Jedro

Upravno sodišče je ugotovilo, da je utemeljena tožničina trditev, da poslabšanje njenega zdravstvenega stanja, ki je neposredno povezano z možnostjo njene predaje Republiki Hrvaški, nedvomno dosega standard "posebej hude duševne bolezni". Zato je sklep upravnega organa z dne 3. 3. 2026 pravilno odpravilo in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Vendar pravna podlaga za takšno odločitev - kot zmotno razloguje Upravno sodišče - ni bila nemožnost preizkusa navedenega sklepa zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Upravno sodišče je namreč - potem, ko je vse ostale tožničine ugovore zavrnilo - samo navedlo, da je razumljivo, da sklep teh razlogov ne vsebuje, saj se je tožničino zdravstveno stanje poslabšalo šele po njegovi izdaji (in šele po prvem naroku za glavno obravnavo). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bil preizkus sklepa z dejanskega vidika vsekakor mogoč, saj je bilo sporno dejansko stanje v njej jasno povzeto. Zgolj to, da je Upravno sodišče ugotovilo po izdaji sklepa novo nastala dejstva in presodilo, da so pomembna za odločitev, pa ne pomeni, da sklepa z dejanskega vidika ni bilo mogoče preizkusiti in da ga je bilo zato treba odpraviti na navedeni pravni podlagi. Odprava sklepa je bila potrebna, ker je pravo EU zahtevalo upoštevanje teh pozneje nastalih dejstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožničini tožbi, vloženi zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ), št. 2142-4472/2025/8 (1221-13) z dne 3. 3. 2026, navedeni sklep odpravilo in zadevo vrnilo temu organu v ponovni postopek. S sklepom z dne 3. 3. 2026 je upravni organ na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) zavrgel tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj bo predana Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 zanjo odgovorna država. Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 23. 1. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če tožnica samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V razlogih izpodbijane sodbe je Upravno sodišče najprej zavrnilo vse tožničine ugovore, nato pa pojasnilo, da se je tožnici po naroku za glavno obravnavo 20. 3. 2026 njeno duševno zdravstveno stanje izrazito poslabšalo. Tako je dalje razlogovalo, da kot prepričljivo in verodostojno sprejema izvedensko mnenje sodne izvedenke, ki je na naroku za glavno obravnavo 22. 5. 2026 povedala, da bi pri tožnici zaradi takšnega stresorja, kot bi bila njena predaja Republiki Hrvaški, lahko prišlo do znatnega poslabšanja njenega duševnega zdravstvenega stanja. Upoštevaje navedeno, tožničino izpoved in njeno predloženo zdravstveno dokumentacijo je tako ugotovilo, da je utemeljena tožničina trditev, da poslabšanje njenega zdravstvenega stanja, ki je neposredno povezano z možnostjo njene predaje Republiki Hrvaški, nedvomno ustreza standardu "posebej hude duševne bolezni". Zato bi po presoji Upravnega sodišča tožničina predaja omenjeni državi lahko pomenila kršitev 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju EU) o temeljnih pravicah.

3.Upravno sodišče je tako zaključilo, da dvomi, ali je tožnica sploh sposobna predaje Republiki Hrvaški. Ker pa je do znatnega poslabšanja njenega zdravstvenega stanja prišlo šele pred kratkim (31. 3. 2026), sklep upravnega organa z dne 3. 3. 2026 o tem logično ne more imeti razlogov. Dejansko stanje je v tem obsegu neraziskano, dokazna ocena pa ne omogoča preizkusa navedenega sklepa. To po presoji Upravnega sodišča pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

4.Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) predlaga, naj njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.

