Jedro

Vročanje z javnim naznanilom je mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka. Storilcu pa so v predmetni zadevi skušali plačilni nalog vročiti z javnim naznanilom, ne da bi bil pred tem sploh seznanjen, da zoper njega teče prekrškovni postopek.

Plačilni nalog storilcu ni bil (pravilno) vročen, zato še ni pravnomočen. Ker v tej zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat Kranj je zoper storilca izdal plačilni nalog zaradi prekrška po 5. točki petega odstavka 46. člena v zvezi z drugim odstavkom 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Izrekel mu je globo 1.000,00 EUR in 9 kazenskih točk v cestnem prometu.

2. Zoper plačilni nalog vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve prvega odstavka 90. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), 2. alineje četrtega odstavka 51. člena ZP-1, 2. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, vse v zvezi s 25. členom Ustave RS (v nadaljevanju Ustava). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo ugodi, odločbo prekrškovnega organa odpravi ali razveljavi in vrne zadevo prekrškovnemu organu v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo storilčevim zagovornikom, ki se o njej niso izjavili, pošiljka, naslovljena na storilca pa se je vrnila z oznako „preseljen“.

B.

4. Iz podatkov prekrškovnega spisa izhajajo naslednja ključna dejstva: - Prekrškovni organ je s samostojno merilno napravo za merjenje hitrosti dne 14. 10. 2018 ugotovil, da je voznik, ki je uporabljal vozilo v lasti gospodarske družbe AA., d.o.o., na lokaciji XY cesta v Občini Cerklje na Gorenjskem prekoračil dovoljeno hitrost. Od gospodarske družbe je prekrškovni organ zahteval podatke o vozniku, ki je v kritičnem času vozil avtomobil, s katerim je bil storjen prekršek. Družba je organu poslala ime storilca A. L. ter njegov naslov T. Prekrškovni organ je podatke o storilcu preveril v Centralnem registru prebivalstva, iz katerega pa izhaja, da storilec v Sloveniji nima prijavljenega prebivališča. - Prekrškovni organ je zoper storilca izdal plačilni nalog, ki ga je skušal vročiti na posredovani naslov v Velenju, vendar se je od tam pošiljka vrnila z oznako „preseljen“. Prekrškovni organ je pošiljko za storilca poslal še na družbo AA., d.o.o., ki je pisanje vrnila in organu sporočila, da storilec pri njih ni zaposlen, za njih je opravljal le storitve prevoza po podjemni pogodbi.

- Prekrškovni organ je v nadaljevanju odredil, da se na podlagi tretjega odstavka 96. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vse nadaljnje vročitve storilcu v postopku opravljajo tako, da se na oglasni deski in e-državnem portalu objavi sporočilo o javnem naznanilu. Plačilni nalog je bil na ta način objavljen dne 10. 1. 2019 in snet dne 26. 1. 2019. - Iz listin spisa nadalje izhaja, da je prekrškovni organ Okrajnemu sodišču v Celju, ki je zoper storilca vodilo postopek o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, dne 22. 2. 2019 poslal plačilni nalog opremljen s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti.1

5. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da z „vročitvijo“, kakršna je bila opravljena, storilec sploh ni mogel vedeti, da je bila zoper njega izdana kakršnakoli odločba o prekršku. Prekrškovni organ je skušal plačilni nalog vročiti družbi AA., d.o.o., čeprav se v spisu nahaja pogodba o zaposlitvi med storilcem in delodajalcem T., d. o. o. O plačilnem nalogu se storilec ni mogel izjaviti ali zoper njega vložiti kakršnokoli pravno sredstvo. Ni mu bila dana možnost, da bi se izjasnil o tem, ali je v kritičnem času res on upravljal z vozilom gospodarske družbe, pri kateri ni zaposlen. Za plačilni nalog je izvedel šele, ko mu je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Celju izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Storilcu tudi ni bilo vročeno obvestilo o prekršku, prekrškovni organ pa mora obdolženca o dejstvih in okoliščinah prekrška poučiti. Šele pod takimi pogoji bi storilec prekrška lahko uresničil svojo pravico do pravnega sredstva, ki jo ima po 25. členu Ustave.

