Jedro

Pravdne stranke so se dogovorile, da toženca uporabljata mansardno stanovanje za svoje domovanje, čas uporabe pa ni bil dogovorjen. Dogovor o brezplačni uporabi mansardnega stanovanja zato ni bil prekarij, ampak je šlo za trajno pogodbeno razmerje, ki se lahko prekine z odpovedjo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta se toženca dolžna v roku 15 dni izseliti iz nepremičnine parc. št. 5, k.o. X, ki v naravi predstavlja stanovanje v mansardi hiše na naslovu ..., s souporabo garaže v kletnih prostorih navedene stanovanjske hiše, in navedene prostore izročiti proste oseb tožniku (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan v roku 15 dni tožencema povrniti njune pravdne stroške v višini 582,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so razlogi sodišča prve stopnje nejasni in si nasprotujejo, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja, da je šlo pri bivanju tožencev v mansardnem stanovanju za prekarij, ki je bil preklican, in da je bilo dovoljenje za bivanje v mansardnem stanovanju tožencema dano le kot pomoč pri reševanju stanovanjskega problema po sklenitvi zakonske zveze. Glede na to, da čas, do katerega bosta toženca lahko živela v mansardnem stanovanju, ni bil določen, kar izhaja tudi iz izpovedb tožencev (izpovedala sta, da se niso dogovorili glede časa uporabe), ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da prekarij ni bil dogovorjen. Z zaključkom, da je bila dogovorjena dosmrtna pravica tožencev do brezplačne uporabe stanovanja, je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno in dokazno podlago tožencev, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Izpodbijana sodba je zato sodba presenečenja, posledično pa je bila prekršena tudi tožnikova pravica do izjave. Toženca nista zatrjevala dosmrtne pravice za bivanje v mansardnem stanovanju. Sklicevala sta se le na trenutno obstoječo pravico. Dokazi (izpovedba priče M. T., izpovedbi tožencev), na katere je sodišče prve stopnje oprlo ugotovitev o vsebini dogovora glede bivanja tožencev v mansardnem stanovanju, v ta namen sploh niso bili predlagani. Tudi sicer je zaključek, da sta toženca dokazala, da imata obligacijsko pravico dosmrtnega brezplačnega bivanja v tožnikovi nepremičnini, napačen. Nihče od zaslišanih ni izpovedal, da je bilo dogovorjeno, da lahko toženca tam živita do smrti. Toženca sta uporabljala izraze, kot so "bilo nama je samoumevno, da sva lahko v zgornjem stanovanju", "dobila sva soglasje za prijavo stalnega prebivališča", prvi toženec pa je na vprašanje, kaj mu je bilo rečeno s strani tožnika ob vselitvi v letu 2009, odgovoril, da nič. Na podlagi ugotovljenega ravnanja tožnika (dovoljenje, da toženca po poroki bivata v njegovi nepremičnini in strinjanje z bivanjem, soglasje za prijavo stalnega bivališča druge toženke na naslovu njegove nepremičnine, financiranje opreme v mansardnem stanovanju, plačevanje stroškov bivanja tožencev, pomoč) ni mogoče zanesljivo zaključiti, da je izrazil voljo za dosmrtno brezplačno bivanje tožencev v mansardnem stanovanju. Za tak dogovor ne zadostuje konkludentno izjavljena volja. Trditveno (in dokazno) breme, da imata veljavni pravni naslov za bivanje v tožnikovi nepremičnini, je na tožencih, ki mu s svojimi navedbami nista zadostila, saj sta le zanikala, da je šlo za prekarij in se sklicevala na to, da svoje pravice bivanja ne razumeta kot začasno pravico, temveč kot pravico, ki obstaja. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da je tožnik zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tožbenemu zahtevku. Odločitev, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi glede garaže, ni obrazložena, poleg tega toženca nista ne zatrjevala ne dokazala pravnega naslova za uporabo garaže. Ugotovitvi, da je bila dogovorjena dosmrtna pravica tožencev do brezplačne uporabe stanovanja in da ni šlo za prekarij, ne ustreza zaključek o sklenitvi posodbene pogodbe s časovno omejitvijo in obrazložitev, da toženec ni podal drugih razlogov za odpoved posodbene pogodbe razen preklica. Ker so zaključki sodišča prve stopnje o pravni naravi dogovora so nejasni, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Ni jasno, ali sodišče prve stopnje šteje, da je šlo le za zavezovalni pravni posel, na podlagi katerega bi toženca pridobila služnost užitka ali rabe stanovanja, a je ta zaradi manjkajočega razpolagalnega pravnega posla in vpisa v zemljiško knjigo ostala le kot obligacijska pravica, ali morda šteje, da je šlo za darilno pogodbo. Če je štelo, da je šlo za darilo, bi moralo ugotavljati, ali je šlo pri preklicu dovoljenja za bivanje morebiti za preklic darila zaradi hude nehvaležnosti. Vsekakor pa toženca nista zatrjevala, da je šlo za darilno pogodbo ali za pogodbo o ustanovitvi služnosti. Tožnikove navedbe, da je preklic dovoljenja za bivanje izvedel zaradi sodelovanja tožencev pri zamenjavi ključavnice, s čimer mu je bil onemogočen vstop v lastno hišo, je sodišče prve stopnje napačno štelo za nedokazane. Ni izvedlo vseh dokazov, ki so bili v zvezi s tem predlagani. V podobnih primerih se je sodna praksa izrekla, da gre za prekarij.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo. Izpodbijana sodba tudi ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tisto, kar po pritožbenih navedbah predstavlja nejasne in nasprotujoče si razloge, je v resnici zgolj napačna uporaba materialnega prava, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Z dogovorjeno uporabo mansardnega stanovanja v stanovanjski hiši je logično povezana tudi souporaba garaže v tej stanovanjski hiši. Ugotovitve o obstoju dogovora glede souporabe garaže so tako zajete že v ugotovitvah o obstoju dogovora glede uporabe mansardnega stanovanja.

5. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik skupni lastnik nepremičnine,1 ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo, v kateri se nahajajo tri stanovanja z ločenimi vhodi. Mansardno stanovanje brezplačno uporabljata toženca. Tožnik je oče prvega toženca in tast druge toženke (toženca sta zakonca).

6. Tožnik uveljavlja zoper toženca vrnitveni zahtevek na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Glede na navedbe pravdnih strank, ki bodo podrobneje pojasnjene v nadaljevanju, je njegova utemeljenost odvisna od tega, ali imata toženca (še vedno) pravico do bivanja v mansardnem stanovanju in do souporabe garaže v zgoraj navedeni stanovanjski hiši. Za odgovor na to vprašanje je treba najprej ugotoviti vsebino dogovora pravdnih strank glede uporabe mansardnega stanovanja in souporabe garaže, saj so pogoji za prenehanje pravnega razmerja, ki se je na podlagi dogovora vzpostavilo med pravdnima strankama, odvisni od tega, za kakšen dogovor je šlo. Prekarij lahko lastnik poljubno in kadarkoli prekliče.2 Vrnitev darila lahko darovalec zahteva, če ga prekliče zaradi enega od kogentno določenih razlogov za preklic (med drugim tudi zaradi hude nehvaležnosti obdarjenca). Druge vrste trajno pogodbeno razmerje lahko v skladu s 333. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) stranka, ki ne želi več nadaljevati pogodbenega razmerja, odpove z enostransko izjavo volje, pri čemer lahko da odpoved ob vsakem, vendar ne ob neprimernem času.

