar pa ni v zadostni meri upoštevalo, da je bil ta strah pogojen s hudo poškodbo, glede katere je bila očitna takojšnja nedvomna izguba dela prsta, kar utemeljuje povečan primaren strah. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da se je tožnica bala invalidnosti, bolečin ter drugih poškodb s strani stroja. Tožnica torej v pritožbi utemeljeno poudarja, da je imela strah glede nadaljnje zaposlitve in tudi glede opravljanja domačih opravil. Glede sekundarnega strahu, torej strahu za izid zdravljenja, je sodišče prve stopnje ugotovilo trajanje 100 dni. Ker je šlo za delavko, ki dela z rokami, je bil utemeljen strah za izid zdravljenja, povezan z možnostjo nadaljnjega dela oziroma preživljanja. Ker je bila glede na zgoraj ugotovljena dejstva tožnici odškodnina iz naslova strahu prisojena v prenizkem znesku, je pritožbeno sodišče njeni pritožbi delno ugodilo in to odškodnino zvišalo na 2.000,00 EUR, medtem ko je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena.

19. Nadalje je tožnica zahtevala odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 40.000,00 EUR, sodišče prve stopnje ji je dosodilo 10.000,00 EUR, ker je ugotovilo 10 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, po zaključku pritožbenega sodišča pa je v obravnavani zadevi potrebno ta znesek zvišati na 13.000,00 EUR, to je v višini približno 13 povprečnih plač v Republiki Sloveniji. Tožnica glede na delno amputacijo sredinca in prstanca desne roke utemeljeno opozarja na težave pri vsakdanjih opravilih. Ker gre za desno roko (tožnica je desničarka), ima težave pri pisanju, ne more šivati, prav tako ima težave pri likanju, pranju in kuhanju. Glede na zaposlitvene kvalifikacije oziroma dejstvo, da je tožnica pri toženi stranki opravljala fizično delo, je zaradi poškodbe bistveno omejena tudi pri zaposlovanju, saj od prenehanja zaposlitve pri toženi stranki ni našla druge zaposlitve. Tožnica torej trpi duševne bolečine tudi zaradi tega, ker so njene življenjske aktivnosti zmanjšane tudi pri zaposlitvi. Ni pa utemeljeno zavzemanje tožnice za prisojo višje odškodnine, kot tudi ne tožene stranke za znižanje dosojenega zneska. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje upoštevalo ugotovitve izvedenke, da je tožnica sicer utrpela posttravmatski stresni sindrom, vendar je ta sčasoma izzvenel in ni pustil trajnih posledic na duševnem zdravju tožnice. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnice o tem, da se ji je zaradi poškodbe poslabšalo psihično zdravje, saj to ni v vzročni zvezi s poškodbo pri delu, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

20. Za skaženost je tožnica zahtevala 30.000,00 EUR, sodišče prve stopnje ji je prisodilo 2.000,00 EUR. Tudi v tem delu je pritožba tožnice utemeljena do višine 2.500,00 EUR, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je skaženost prisotna, ker je sredinec desne roke skrajšan na polovico, kar je vidno že od daleč in tožnico razumljivo moti. Nebistvene so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imela tožnica na pregledu pri izvedenki psihiatrinji roko v ruti pestovalki, s čimer naj bi še bolj pritegnila pozornost. Tega dejstva ni mogoče šteti tožnici v škodo. Bistveno je, da tožnici manjka polovica tretjega prsta, kar je poškodba, ki še posebej pri ženski vzbudi pozornost in sproži pomilovanje okolice. Tudi epiteza, ki jo tožnica mora uporabljati, povzroči, da je okolica na roko še bolj pozorna in opazi skaženost. Zaradi navedenih okoliščin se pritožba tožnice utemeljeno zavzema za zvišanje odškodnine za skaženost, medtem ko tožena stranka neutemeljeno navaja s strani sodišča prve stopnje dosojeni znesek za skaženost kot pretiran.

21. Pritožbeno sodišče je torej znesek nepremoženjske škode zvišalo v skupnem na 26.500,00 EUR, kar glede na 15% soprispevek tožnice znese 22.525,00 EUR. S tem v zvezi je torej pritožbeno sodišče obema pritožbama delno ugodilo ter ob pravilno uporabi materialnega prava sodbo delno spremenilo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP).

22. Glede premoženjske škode je neutemeljena pritožba tožene stranke, da je zastarala prisojena terjatev v višini 125,00 EUR, kar je tožnica 16. 8. 2006 plačala Splošni bolnišnici C., ker ni bila zdravstveno zavarovana v času poškodbe. Ker je bilo zdravljenje zaključeno 27. 12. 2006, tožnica pa je tožbo vložila 8. 12. 2009, je to storila v okviru triletnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ.

23. Pravilno pa je zavrnjen preostali del premoženjskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi 114. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 79/94 in nasl.) ugotovilo, da je trajnostna doba epiteze, to je estetske proteze, ki jo uporablja tožnica, eno leto. Skladno z določbo 122. člena Pravil ima zavarovana oseba po izteku trajnostne dobe pravico do novega pripomočka, če je postal prejšnji zaradi anatomskih in funkcionalnih sprememb neuporaben ali pa ga ni mogoče popraviti ali prilagoditi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožničin zahtevek že zato ni utemeljen, saj je tožnica upravičena do zamenjave, če zdravnik oceni, da epiteza ni več primerna. Ker tožnica tudi ni dokazala, da je v devetih letih od nastanka poškodbe morala plačati za epitezo, je bil zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnjen.

24. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o zamudnih obrestih od prisojenega zneska šele od vložitve tožbe (drugi odstavek 229. člena OZ).

25. Ker torej glede odločitve o premoženjski škodi niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi v preostalem delu, torej glede nespremenjenega dela odločitve o plačilu nepremoženjske škode in v celoti glede premoženjske škode, zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Ker zvišanje dosojene odškodnine v bistvenem ne vpliva na tožničin končni uspeh v tem sporu, pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

27. Četudi iz izreka sodbe pritožbenega sodišča izhaja, kot da je zaradi zvišanja odškodnine v pritožbenem postopku uspela zgolj tožnica, pa je s svojo pritožbo v delu na ugotovitev tožničinega soprispevka vendarle uspela tudi tožena stranka. Ker sta torej obe stranki uspeli s pritožbo v približno enakem, sorazmerno majhnem deležu, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške vložitve pritožb, tožnica pa tudi stroške odgovora na pritožbo, ki za odločitev o pritožbi tožene stranke ni bil potreben (154., 155. in 165. člen ZPP).