Jedro

Ker bi tožeča stranka morala dokazati, da je zatrjevana tromboza v veni leve goleni posledica škodnega dogodka, pa je umaknila dokazni predlog z izvedencem internistom, iz izvedenskega mnenja izvedenca kirurga pa to dejstvo ni izhajalo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka navedenega dejstva ni dokazala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih 2., 3. in 4. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 3.425,95 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka), v preostanku, za še zahtevanih 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 90,82 EUR pravdnih stroškov (3. točka izreka), tožena stranka pa je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 668,54 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka za plačilo (4. točka izreka).

Zoper 2., 3. in 4. točko izreka sodbe je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V obrazložitvi pritožbe je navedla, da se izvedenec dr. V. v pisnem izvedenskem mnenju res ni izrecno izjasnil o vzročni zvezi med delovno nezgodo iz aprila 2003 in trombozo iz leta 2005, vendar pa je ob uporabi metodološkega pravila iz 8. člena ZPP (ki ga sodišče prve stopnje ni uporabilo, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka) ob ugotovljenih in dokazanih dejstvih (brez dokaza z izvedencem internistom) mogoč logičen zaključek, da je vzročna zveza podana. V nadaljevanju pritožbe je poudarila, da je izvedenec dr. V. izpovedal, da „manjših tromboz in blagega poteka te bolezni v obdobju do leta 2005 ni mogoče izključiti“. S tem je bilo z zadostno stopnjo verjetnosti potrjeno, da je tožnik v tem obdobju lahko preboleval blago obliko tromboze in da je bilo to stanje posledica delovne nezgode iz leta 2003. Iz medicinske dokumentacije tožnika je razvidna klinično jasno izražena tromboza v veni leve goleni v letu 2005, kjer je bilo žarišče tromboze, fantastično naključje pa bi bilo, da bi tožnik prebolel trombozo v levi goleni in se ob tem slučajno poškodoval prav po tej levi goleni. Tudi tožnik je izpovedal, da se mu oteklina leve goleni s časom ni več spreminjala, da si je nogo povijal in imel trdovratne bolečine. Ob navedenih dejstvih je tako logično, da je bila tromboza, ugotovljena v letu 2005, predvsem posledica poškodbe iz obravnavane delovne nezgode. Vzročno zvezo potrjuje tudi izvedensko mnenje dr. V., ki bi ga sodišče prve stopnje lahko upoštevalo kot kontrolno mnenje. Ta izvedenec je ugotovil, da je pri tožniku zaradi udarnine ali zmečkanine tkiva prišlo do brazgotinjenja tkiva, ki lahko povzroči kasnejše vedno bolj izražene motnje venskega krvnega obtoka in da tožnikove sedanje težave govorijo v prid „prebolelim subkliničnim trombozam v tem področju v času med poškodbo in klinično jasno izraženo trombozo dve leti po poškodbi, njegove ugotovitve pa so v bistvenem delu skladne z ugotovitvami dr. V. Ob dokazanem dejstvu, da je bil sprožilni vzrok za trombozo poškodba leve goleni v letu 2003 in da je tožnik preboleval manjše tromboze in blagi potek te bolezni v obdobju od poškodbe do leta 2005 ter da je bilo žarišče tromboze v letu 2005 prav v levi goleni, bi sodišče prve stopnje lahko zaključilo, da je vzročna zveza podana. Pojasnila je še, da je dokazni predlog z izvedencem internistom umaknila, ker je štela, da je vprašanje vzročne zveze med nezgodo iz leta 2003 in trombozo iz leta 2005 v zadostni meri dokazano. Sodišču prve stopnje je očitala še, da izpodbijana sodba ni obrazložena glede vseh izvedenih dokazov v zvezi z njenimi navedbami o obstoju vzročne zveze. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter priglasila pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in neutemeljeno zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje ob ugotovljenih dejstvih moralo sprejeti materialnopravni zaključek, da je zatrjevana tromboza iz leta 2005 posledica škodnega dogodka z dne 5. 4. 2003. Tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel dokazati vzročne zveze med obravnavano poškodbo v letu 2003 in kasneje diagnosticirano trombozo v veni leve goleni leta 2005. Ta zatrjevana škoda zato po izvedenem dokaznem postopku ni del škode, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je nastala kot posledica škodnega dogodka – poškodbe pri delu z dne 5. 4. 2003. Ob tem sodišče druge stopnje poudarja, da materialnopravnega zaključka, za katerega se zavzema pritožnik, ni mogoče sprejeti na podlagi trditev tožeče stranke (in izvedenskega mnenja dr. V., ki nima dokazne vrednosti, saj se zaradi nasprotovanja tožene stranke njegovi uporabi v tem postopku upošteva le kot del trditvene podlage tožeče stranke in ne kot „kontrolno mnenje“, kot to neutemeljeno v pritožbi navaja tožeča stranka), zaslišanja tožnika in njegove medicinske dokumentacije ter izvedenskega mnenja dr. V. V obravnavanem primeru gre namreč za zapleteno strokovno vprašanje s specifičnega medicinskega področja, na katerega ni mogoče odgovoriti z v pritožbi ponujeno dokazno oceno (in logičnim sklepanjem) tožeče stranke, temveč zgolj s strokovno oceno za to pristojnega izvedenca medicinske stroke. Ob (s strani tožeče stranke) predlaganih in izvedenih dokazih pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da je tudi tromboza iz leta 2005 posledica škodnega dogodka z dne 5. 4. 2003. Neutemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, da je izvedenec dr. V. s citirano izpovedjo potrdil, da je tožnik v obdobju od leta 2003 do 2005 lahko preboleval blago obliko tromboze in da je bilo to stanje posledica delovne nezgode iz leta 2003. Pritožnik je v pritožbi povzel le delček izpovedi dr. V., ki pa ne prikaže vseh pravno pomembnih dejanskih okoliščin. Izvedenec je namreč svoje ugotovitve in zaključke podal zgolj v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik v letu 2003 kot posledico nezgode (poleg udarnine in odrgnine) na levi goleni utrpel tudi prikrito trombozo globokih dovodnic blažje oblike, zato je treba v tem kontekstu razlagati iztrgan del izpovedi izvedenca, ki ga je povzel pritožnik v pritožbi. Ni pa se izvedenec opredelil do s strani tožeče stranke še zatrjevane škode - tromboze iz leta 2005 (to nalogo je prepustil izvedencu internistu), saj mu ta naloga s strani sodišča prve stopnje niti ni bila naložena. S tem dokazom se je tako ugotavljal zgolj obseg nepremoženjske škode v zvezi z udarnino in odrgnino leve goleni ter s prikrito (aklinično) obliko tromboze, ki je tožniku nastala v letu 2003 kot posledica škodnega dogodka, kot izhaja iz izvedenskega mnenja dr. V. z dne 26. 1. 2009, njegove pisne dopolnitve z dne 6. 6. 2009 ter ustne dopolnitve na naroku dne 6. 7. 2009. Sodišče druge stopnje tudi meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje celovita, v skladu s pravilom iz 8. člena ZPP (ki določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka), kot je to razvidno iz obsežne argumentacije sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zato pritožnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje navedeno relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po I. odstavku 339. člena ZPP.