7. Glede vsebine dogovora med pravdnimi strankami je tožnik navajal, da je šlo za (izrecno dogovorjen) prekarij. Toženca sta to zanikala. Ne drži pritožbeni očitek, da ob tem nista zatrjevala nobenega pravnega naslova za uporabo mansardnega stanovanja. Toženca sta zatrjevala, da jima je bila dovoljena uporaba mansardnega stanovanja z namenom, da si tam ustvarita dom,3 pri čemer nista zatrjevala, da je bil dogovorjen tudi čas uporabe. Glede na pojasnjeno sta po presoji pritožbenega sodišča zatrjevala, da je bilo dogovorjeno trajno pogodbeno razmerje, kar sta podkrepila z zatrjevanjem številnih indicev, ki po njunem mnenju to potrjujejo. S strani tožencev zatrjevano trajno pogodbeno razmerje glede mansardnega stanovanja pa, kot že pojasnjeno, vključuje tudi trditve o prav takšnem pogodbenem razmerju glede garaže. Zatrjevano trajno pogodbeno razmerje ne ustreza nobeni nominatni pogodbi (gre za atipično pogodbo), a to ne izključuje njegovega pravnega učinka. Za sklenitev pravnega posla, s katerim lastnik prepusti uporabo svoje stvari drugemu, velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij.4

8. Kot dokaz zatrjevanega trajnega pogodbenega razmerja sta toženca predlagala svoje zaslišanje in tudi zaslišanje priče M. T.5 Pritožbeni očitki, da njihovo zaslišanje ni bilo predlagano za ta namen, zato niso utemeljeni.

9. Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da navedbe tožencev, povzete v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ne dajejo podlage za zaključek, da sta toženca zatrjevala dogovor o dosmrtni brezplačni uporabi mansardnega stanovanja. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da je bil med pravdnima strankama (konkludentno) sklenjen dogovor o dosmrtni brezplačni rabi mansardnega stanovanja. Iz navedb tožencev niti posredno ne izhaja obstoj dogovora, da lahko dosmrtno uporabljata mansardno stanovanje. Sklicevala se nista niti na stvarno pravico služnosti stanovanja. Ker sporni sklep ne temelji na trditvah tožencev, je utemeljen očitek kršitve razpravnega načela (kršitev 7. in 212. člena ZPP), ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

10. Poleg tega je materialnopravno napačna tudi pravna kvalifikacija ugotovljenega dogovora kot posodbene pogodbe s časovno omejitvijo in iz nje izvedene izpeljave. V primeru takšnega dogovora bi šlo kvečjemu za darilo v smislu brezplačne naklonitve premoženjske koristi,6 a taka opredelitev sama po sebi ne pove ničesar o njenem trajanju, kar je osrednja točka spora med pravdnima strankama. Stališče sodišča prve stopnje, da je pravno razmerje med pravdnima strankama mogoče razvezati ob pogojih iz 112. člena OZ, je materialnopravno zmotno že zato, ker iz nespornih navedb pravdnih strank in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ni šlo za vzajemno pogodbo.

11. Neutemeljen pa je tožnikov pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka izpodbijane sodbe, da med pravdnima strankama ni bila dogovorjena uporaba mansardnega stanovanja do preklica (prekarij). Prekarij je kot posebna vrsta posodbenega razmerja urejen v tretjem odstavku 583. člena OZ.7 Za prekarij gre, če nista določena ne čas trajanja uporabe ne namen uporabe. Če ni (izrecno ali vsaj konkludentno) določen čas uporabe, je pa določen njen namen, o prekariju ni mogoče govoriti.

12. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da tožnik ni ne izrecno ne konkludentno izjavil volje, da je brezplačna uporaba mansardnega stanovanja tožencema dovoljena zgolj do preklica ali zgolj začasno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita in popolna, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje se ni oprlo le na izpovedbi tožencev, temveč tudi na izpovedbo M.T. Njihove izpovedbe potrjujejo številne (med njimi tudi nesporne) okoliščine iz obdobja od gradnje stanovanjske hiše do nastanka spora med pravdnimi strankami. Stanovanjska hiša s površino 810 m2, ki obsega tri ločena stanovanja z ločenimi vhodi, je bila grajena z namenom, da bosta v njej kasneje živela tudi oba sinova tožnika in M. T. Ob upoštevanju sorodstvenega razmerja tožnika in prvega toženca, tedanje dobre odnose in tudi siceršnjo tožnikovo pomoč ter izdatno financiranje tožencev zato ni verjetno, da je bila brezplačna uporaba mansardnega stanovanja tožencema kasneje dovoljena le do preklica ali le začasno. To bi navsezadnje pomenilo, da je tožnik bolje poskrbel za starša druge toženke, kot za toženca (sina in snaho), kar je sodišče prve stopnje prepričljivo ocenilo kot nelogično in neživljenjsko.