5.V pritožbi v bistvenem navaja, da v času izdaje sklepa z dne 3. 3. 2026 ni mogla in ni bila dolžna upoštevati zdravstvenih okoliščin, ki jih tožnica sploh ni zatrjevala in izkazala (z izjemo obiska psihiatra 26. 2. 2026, česar pa v upravnem postopku ni uveljavljala). V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU je namreč na prosilcu za priznanje mednarodne zaščite breme, da predloži objektivne elemente o svojem zdravstvenem stanju.2 Očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju oziroma pomanjkanju razlogov je tako neutemeljen. Ker pa je Upravno sodišče ugotovilo, da je do poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja prišlo šele po izdaji sklepa upravnega organa z dne 3. 3. 2026, njegovo nezakonitost pa je ugotovilo, ker v njem o tem ni razlogov in ker je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je takšna obrazložitev v nasprotju sama s sabo (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožnica dalje navaja, da so vse tožničine zdravstvene okoliščine, na katere se opira izpodbijana sodba, nastale po izdaji sklepa upravnega organa z dne 3. 3. 2026. Po ustaljeni sodni praksi pa je treba zakonitost upravnega akta presojati po dejanskem in pravnem stanju, kakršno je bilo v času njegove izdaje. Poleg tega dodaja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožničine zdravstvene težave izvirajo že iz njene izvorne države in tako niso posledica postopka njene predaje Republiki Hrvaški ter da bi bila tožnici ustrezna psihiatrična oskrba dostopna tudi v Republiki Hrvaški. Končno meni, da bi lahko Upravno sodišče samo raziskalo dejansko stanje, nastalo po izdaji sklepa upravnega organa z dne 3. 3. 2026, in odločilo po 65. členu ZUS-1.

6.Tožnica v odgovoru na pritožbo Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožničino pritožbo zavrne.

7.V bistvenem pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in navaja, da ni pomembno, kje je njena bolezen nastala, temveč ali bi njena predaja Republiki Hrvaški povzročila takšno poslabšanje njenega zdravstvenega stanja, ki bi pomenilo nečloveško ravnanje. Opozarja tudi, da tega tveganja ne odpravlja niti zagotovljena zadostna zdravstvena oskrba v Republiki Hrvaški.

8.Pritožba ni utemeljena.

9.V obravnavani zadevi je Upravno sodišče odpravilo sklep upravnega organa z dne 3. 3. 2026, s katerim je bila tožničina prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavržena, ker naj bi bila tožnica predana Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici. Ugotovilo je namreč, da je 31. 3. 2026, torej po izdaji izpodbijanega sklepa, prišlo do poslabšanja njenega zdravstvenega stanja in da bi lahko njena predaja povzročila znatno poslabšanje njenega duševnega zdravja. Ker izpodbijani sklep o teh okoliščinah ni vseboval razlogov, je Upravno sodišče presodilo, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

10.Pritožnica ugovarja, da je treba zakonitost upravnega akta presojati glede na dejansko in pravno stanje ob njegovi izdaji. Meni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe sama s seboj v nasprotju, saj je Upravno sodišče ugotovilo, da je do poslabšanja tožničinega zdravstvenega stanja prišlo šele po izdaji sklepa upravnega organa z dne 3. 3. 2026, njegovo nezakonitost pa je utemeljilo prav s tem, da sklep o tej okoliščini ne vsebuje razlogov in da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

11.Vrhovno sodišče sodi, da je odločitev Upravnega sodišča pravilna, vendar deloma iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijani sodbi. Razlogi, ki po presoji Vrhovnega sodišča utemeljujejo takšno odločitev, so pojasnjeni v nadaljevanju.

12.Vrhovno sodišče poudarja, da ima pritožnica sicer prav, ko opozarja, da se v sporu o zakonitosti dokončnega upravnega akta njegovo zakonitost in pravilnost v skladu s 6. in 138. členom ZUP (načeloma) presoja na podlagi dejanskega in pravnega stanja, ugotovljenega v času njegove izdaje.3 Kasnejše spremembe dejanskega stanja, nastale po izdaji upravnega akta, na njegovo pravilnost oziroma zakonitost tako ne morejo vplivati.

13.Vendar - kot je poudarilo Sodišče EU v sodbi C-360/16 z dne 25. 1. 20184 - je iz sodne prakse Sodišča EU v zvezi z 29. členom Uredbe Dublin III razvidno, da mora imeti prosilec glede na, prvič, cilj iz uvodne izjave 19 te uredbe, da se v skladu z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah zagotovi učinkovita zaščita pravic zadevnih oseb, in drugič, cilj, da se omogoči hitra določitev države članice, odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, naveden v uvodni izjavi 5 te uredbe, na voljo učinkovito in hitro pravno sredstvo, ki mu omogoča, da se lahko sklicuje na okoliščine, nastale po sprejetju odločbe o predaji, sprejete glede njega, če je njihovo upoštevanje odločilno za pravilno uporabo te uredbe.5

