Jedro

Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazal, da bo njegova terjatev onemogočena ali precej otežena, saj v tožbi ni niti zatrjeval aktivnega ravnanja dolžnika (odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem), zaradi katerega bi obstajala nevarnost, da bo terjatev tožnika do tožene stranke onemogočena oziroma precej otežena. Navedel je le, da je delodajalec nesolventen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožnika, ki je zahteval, da se na transakcijskih računih tožene stranke pri A. d.d., L. in B. d.d. (ki so razvidni iz izreka sklepa sodišča prve stopnje) prepove razpolaganje s sredstvi do višine tožbenega zahtevka in sicer do zneska 4.758,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroškov postopka, z upoštevanjem vrstnega reda priglašene terjatve, s tem da ugovor ne zadrži izvršitve začasne odredbe.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. V pritožbi navaja, da je tožnik na podlagi podatkov na internetni strani Komisije za preprečevanje korupcije ugotovil, da je v podjetju zaposlenih osem delavcev, in da bi v času od januarja 2012 do julija 2012 znašal mesečni strošek za izplačilo osebnih dohodkov zaposlenih skupno 22.021,00 EUR, s povprečnim osebnim dohodkom na zaposlenega v znesku 1.500,00 EUR, medtem ko iz priloženih podatkov tudi izhaja, da mesečni prilivi sredstev na račun tožene stranke niso zadoščali za plačilo osebnih dohodkov zaposlenih. Iz navedenega razloga je podana opravičena bojazen tožnika, da iz transakcijskih računov tožena stranka ne bo sposobna poplačati tožniku zaostalih osebnih dohodkov s prispevki, stroški prehrane in prevoza za čas od junija 2012 do 30. 9. 2012 (ob upoštevanju dvomesečnega odpovednega roka). Zato tožnik predlaga, da sodišče po potrebi po uradni dolžnosti pridobi podatke o poslovanju podjetij tožene stranke v tujini in sicer v R. S., H. in R., v kolikor tožbenega zahtevka ne bo mogoče poplačati iz transakcijskih računov v R. S.. Tožeča stranka v pritožbi izpostavlja, da je s tem nedvomno izkazala, da so podani pogoji za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

Pri odločanju o tožnikovem predlogu se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek istega člena) in na določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.), ki opredeljujejo pogoje za izdajo začasne odredbe in vrste začasnih odredb, ki se nanašajo na zavarovanje denarne terjatve. Pogoji za izdajo začasne odredbe so navedeni v 270. členu ZIZ, vrste začasnih odredb pa so primeroma navedene v 271. členu ZIZ.

Predpogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve je, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev napram dolžniku obstoji, oziroma da mu bo nastala. Pritožbeno sodišče sicer le deloma soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik obstoja terjatve, ki jo vtožuje od tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu, ni verjetno izkazal. Tožnik je dne 1. 8. 2012 podal odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih obveznosti s strani delodajalca, iz katere izhaja, da je razlog odpovedi neplačevanje in neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti s strani delodajalca in da odpovedni rok prične veljati takoj po podpisu obeh vpletenih strani na dan 1. 8. 2012. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2012, ki jo je predložil tožnik, izhaja, da je odpovedni rok pogodbe o zaposlitvi v skladu z medsebojnim dogovorom dva meseca (17. člen), v tožbi pa se tožnik sklicuje na to, da je bila odpoved podana v smislu 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami - ZDR), iz razloga po 1. alinei 1. odstavka in po 2. odstavku 112. člena ZDR. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da verjetno gre za izredno odpoved. Če gre za izredno odpoved, pa tožnik do odpovednega roka ni upravičen (dogovorjeni odpovedni rok velja le za redno odpoved), saj izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delavec, učinkuje z dnem podaje oz. vročitve delodajalcu, ne pa z iztekom odpovednega roka (ki je sicer dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi). Zato terjatev za plačilo terjatev iz naslova plače za čas od 1. 8. 2012 do 1. 10. 2012, to je za čas odpovednega roka dveh mesecev, ni verjetno izkazana. Po drugi strani pa je tožnikova terjatev vsaj deloma verjetno izkazana, in sicer glede denarnih terjatev za čas do podaje izredne odpovedi s strani delavca (za junij in julij 2012), saj to potrjujejo doslej predloženi dokazi, zlasti pogodba o zaposlitvi z dne 18. 6. 2012, podatki Davčne uprave R. S. o razkritju podatkov o obveznih prispevkih za socialno varnost... ter, obračunski listi glede terjatev iz delovnega razmerja.

Skladno z določbo 270. člena ZIZ mora upnik za utemeljenost začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve poleg verjetnega obstoja terjatve verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Te nevarnosti pa upnik ni dolžan dokazovati v primeru, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (člen 270/3 ZIZ). Že po samem zakonu se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini (člen 270/4 ZIZ). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazal, da bo njegova terjatev onemogočena ali precej otežena, saj v tožbi ni niti zatrjeval aktivnega ravnanja dolžnika (odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem), zaradi katerega bi obstajala nevarnost, da bo terjatev tožnika do tožene stranke onemogočena oziroma precej otežena. Navedel je le, da je delodajalec nesolventen. Glede na to je potrebno ugotoviti, da tožnik tega pogoja za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazal. Pritožbenih navedb, s katerimi tožnik svoje nepopolne navedbe glede insolventnosti tožene stranke v predlogu za začasno odredbo naknadno dopolnjuje oz. z dodatnimi dokazi izkazuje obstoj pogoja iz citiranega 270. člena ZIZ, pa glede na določbe 337. člena ZPP, ki se smiselno uporabljajo tudi v postopku v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, ni mogoče upoštevati, ker gre za nedopustne pritožbene novote.

Tožnik pa ima možnost kadarkoli med postopkom ponovno podati predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim pa bo lahko uspel le, če bo izkazal obstoj zakonskih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili priglašeni.