13. V zvezi s pritožnikovim vztrajanjem, da je šlo za prekarij, ker ni bilo dogovorjeno, do kdaj lahko toženca brezplačno uporabljata mansardno stanovanje, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to ne drži. Iz navedb tožencev namreč izhaja, da je bil določen namen uporabe. Toženca sta zatrjevala, da jima je bila uporaba mansardnega stanovanja dovoljena z namenom, da si tam ustvarita dom, kar sta podkrepila tudi z opozarjanjem na zasnovo stanovanjske hiše. Tem navedbam tožnik niti ni nasprotoval, potrjujejo pa jih tudi izvedeni dokazi. V sodbi je ugotovljeno, da sta tožnik in M. T. gradila hišo z namenom, da bosta v njej kasneje živela tudi oba njuna sinova s svojima družinama, in da uporaba mansardnega stanovanja tožencema, ki sta se vselila v letu 2009 in si tu ustvarila družino, ni bila dovoljena le kot začasna pomoč pri ureditvi stanovanjskega problema niti tožnik tožencev do zahteve, podane mesec dni pred vložitvijo tožbe v aprilu 2016, ni nikoli kakorkoli omejeval glede bivanja v mansardnem stanovanju.

14. Navedene ugotovitve utemeljujejo zaključek, da dogovor o brezplačni uporabi mansardnega stanovanja ni bil prekarij, ampak je šlo za trajno pogodbeno razmerje. Pravdne stranke so se dogovorile, da toženca uporabljata mansardno stanovanje za svoje domovanje, čas uporabe pa ni bil dogovorjen.

15. V skladu s 333. členom OZ se trajno pogodbeno razmerje prekine z odpovedjo. Tožnikove navedbe o preklicu dovoljenja za bivanje je šteti kot zatrjevano odpoved trajnega pogodbenega razmerja, zaradi katere toženca nimata več obligacijske pravice brezplačno uporabljati mansardno stanovanje. Da bi bila odpoved učinkovita, pa v skladu z navedeno določbo OZ ne sme biti dana ob neprimernem času. Dejstva, pomembna za presojo, ali je bila odpoved dana ob neprimernem času, zaradi zmotnega materialnopravnega stališča izpodbijane sodbe niso bila ugotovljena.

16. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prva dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). Odločitev o zahtevku terja ugotovitev dejstev, pomembnih za presojo, ali je bila odpoved dana ob neprimernem času. Ker doslej tožba ni bila obravnavana s tega vidika, bo moralo sodišče prve stopnje pravdnim strankam dati možnost, da se izrečejo o tem, ali je bila odpoved - glede na trenutek, ko je bila podana - dana ob primernem času,8 in če bo treba, tudi dopolnijo navedbe in dokazno ponudbo. Iz navedenega razloga tudi ne bi bilo sprejemljivo odločiti o zadevi pred sodiščem druge stopnje.

1 Predmetna nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožnika in M. T., a je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan le tožnik. 2 Prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 1171/2008 z dne 15. 3. 2012. 3 Navedbe na list. št. 13. 4 Prim. sodbo in sklep VSL II Cp 2734/2013 z dne 15. 1. 2014. 5 Glej list. št. 13 in 14. 6 Predmet darilne pogodbe je lahko tudi premoženjska korist. Takšno premoženjsko korist predstavlja tudi pravica do brezplačnega bivanja v tuji nepremičnini. 7 Iz navedene določbe izhaja, da v primeru, če čas trajanja in namen uporabe nista določena, lahko posodnik zahteva stvar, kadarkoli hoče. 8 Gre za pravni pojem, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera in položaj obeh strank. Prim. sklep VS RS II Ips 241/2015 z dne 16. 2. 2017.