Ob popolno in pravilno ugotovljenih in neizpodbitih dejstvih, da je tožnik v škodnem dogodku na levi goleni utrpel udarnino in odrgnino ter prikrito trombozo globokih dovodnic blažje oblike, da je izvedenec kirurg dr. V. v svojem pisnem mnenju izrecno navedel, da bo oceno vzročne povezanosti med poškodbo v letu 2003 in trombozo iz leta 2005 podal izvedenec internist, da je tožeča stranka nato dokazni predlog z izvedencem internistom umaknila, je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo materialnopravni zaključek, da tožeča stranka v postopku ni dokazala, da je zatrjevana škoda - tromboza iz leta 2005 prav tako posledica škodnega dogodka iz leta 2003, saj je bilo glede tega dejstva dokazno breme v celoti na njeni strani.

Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožeče stranke, da izpodbijana sodba ni obrazložena glede vseh izvedenih dokazov v zvezi z njenimi navedbami o obstoju vzročne zveze, saj je sodišče prve stopnje izvedlo prav vse s strani tožeče stranke predlagane dokaze (tudi dopolnitev dokaza z izvedencem kirurgom in dopolnitev dokaza z zaslišanjem tožnika) ter se do njih tudi opredelilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Konkretnejših navedb v zvezi z navedeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki II. odstavka 339. člena ZPP pa tožeča stranka v pritožbi ni podala. Glede na navedeno sodišče druge stopnje še dodaja, da ob odsotnosti v pritožbi uveljavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niso utemeljene pritožbene navedbe o kršitvah pravic iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Ker je pritožba zoper 3. in 4. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje neobrazložena, se je sodišče druge stopnje v tem delu odločitve omejilo na preizkus, ki ga je dolžno opraviti po uradni dolžnosti v skladu z II. odstavkom 350. člena ZPP, ki pa ni pokazal kakšnih kršitev.

Sodišče druge stopnje po opisanem zaključuje, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku na prvi stopnji pa tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu, tj. v 2., 3. in 4. točki izreka (I. odstavek 350. člena ZPP), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške, ki so ji nastali z vložitvijo pritožbe, saj z njo ni bila uspešna (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).