6. Vrhovni državni tožilec ima prav, ko navaja, da plačilni nalog storilcu ni bil pravilno vročen. V hitrem postopku o prekršku se med drugim glede vročanja po določbi prvega odstavka 58. člena ZP-1 uporabljajo pravila ZUP. V skladu s prvim odstavkom 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Poskus vročanja na naslov T., po določbah tretjega in četrtega odstavka 87. člen ZUP, ki urejata tudi t.i. fikcijo vročitve, ni bil uspešen, ker se je pošiljka prekrškovnemu organu vrnila z oznako „preseljen“. Kot eno ob oblik vročanja ZUP ureja tudi vročanje z javnim naznanilom. Tega predvidevajo določbe 96. člena ZUP, po katerih mora stranka o spremembi svojega stalnega ali začasnega prebivališča, do katerega pride med postopkom, obvestiti organ, ki vodi postopek. Če tega ne stori, organ pod določenimi pogoji odredi, da se vse nadaljnje vročitve opravijo z objavo sporočila o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski in enotnem državnem portalu e-uprava. Gre za obliko procesne sankcije, ki stranko zadane ob opustitvi seznanitve organa s spremembo naslova, vendar je ta omejena na stranke, ki so bile s tekom postopka že seznanjene ali pa so ga same začele s svojo vlogo.2 Storilcu pa so v predmetni zadevi plačilni nalog vročali z javnim naznanilom, ne da bi bil pred tem sploh seznanjen, da zoper njega teče prekrškovni postopek. Organ se lahko vročanja z javnim naznanilom posluži tudi pod pogoji iz 96.a člena ZUP, ki ureja vročanje na naslovu za vročanje. Naslov za vročanje je skladno s 6. točko 2. člena Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb-1) naslov prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča posameznika v Republiki Sloveniji, ki je namenjen vročanju poštnih pošiljk državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti ter pravnih in fizičnih oseb, če drug zakon ne določa drugače. Po drugem odstavku 96.a člena ZUP lahko organ, če ugotovi, da oseba ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, odredi vročitev z javnim naznanilom. Organ pa v predmetni zadevi nikoli ni razpolagal s storilčevim naslovom za vročanje, ker ta v Sloveniji po pridobljenih podatkih nima prijavljenega ne stalnega ne začasnega prebivališča. Pogoji za vročitev plačilnega naloga z javnim naznanilom niso bili izpolnjeni, zato je prekrškovni organ napačno štel, da je plačilni nalog postal pravnomočen.

7. Po določbi prvega odstavka 169. člena ZP-1 se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je prekršen ZP-1 ali predpis, ki določa prekršek. Ena od predpostavk za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti v postopku o prekršku je torej pravnomočnost izpodbijane odločbe, ki nastopi, ko je ni možno več izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo oziroma s pritožbo, ali če zoper njo ni pravnega sredstva (199. člen ZP-1). Zoper plačilni nalog, ki po določbi drugega odstavka 57. člena ZP-1 velja kot pisna odločba o prekršku, je dovoljena zahteva za sodno varstvo, ki se lahko vloži v 8 dneh od njegove vročitve. Vrhovni državni tožilec ima glede na zgoraj navedeno prav, da plačilni nalog storilcu ni bil (pravilno) vročen, kar pa pomeni, da v obravnavani zadevi še ni pričel teči rok za vložitev zahteve za sodno varstvo oziroma da izpodbijani plačilni nalog ni pravnomočen. Ker v tej zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti, jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1).3

8. Neutemeljene so navedbe vrhovnega državnega tožilca, da bi moral prekrškovni organ storilcu vročiti obvestilo o prekršku. V postopku s plačilnim nalogom mora prekrškovni organ storilca o prekršku po drugem odstavku 55. člena ZP-1 obvestiti le, če gre za situacijo, ko uradna oseba prekršek ugotovi na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi, na kraju, kjer je bil prekršek storjen (drugi odstavek 57. člena ZP-1). V obravnavani zadevi pa ne gre za tako situacijo, saj je bil prekršek ugotovljen z uporabo tehnične naprave (prvi odstavek 57. člena ZP-1).

C.

9. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca zavrglo. Postopek namreč še ni končan in bo prekrškovni organ ob upoštevanju zgoraj navedenega v nadaljevanju storilcu moral vročiti plačilni nalog.

1 V prekrškovnem spisu se plačilni nalog s tako klavzulo sicer ne nahaja, vendar se v spisu nahaja dopis prekrškovnega organa Okrajnemu sodišču v Celju, iz katerega je mogoče sklepati, da je bil tak plačilni nalog sodišču poslan. 2 Erik Kerševan, Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 193-194. 3 Prim. sklep VSRS IV Ips 25/2007 z dne 17. 6. 2008.