Jedro

Vrhovno sodišče bo v fazi postopka pred pravnomočnostjo sodbe ugotovilo kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena le tedaj, ko gre za tako imenovane "prima facie" nezakonite dokaze, sicer bo zahtevo zavrnilo, če odločitev temelji na presoji dejstev, ki jih je v postopku šele treba ugotavljati.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega G.I. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je zoper obdolženega G.I. na podlagi 2. odstavka 272. člena ZKP po prejemu obtožnice, ki jo je Okrožno državno tožilstvo vložilo zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pritožbo zagovornikov obdolženca je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 11.5.2006. Zoper navedeno pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora so vložili zagovorniki obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ali pa spremeni tako, da pripor nadomesti z milejšim ukrepom za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obdolženec v postopku namreč ni bil prikrajšan za pravico do uporabe lastnega jezika, saj mu je sodišče prevajalo sklepe oziroma listine, ki jih je po ZKP dolžno prevesti. Sodišče tudi ni kršilo določb ZKP s tem, ko ob podaljšanju pripora v skladu z 272. členom ZKP ni opravilo pripornega naroka. Tega naroka namreč ZKP v tej fazi postopka ne predvideva. Višje sodišče je tudi, ko je odločalo o obdolženčevi pritožbi zoper odreditev pripora, pravilno zavrnilo pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uradni zaznamek Generalnega carinskega urada, Sektorja za preiskave, in pravilno zaključilo, da niso podane nobene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku. Pravilno pa so bili tudi ugotovljeni in obrazloženi vsi razlogi za obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveni očitki v zahtevi so naslednje kršitve določb ZKP:1. Kršitev 1. odstavka 8. člena ZKP; obdolženec je tuj državljan, ki slovenskega jezika ne razume, zaradi česar bi moralo sodišče ob upoštevanju enakopravnosti in procesnega ravnotežja strank, prevesti vse listine v spisu in drug pisni dokazni material, na katerem je gradilo presojo o obstoju utemeljenega suma. 2. S tem, ko sodišče ni opravilo pripornega naroka ob podaljšanju pripora po 2. odstavku 272. člena ZKP, je kršilo 2. odstavek 205. člena oziroma 2. odstavek 5. člena ZKP (po katerih je sodišče dolžno omogočiti obdolžencu, da se izjavi o dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo in navede vsa dejstva, ki so mu v korist). 3. Kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP; sodišče je gradilo presojo o obstoju utemeljenega suma na nezakonito pridobljenih dokazih. Kontrolo prevoznega sredstva je namreč opravljal carinik, ne pa policist, kot bi to moral biti glede na določbo 3. alineje 1. odstavka 28. člena Zakona o nadzoru državne meje. Prav tako pa bi morala biti izločena izjava M.J., saj je izpovedoval o tem, kar naj bi mu povedal obdolženec, še preden je bil ta poučen o pravicah iz 4. odstavka 148. člena ZKP. Vse navedeno bi moralo biti predmet ekskluzije na podlagi 83. člena ZKP. 4. Preiskava vozila ni potekala v skladu z določbami ZKP (od 214. - 219. člena), saj ni bilo nevarnosti odlašanja, ki bi dovoljevala opravo tega preiskovalnega dejanja po 2. odstavku 164. člena ZKP. 5. Ker temelji obrazložitev sklepa o podaljšanju pripora na nezakonito pridobljenih dokazih, je s tem sodišče kršilo tudi 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP - ni dokazov o pravno relevantnih dejstvih. Ad/1 8. člen ZKP zagotavlja strankam pri ustnem komuniciranju pravico uporabiti svoj jezik, kar pomeni, da teče postopek v slovenskem jeziku (1. odstavek 6. člena ZKP), ki je uradni jezik sodišča, strankam pa je sodišče dolžno na glavni obravnavi zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo ter listin in drugega dokaznega gradiva (1. odstavek 8. člena). Določba se nanaša na narok pred sodiščem in na ustno prevajanje, 9. člen pa govori o prevajanju v primeru pisne komunikacije. Tudi v tem členu je določeno, da je slovenski jezik, v katerem sodišče pisno komunicira s strankami (izjema 2. odstavek, ki se nanaša na italijansko in madžarsko narodno skupnost). 3. odstavek 9. člena pa nalaga sodišču le prevod vabil, odločb in drugih pisanj (obtožnica, zasebna tožba, pritožba ipd.) osebam, ki jim je odvzeta prostost. V konkretni kazenski zadevi je obsojencu odvzeta prostost. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je sodišče obdolžencu prevedlo sklepe, ki se nanašajo na odreditev in podaljšanje pripora, prevedlo mu je sklep o uvedbi preiskave in obtožnico, tolmač pa je bil navzoč na zaslišanju, ko mu je bila prevedena zahteva za preiskavo, poučen pa je tudi bil o tem, kateri dokazi ga obremenjujejo in kakšne so njegove pravice v postopku.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da očitana kršitev ni podana. Sodišče je namreč poslalo obdolžencu prevode vseh listin, ki jih je po ZKP dolžno prevesti (vabila, sklep o uvedbi preiskave) ter mu zagotovilo zaradi varovanja načela kontradiktornosti ali pravice do ugovora bodisi ustno (zahteva za preiskavo) bodisi pisno (obtožnica) prevod aktov nasprotne stranke. S takšnim svojim ravnanjem pa je, na kar opozarja tudi vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, zadostilo zahtevam ZKP, ki urejajo uporabo svojega jezika tujcu v postopku.

