Jedro

Sodišče prve stopnje je za razveljavitev plačilnega naloga z dne 13. 9. 2018 imelo pooblastilo v zakonu. ZST-1 namreč v petem odstavku 34.a člena določa, da če oseba, ki je izdala plačilni nalog, po uradni dolžnosti ugotovi, da so v plačilnem nalogu napake, ga lahko do potrditve izvršljivosti iz 35. člena tega zakona razveljavi. Če je potrebno, izda nov plačilni nalog, zoper katerega je dopustno vložiti ugovor iz prvega odstavka tega člena.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo intervenienta opr. št. I Pg 518/2016 z dne 13. 9. 2018 razveljavilo (I. točka izreka) in ugovor intervenienta zoper plačilni nalog z dne 25. 9. 2018 zavrglo (II. točka izreka).

2. Proti temu sklepu se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje intervenient. V pritožbi navaja, da je nedopustno postopanje sodišča, ko je razveljavilo plačilni nalog iz razloga, da bo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa izdalo plačilni nalog z višjo taksno obveznostjo. S tem je sodišče neutemeljeno poslabšalo položaj intervenienta in to "de facto" zaradi legitimno vloženega ugovora zoper plačilni nalog. S takšnim ravnanjem je sodišče neutemeljeno poseglo v že pridobljene pravice intervenienta. Sodišče prve stopnje je pred vložitvijo pritožbe intervenienta zavedlo, da bo njegova taksna obveznost lahko (največ) 2.175,00 EUR, na kar se je intervenient v celoti zanesel. Iz sodne prakse izhaja, da napačen pravni pouk ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna. Posledično v tem primeru, ravno zaradi postopanja sodišča prve stopnje ni dopustno, da sodišče kasneje (po izdaji sklepa z dne 11. 6. 2018) in še pomembneje, po vložitvi pritožbe intervenienta, razveljavi plačilni nalog in v škodo intervenienta navede, da bo taksna obveznost po novem znašala dvakrat več kot prvotno. Sodišče se ob tem sklicuje na peti odstavek 34.a člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ki pa v tem primeru ne more biti uporaben zaradi predhodno izdanega pravnomočnega in (v delu višine sodne takse) očitno zavajajočega sklepa z dne 11. 6. 2018, ki ga sodišče očitno ni v ničemer upoštevalo. Posledično je zaradi navedenega prišlo do zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in 25. člena Ustave Republike Slovenije, prav tako pa je sodišče neutemeljeno poseglo v že pridobljene pravice pritožnika. Intervenient še izpostavlja, da je vložil ugovor zoper plačilni nalog iz razloga, ker taksna obveznost po njegovem zanj sploh ni nastala, česar pa sodišče niti ni presojalo. Po intervenjentovem stališču je neustavno, da mora plačati sodno takso za nekaj (kar bo tako plačala glavna stranka - tožena stranka). S tem se izvotli osnovni namen prepisovanja sodnih taks, posledično pa se nedopustno posega v položaj intervenienta. Glede vseh teh ugovornih razlogov se sodišče v izpodbijanem sklepu ni v ničemer opredelilo, posledično je sklep neobrazložen in ga v tem delu ni moč preizkusiti. Tako je podan pritožbeni razlog po 14. točki 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Posledično tudi ne more držati, da naj intervenient ne bi imel pravnega interesa, saj je v ugovoru navedel obširne razloge, zakaj meni, da taksna obveznost za intervenienta ni nastala oziroma da je takšna ureditev neustavna. Iz navedenega gre nasprotno razbrati, da pravni interes intervenienta ni odpadel, saj le-ta glede na vsebino ugovornega razloga nedvomno obstaja. S pritožbenim predlogom se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje, ki naj vsebinsko presoja vložen ugovor zoper plačilni nalog I Pg 518/2016 z dne 13. 9. 2018, pri čemer iz previdnosti predlaga, da prvostopenjskemu sodišču naloži, da četudi morebiti ugovoru ne bi ugodilo, taksno obveznost odmeri na 2.175,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

5. Neutemeljeno je intervenientovo uvodno uveljavljanje o nedopustnosti postopanja sodišča prve stopnje, ki je razveljavilo plačilni nalog z dne 13. 9. 2018 za plačilo sodne takse za pritožbo intervenienta, vloženo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 518/2016. Intervenient napačno navaja, da je sodišče prve stopnje plačilni nalog razveljavilo iz razloga, da bo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa izdalo nalog z višjo taksno obveznostjo. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, plačilni nalog z dne 13. 9. 2018 razveljavilo iz razloga, ker je ugotovilo, da je bila sodna taksa v tem nalogu napačno določena.