14.Poleg tega je Sodišče EU v sodbi C-578/16 PPU z dne 16. 2. 2017 poudarilo, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje. V tem okviru je treba ugotoviti, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu navedenega člena. Posledično to pomeni, da če prosilec za azil zlasti v okviru učinkovitega pravnega sredstva, ki mu je zagotovljeno s 27. členom Uredbe Dublin III, predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno z njenimi sodišči, teh elementov ne smejo zanemariti. Nasprotno, pri odločanju o predaji zadevne osebe, ali če gre za sodišča, o zakonitosti sklepa o predaji morajo presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev tega sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo.6

15.Glede na obrazloženo Vrhovno sodišče sodi, da je odločitev Upravnega sodišča pravilna. To je ugotovilo, da je utemeljena tožničina trditev, da poslabšanje njenega zdravstvenega stanja, ki je neposredno povezano z možnostjo njene predaje Republiki Hrvaški, nedvomno dosega standard "posebej hude duševne bolezni". Zato je sklep upravnega organa z dne 3. 3. 2026 pravilno odpravilo in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Vendar pravna podlaga za takšno odločitev - kot zmotno razloguje Upravno sodišče - ni bila nemožnost preizkusa navedenega sklepa zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Upravno sodišče je namreč - potem, ko je vse ostale tožničine ugovore zavrnilo - samo navedlo, da je razumljivo, da sklep teh razlogov ne vsebuje, saj se je tožničino zdravstveno stanje poslabšalo šele po njegovi izdaji (in šele po prvem naroku za glavno obravnavo). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bil preizkus sklepa z dejanskega vidika vsekakor mogoč, saj je bilo sporno dejansko stanje v njej jasno povzeto. Zgolj to, da je Upravno sodišče ugotovilo po izdaji sklepa novo nastala dejstva in presodilo, da so pomembna za odločitev, pa ne pomeni, da sklepa z dejanskega vidika ni bilo mogoče preizkusiti in da ga je bilo zato treba odpraviti na navedeni pravni podlagi. Odprava sklepa je bila potrebna, ker je pravo EU zahtevalo upoštevanje teh pozneje nastalih dejstev.

16.Navedena pomanjkljivost izpodbijane sodbe pa ne pomeni kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj jo je Vrhovno sodišče glede na navedeno lahko preizkusilo.

17.Poleg tega ni utemeljen niti pritožničin ugovor, da bi lahko Upravno sodišče odločilo po 65. členu ZUS-1, saj tega tožnica ni predlagala.

18.Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da bo morala pritožnica v ponovnem postopku ob upoštevanju novih dejstev znova presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za predajo tožnice Republiki Hrvaški. Po celoviti presoji vseh upoštevnih okoliščin bo lahko odločila tudi, da se izvršitev predaje odloži, dokler zdravstveno stanje tožnice ne bo dopuščalo njene izvedbe.

19.Glede na obrazloženo ter ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (76. člen ZUS-1).

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Sklicuje se na sodbo Sodišča EU C-578/16 PPU z dne 16. 2. 2017.

3Glej tudi na primer sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 438/2005 z dne 10. 9. 2009, točko 9, in X Ips 387/2014 z dne 28. 12. 2016, točko 12.

4Glej sodbo Sodišča EU C-360/16 z dne 25. 1. 2018.

5Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 162/2023 z dne 5. 10. 2023, točki 16.

6Glej sodbo Sodišča EU C-578/16 PPU z dne 16. 2. 2017, točke od 73 do 75. Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 265/2023 z dne 30. 11. 2023, točki 16.

8Glej Zobec, J.: 339. člen, v: Ude, L., in Galič, A. (ur.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga. Uradni list Republike Slovenije in GV založba, Ljubljana 2009, str. 306 in nasl.

9Glej Steinman, T.: 65. člen, v: Kerševan, E. (ur.): Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem. Lexpera, d. o. o. (GV Založba), Ljubljana 2019, str. 370.

10Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 162/2023 z dne 5. 10. 2023, točko 18, in sodbo Vrhovnega sodišča I Up 92/2025 z dne 23. 5. 2025, točko 13.