Jedro

Če je dejansko stanje med strankama upravnega spora sporno, je (praviloma) treba opraviti glavno obravnavo. Njen osnovni smisel je v tem, da se izvedejo ponujeni dokazi, ki niso zajeti s prepovedjo navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov iz 359. člena ZBan-2. S tem se uresniči pravica strank do kontradiktornosti sodnega postopka. To je tudi zahteva, ki se izpeljuje iz določbe prvega odstavka 6. člena EKČP. Glavna obravnava ni sicer namenjena zgolj izvajanju dokazov, pač pa je namenjena tudi zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS).

V ponovljenem postopku bo moralo Upravno sodišče razmejiti med nespornimi dejstvi oziroma indici in spornimi. Glede tistih spornih dejstev, ki so relevantna za (nadaljnji) pravni zaključek o sodelovanju revidenta pri usklajenem ravnanju osmih delničarjev hranilnice, bo treba izvesti dokaze, ki jih je predlagal revident v prvem postopku in že prej v postopku pred toženko, ali pa ob morebitni odpravi izpodbijane odločbe naložiti toženki, da jih izvede.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v delu, ki zadeva revidenta in se v tem delu zadeva vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.

II. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Banka Slovenije je z Odredbo o odsvojitvi delnic PBH-24.50-010/18-001 z dne 3. 7. 2018 (v nadaljevanju Odredba) ugotovila, da ima osem gospodarskih družb, med njimi revidentka, na dan 3. 7. 2018 skupaj 38.371 rednih delnic hranilnice z oznako X, kar predstavlja 33,12 % delež v kapitalu hranilnice. Ugotovila je tudi okoliščine, ki kažejo na njihovo usklajeno delovanje in jih opredeljujejo Skupne smernice o skrbni oceni pri pridobitvah in povečanjih kvalificiranih deležev v finančnem sektorju, pred pridobitvijo kvalificiranega deleža pa družbe niso pridobile dovoljenja Banke Slovenije. Toženka jim je zato na podlagi prvega odstavka 267. člena ZBan-2 naložila, da morajo delnice, ki jih imajo v nasprotju z določbami ZBan-2 odsvojiti v roku štirih mesecev.

2. Toženka je ugovore zoper Odredbo, med drugim revidentkinega, zavrnila z Odločbo o ugovoru PBH-24.50-010/18-02 z dne 22. 10. 2018 (v nadaljevanju Odločba).

3. Upravno sodišče je (po združitvi dveh zadev v skupno obravnavanje) zavrnilo tožbi revidentke in R., d.o.o., zoper Odločbo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

4. Na predlog tožnika je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom X DoR 123/2019 z dne 24. 9. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanj, (a) _ali je Upravno sodišče RS kršilo pravico tožeče stranke do glavne obravnave iz prvega odstavka 58. člena ZUS-1, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker je kljub spornemu dejanskemu stanju odločilo brez javne glavne obravnave in (b) ali bi moralo v skladu z določbo prvega odstavka 20. in 51. člena ZUS-1 Upravno sodišče RS ugotavljati dejansko stanje z izvajanjem dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka_.

5. Revident uveljavlja, da je Upravno sodišče zmotno uporabilo določbe, ki urejajo potek postopka sodnega varstva, ker ni opravilo glavne obravnave in izvedlo predlaganih dokazov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in s sklepom izpodbijano sodbo Upravnega sodišča razveljavi in mu vrne zadevo v novo sojenje.

6. Toženka je odgovorila na revizijo in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

**Glede uporabe postopkovnih določb in obsega revizijskega preizkusa**

7. Toženka je sprejela ukrep nadzora zoper kvalificirane imetnike delnic na podlagi 267. člena ZBan-2. Zato za postopek sodnega varstva v tem postopku veljajo določbe 354. do 362. člena ZBan-2. V 354. členu ZBan-2 je določeno, da se za postopek sodnega varstva proti odločbam, ki jih izda Banka Slovenije, uporabljajo določbe ZUS-1, če ni z določbami ZBan-2 določeno drugače. Ker revizijski postopek ni urejen v ZBan-2, zanj veljajo določbe ZUS-1. 8. V upravnem sporu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ZUS-1 ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1). Ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Uradni list RS, št. 10/2017), se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki veljajo od uveljavitve novele ZPP-E. 9. Upoštevaje 371. člen ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

**Bistvene revizijske navedbe**

10. Revident navaja, da je že v ugovoru zoper Odredbo zahteval izvedbo obravnave ter zaslišanje predlaganih prič in postavitev izvedencev, a je toženka z Odločbo zavrnila vse njegove ugovore. Upravno sodišče kljub izrecni zahtevi ni opravilo glavne obravnave, oprlo pa se naj bi kar na dejstva in obrazložitve iz postopka I U 1542/2018, čeprav so pravno relevantna dejstva v obeh primerih različna. Upravno sodišče se sicer lahko strinja z razlogi izpodbijane odločbe, ne more pa "si privoščiti tolikšne pristranskosti, da se neposredno strinja kar z navedbami tožene stranke." Navedb tožene stranke naj ne bi kritično presojalo, tožnici pa ni dovolilo dokazovati nasprotno.

11. Revident na 16. in 17. strani revizije obširno pojasnjuje, v čem je nasprotoval obstoju indicev, ki so vodili toženko do zaključka o usklajenem ravnanju osmih delničarjev hranilnice.

12. Revident se obširno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča kakor tudi Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice.