6. Sodišče prve stopnje je za razveljavitev plačilnega naloga z dne 13. 9. 2018 imelo pooblastilo v zakonu. ZST-1 namreč v petem odstavku 34.a člena določa, da če oseba, ki je izdala plačilni nalog, po uradni dolžnosti ugotovi, da so v plačilnem nalogu napake, ga lahko do potrditve izvršljivosti iz 35. člena tega zakona razveljavi. Če je potrebno, izda nov plačilni nalog, zoper katerega je dopustno vložiti ugovor iz prvega odstavka tega člena.

7. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da citirana določba v obravnavanem primeru ne more biti uporabljiva zaradi predhodno izdanega pravnomočnega in očitno zavajajočega sklepa z dne 11. 6. 2018, ki ga sodišče očitno ni v ničemer upoštevalo.

8. S sklepom I Pg 518/2016 z dne 11. 6. 2018, na katerega se intervenient sklicuje, je sodišče prve stopnje le razveljavilo plačilni nalog za plačilo sodne takse za napoved pritožbe v posledici ugovora stranskega intervenienta, ki je med drugim ugovarjal tudi, da je sodišče sodno takso napačno odmerilo, pri čemer pa pravilne višine v skladu z ZST-1 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča, glede na vrednost spornega predmeta, intervenient v ugovoru ni navajal. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa z dne 11. 6. 2018 navajalo, da naj bi znašala taksa 2.175,00 EUR, ne pomeni, da je o taksni obveznosti intervenienta glede višine le-te že pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve sklepa z dne 11. 6. 2018 tudi jasno navedlo, da je plačilni nalog razveljavilo in ga glede odmerjene sodne takse ni spreminjalo. Uveljavljanje, da je bilo o taksni obveznosti intervenienta že pravnomočno odločeno, pa je tudi v očitnem nasprotju z njegovimi lastnimi prizadevanji za ugotovitev, da taksna obveznost intervenienta sploh ni nastala.

9. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno stališče, da se je z razveljavitvijo plačilnega naloga z dne 13. 9. 2018 neutemeljeno poseglo v že pridobljene pravice intervenienta. Plačilo sodne takse ni pravica. Je obveznost, ki ob izpolnitvi zakonskih pogojev zavezuje taksnega zavezanca, da jo plača v višini, določeni z zakonom. Zato o kakršnemkoli posegu v pridobljene pravice intervenienta ni mogoče govoriti.

10. Odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi naloga za plačilo sodne takse za pritožbe intervenienta z dne 13. 9. 2018, temelječa na določbi 34.a člena ZST-1, je zato materialnopravno pravilna.

11. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zaradi pomanjkanja pravnega interesa ugovor zoper razveljavljeni plačilni nalog zavrglo. Zaradi razveljavitve plačilnega naloga, ki je intervenientu nalagal taksno obveznost, slednji pa je v ugovoru zatrjeval, da taksna obveznost zanj sploh ni nastala, se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni bilo dolžno opredeljevati do tovrstnega ugovora, zato je neutemeljen pritožbeni očitek postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu tudi navedlo, da bo na podlagi 34.a člena ZST-1 izdalo nov nalog za plačilo sodne takse za pritožbo. Intervenient bo zato pravno varstvo, ki ga je zasledoval v ugovoru, ki je bil z izpodbijanim sklepom zavržen, in ki ga zasleduje s to pritožbo, lahko uveljavljal v ugovoru zoper v nadaljevanju postopka izdan plačilni nalog in v svojih pravicah ter pravnem položaju ne bo z ničemer prizadet. 13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo intervenienta zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).