Ad/2 Procesne določbe, ki zadevajo odreditev in podaljšanje pripora, glede kontradiktornosti niso dosledno izpeljane in jo zagotavljajo le pri odločanju o priporu med preiskavo (204. a člen in 2. odstavek 205. člena ZKP) ter ob izreku sodbe (4. odstavek 361. člena ZKP). V zvezi z določbo 2. odstavka 272. člena ZKP je Vrhovno sodišče v sodbi z dne 19.7.1999, opr. št. I Ips 163/99, že zavzelo stališče, da se preizkus, ali so po vložitvi obtožnice še podani razlogi za pripor, opravi po uradni dolžnosti in ni potreben predlog državnega tožilca, zato tudi ni predviden posebej narok ali drug način, ki bi strankama omogočil, da se izjavita v zvezi s preizkusom.

Zaradi zagotovitve načela enakosti (22. člen Ustave RS in 16. člen ZKP) je v primeru, ko je državni tožilec predlagal podaljšanje pripora, potrebno obdolžencu omogočiti, da se izjavi o predlogu in okoliščinah ter dejstvih, ki so v njem navedeni, in o dokazih, na katere se opirajo, ter s tem dati tudi možnost, da ponudi nasprotna dejstva in dokaze. Le na tak način je zagotovljeno, da sodišče ob odločanju upošteva in presodi tudi navedbe, dejstva in dokaze obrambe. Sodišče je torej v takih primerih dolžno pred odločitvijo o podaljšanju pripora seznaniti obdolženca in zagovornika o predlogu državnega tožilca.

V konkretni kazenski zadevi je državni tožilec v obtožnici predlagal podaljšanje pripora, vendar pa predloga ni z ničemer utemeljil. Uresničitev načela enakosti pred zakonom obsega tudi pravico stranke do izjave. S tem, da sodišče v konkretni kazenski zadevi pred odločanjem o podaljšanju pripora obdolžencu ni dalo možnosti izjasniti se o predlogu državnega tožilca, je po presoji Vrhovnega sodišča kršilo obdolženčevo pravico do izjave, vendar ta kršitev načela enakosti ni vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Državni tožilec namreč svojega predloga ni argumentiral, oziroma ni navedel dejstev, na podlagi katerih sklepa o obstoju pripornega razloga, na katera bi imel obdolženec možnost in pravico odgovoriti, pod drugi strani pa bi sodišče lahko po presoji njihove utemeljenosti o priporu tudi odločilo. Ker teh argumentov ni bilo, je sodišče sicer na predlog državnega tožilca o obstoju pripornega razloga begosumnosti presojalo podobno, kot bi to storilo v primeru, če predloga sploh ne bi bilo, torej ko bi presojalo obstoj ali neobstoj pripornega razloga po uradni dolžnosti.