**Razlogi za utemeljenost revizije**

13. Po določbi prvega odstavka 361. člena ZBan-2 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo odločbe, med tožnikom in Banko Slovenije ni sporno. V drugem odstavku istega člena so navedeni še nadaljnji primeri odločanja brez obravnave, ki pa se ne prilegajo procesni situaciji v tej zadevi (če je očitno treba odločiti v korist tožnika; če tožnik kljub spornosti dejanskega stanja navaja le nedovoljena dejstva in dokaze; če je bilo med istima strankama že pravnomočno odločeno v sporu s podobno dejansko in pravno podlago). V bistvenem enako ureditev pozna tudi ZUS-1. Tako po ZBan-2 kakor tudi po ZUS-1 je potemtakem odločanje upravnega sodišča po opravljeni glavni obravnavi pravilo, odločanje na seji pa izjema.

14. Da je dejansko stanje med strankama tega upravnega spora sporno, je povsem očitno (revident je v tožbi na straneh 32 do 50 podrobno pojasnjeval, v čem nasprotuje okoliščinam, na podlagi katerih je toženka sklepala o usklajenem ravnanju osmih delničarjev hranilnice). Upravno sodišče kljub temu ni opravilo glavne obravnave in tudi ni (izrecno) pojasnilo, zakaj je ni opravilo. Na podlagi celotne obrazložitve sodbe je mogoče sklepati, da ni videlo razloga za opravo glavne obravnave, ker se je strinjalo z dejanskim stanjem, kot ga je ugotovila toženka.

15. Če je dejansko stanje med strankama upravnega spora sporno, je (praviloma) treba opraviti glavno obravnavo. Njen osnovni smisel je v tem, da se izvedejo ponujeni dokazi, ki niso zajeti s prepovedjo navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov iz 359. člena ZBan-2. S tem se uresniči pravica strank do kontradiktornosti sodnega postopka. To je tudi zahteva, ki se izpeljuje iz določbe prvega odstavka 6. člena EKČP. Glavna obravnava ni sicer namenjena zgolj izvajanju dokazov, pač pa je namenjena tudi zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS).

16. Tožnik je v ugovoru zoper Odredbo predlagal zaslišanje treh prič, ki naj bi izpovedale o sklenitvi delničarskega sporazuma (natančneje o službenih terminih S. R., zakonitega zastopnika revidenta, komunikaciji s pristojnimi organizacijami za preknjižbo delnic in pravnimi razmerji v družbi, kot povzema toženka na četrti strani svoje Odločbe). Toženka je dokazni predlog zavrnila, ker naj bi šlo pri obstoju delničarskega sporazuma za pravno vprašanje, o tem pa ni dopustno zaslišanje prič. Dokazni predlog za postavitev izvedencev je zavrnila kot nepotrebnega, saj usklajeno delovanje ne temelji na razmerju obvladovanja oziroma odvisnosti, z izvedenci pa se naj bi dokazalo prav odsotnost takih razmerij.

17. Revident je dokazne predloge ponovil v tožbi. Zato ne gre za nedovoljene dokaze na podlagi določbe 359. člena ZBan-2. Ker ne gre za primer iz 2. točke drugega odstavka 361. člena ZBan-2, bi Upravno sodišče moralo opraviti glavno obravnavo.

18. Upravno sodišče je neprepričljivo obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je tožnik predlagal v zvezi z usklajenim ravnanjem osmih delničarjev. V 24. točki obrazložitve je najprej navedlo, da "... tožnica dejansko nasprotuje pravnemu zaključku toženke, da v zadevi ugotovljeno dejansko stanje predstavlja usklajeno delovanje oziroma delničarski sporazum, kot ju opredeljuje ZBan-2 in Skupne smernice", v 28. točki pa, da tožnica "sicer izpodbija ugotovitve toženke in navaja svoje razloge, vendar to po presoji sodišča pomeni, da se ne strinja z zaključki iz ugotovljenega dejanskega stanja (ugotovitev obstoja "usklajenega ravnanja" kot pravnega standarda)." V 29. točki obrazložitve še pojasnjuje, da je opredelitev vsebine "pravnega standarda" pravno vprašanje.

19. Tožnik bi nasprotoval zgolj pravnemu zaključku toženke, če ne bi nasprotoval dejanskemu dogajanju med osmimi delničarji hranilnice, kar sodi v spodnjo premiso sodniškega silogizma, pač pa le pravni kvalifikaciji tako ugotovljenega in neosporavanega dejanskega dogajanja, torej zgornji premisi sodniškegaga silogizma. Vendar pa revident ves čas nasprotuje dejanskim ugotovitvam toženke, kar nenazadnje pove tudi Upravno sodišče v 4. točki obrazložitve svoje sodbe.

20. Po obrazloženem je odgovor na prvo dopuščeno vprašanje pozitiven. Ker je Upravno sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu (četrti odstavek 75. člena ZUS-1). Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki zadeva revidenta in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v tem obsegu v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena ZUS-1).

21. V ponovljenem postopku bo moralo Upravno sodišče razmejiti med nespornimi dejstvi oziroma indici in spornimi. Glede tistih spornih dejstev, ki so relevantna za (nadaljnji) pravni zaključek o sodelovanju revidenta pri usklajenem ravnanju osmih delničarjev hranilnice, bo treba izvesti dokaze, ki jih je predlagal revident v prvem postopku in že prej v postopku pred toženko, ali pa ob morebitni odpravi izpodbijane odločbe naložiti toženki, da jih izvede. To je tudi splošen odgovor na drugo dopuščeno vprašanje. Bolj konkreten odgovor bi bil možen, če bi Upravno sodišče obrazložilo svojo odločitev v zgoraj prikazanem smislu.

**Odločitev o stroških revizijskega postopka in glasovanju članov senata**

22. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

23. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).