Ad/3 Zahteve za varstvo zakonitosti tudi v fazi postopka pred pravnomočnostjo sodbe in pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom ni mogoče vložiti iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sme pa se vložiti zaradi očitka kršitev določb KZ ali ZKP, vendar pa morajo biti v tej fazi postopka kršitve zakona očitne oziroma takšne, da ne zahtevajo presoje določenega dejstva, še manj pa presoje dokazov. Vrhovno sodišče bo torej v tej fazi postopka ugotovilo kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena le tedaj, ko gre za tako imenovane "prima facie" nezakonite dokaze, sicer bo zahtevo zavrnilo, če odločitev temelji na presoji dejstev, ki jih je v postopku šele treba ugotavljati. Iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa, kot je bilo že povedano, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

V konkretni kazenski zadevi je kontrolo vozila opravil carinik Referata za zatiranje tihotapstva L., sodišče je ocenilo, da je imel za izvedbo te kontrole vsa pooblastila, medtem ko se zagovornik z zaključki sodišča ne strinjajo. Kasneje je bil carinik zaslišan kot priča v fazi preiskave in je izpovedal tudi o svojih opažanjih o obnašanju obdolženca med izvedbo kontrole njegovega vozila. Tudi to njegovo izpovedbo je sodišče upoštevalo pri presoji obstoja utemeljenega suma, da je obdolženi G.I. storil očitano mu kaznivo dejanje.

Navedeni dokazi pa nikakor niso takšne narave, da bi Vrhovno sodišče, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper sklep o podaljšanju pripora, lahko zaključilo, da gre za očitno nedovoljene dokaze, kar bi posledično pomenilo kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Če bi se kasneje v postopku pojavil dvom, da je carinik prekoračil svoja pooblastila, bi namreč to zahtevalo izvedbo določenih dokazov, zakaj naj bi bila opažanja carinika v zvezi z obnašanjem oziroma reakcijami obdolženca nezakonita, pa zagovorniki v zahtevi niti ne pojasnijo. Glede na navedeno zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu ne more biti uspešna.

Ad/4 Kot ugotavlja sodišče, je policija opravila ogled vozila v skladu z določbo 2. odstavka 164. člena ZKP. Ali so bili tedaj izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka tega člena (ali bi bilo nevarno odlašati oziroma ali so bili podani pogoji iz 218. člena ZKP), v kar dvomijo zagovorniki v zahtevi, pa je stvar dejanske ocene oziroma ni predmet presoje Vrhovnega sodišča v zvezi z uveljavljenim izrednim pravnim sredstvom.

Ad/5 Ker je izpodbijani pravnomočni sklep o podaljšanju pripora obrazložen oziroma vsebuje vsa dejstva in dokaze ter sklep o obstoju utemeljenega suma, pri čemer zaključek ne temelji na nezakonitih dokazih, kot to navajajo zagovorniki v zahtevi, tudi ni podana kršitev določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Navajanja zagovornikov, da bi sodišče moralo obdolžencu pripor nadomestiti z milejšim ukrepom, pa prav tako kot v prejšnjih primerih, spadajo v sfero dejanske presoje ugotovljenih dejstev. Če se je sodišče odločilo za pripor kot edini primerni ukrep za odvrnitev nevarnosti bega ter svojo odločitev obrazložilo, ni dolžno razlagati, zakaj ni primeren nek drug milejši ukrep, saj utemeljitev neogibnosti pripora že sama po sebi implicira odgovor, zakaj sodišče zoper obdolženca ni odredilo katerega od drugih ukrepov, predvidenih v ZKP.

Glede nestrinjanja zagovornikov s stališčem višjega sodišča v zvezi z varščino, pa je potrebno pritrditi stališču višjega sodišča, da bi za odločitev o varščini moral obdolženec ali kdo drug zanj varščino ponuditi. Gre namreč za klasični nadomestni ukrep za pripor iz pripornega razloga begosumnosti, o katerem bo sodišče odločalo le tedaj, če je varščina ponujena, kot to izhaja že iz zakonske dikcije 1. odstavka 196. člena ZKP, pri čemer pa ne zadošča samo pripravljenost plačati varščino, temveč mora tisti, ki varščino ponudi, tudi konkretno navesti kolikšna bo, da bo sodišče lahko presojalo, ali ustreza konkretnim okoliščinam obravnavanega primera (stopnje begosumnosti, teži kaznivega dejanja, premoženjskim razmeram obdolženca, ipd.).

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve določb materialnega ali procesnega kazenskega zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.