Jedro

Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. ZIZ). V skladu s prvim odstavkom 18. člena Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT) pa lahko vsak, kdor meni, da ponudnik storitev krši katero njegovo pravico, pred pristojnim sodiščem zahteva izdajo začasne odredbe. Vsak (tudi pravna oseba) ima pravico od sodišča zahtevati prenehanje kršitev osebnostnih pravic, pri čemer sodišče lahko odredi, da kršitelj preneha s takšnim dejanjem in da odstrani posledice takšnega dejanja, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določeni denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote (prvi in drugi odstavek 134. člena OZ).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka II izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu odločilo, da se predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrne.

2. Zoper ta del sodne odločitve se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje zadevo v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da zapis z naslovom Pozdravljeni razkriva namen toženčevega bloga in daje o tožniku vrednostno sodbo. Prvi toženec tožniku oziroma njegovi upravi direktno očita nepoštene poslovne prakse, poslovne goljufije, protipravno prisvajanje intelektualne lastnine, zlorabe sodišča, policije in FURS-a. Gre za nedovoljene negativne sodbe. Prvi toženec je v tem uvodnem zapisu že vnaprej nakazal, da namerava na blogu objavljati vsebine, ki zajemajo očitke kaznivih dejanj in prekrškov ter nepoštenih poslovnih praks in zlorab državnih organov. Namen prvega toženca je torej izključno v tem, da se s celotnim blogom javno očrni tožnika ter zmanjša njegov ugled in dobro ime, zaradi česar je blog objektivno žaljiv v celoti. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede zapisov z naslovi Nesporna korupcija v sodstvu z imeni, Zoper sodnike – v postopku 21 mio EUR, Odpoved nadzora, Cenzurirano in Nacionalni interes posvečencev. V teh zapisih prvi toženec kot avtor javno namiguje na nezakonita ravnanja tožnika, medtem ko ostale subjekte dejansko navaja le kot tiste, pri katerih naj bi tožnik nezakonito postopal oz. nanje nezakonito vplival. Predvsem je v teh zapisih očitno namigovanje na nezakonite povezave med tožnikom in sodno vejo oblasti. Zapisi namigujejo, da naj bi bilo nezakonito vplivanje tožnika na sodno vejo oblasti za tožnika nekaj povsem običajnega. Enako velja tudi za odnos med tožnikom in drugimi državnimi organi oz. družbami. Ti zapisi postavljajo tožnika v ospredje kot glavnega akterja, medtem ko so drugi subjekti zgolj tisti, na katere naj bi tožnik nezakonito vplival. Tudi v ostalih zapisih na blogu je po oceni pritožnika intenzivnost kritike vendarle takšna, da objektivno gledano lahko gre za okrnitev tožnikovega ugleda. V zapisu z naslovom Nacionalni interes prvi toženec trdi, da naj bi dobil informacijo, da je tožnik sodnike prepričal v nezakonite sodbe, pri čemer prvi toženec neresnično in neosnovano namiguje na nezakonite povezave med tožnikom in sodno vejo oblasti. Tudi v zapisu z naslovom Blagovna znamka prvi toženec očita tožniku grožnje in namiguje na nezakonite povezave s FURS-om. V zapisu z naslovom Pojasnilo 640 mio EUR prvi toženec tožniku očita, da naj bi lagal, kar že samo za sebe predstavlja negativno vrednostno sodbo, upoštevaje ob tem tudi uvodni zapis Pozdravljeni. V zapisu z naslovom ZIL – Zakon o industrijski lastnini prvi toženec neresnično zatrjuje, da naj bi tožnik uporabljal njegovo blagovno znamko M., medtem, ko v zapisu z naslovom Dela po zaključku pogodbe prvi toženec tožnika označuje kot nesposobnega plačati več kot 1.061,00 EUR. Tudi v zapisu z naslovom Nacionalizacija izgub prvi toženec ponavlja svoja namigovanja na nezakonite vplive tožnika na sodno vejo oblasti in na nezakonita ravnanja tožnikove uprave za namene pridobitve premoženjske koristi. V zapisu Dokumenti prvi toženec tožnikovi upravi očita kriminalno dejavnost, nadzornemu svetu pa pomoč pri tem. V zapisu z naslovom Stroški prvi toženec očita tožniku neracionalno porabo sredstev in negospodarnost, v zapisu z naslovom Mediji pa tožniku očita dejansko izkoriščanje položaja, ki ga ima kot oglaševalec. Tudi v zapisu z naslovom M.I. prvi toženec tožnikovemu članu uprave očita neposredno korupcijo, tožniku pa izdajo fiktivnega računa. Enako velja tudi za ostale zapise z omenjenega bloga, kjer prvi toženec prikazuje nerazumno visoke vrednosti blagovne znamke M., oz. nezakonito tožnikovo prisvajanje te blagovne znamke, pri čemer namiguje tudi na grožnje in zlorabo javnih inštitucij s strani tožnika. Toženec tožniku oz. članom njegove uprave očita kazniva dejanja, pri čemer naj bi tožnikova uprava namerno zavajale javnost, delničarje in sodišča glede bonitetne ocene tožnika. Neresnična so tudi namigovanja o tožnikovi domnevni insolventnosti.

3. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo, pri čemer se je v tej zvezi sklicevala na obširno sodno prakso, ki se nanaša na pravico do svobodnega izražanja. Tožena stranka je sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

5. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). V skladu s prvim odstavkom 18. člena Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT) pa lahko vsak, kdor meni, da ponudnik storitev krši katero njegovo pravico, pred pristojnim sodiščem zahteva izdajo začasne odredbe. Vsak (tudi pravna oseba) ima pravico od sodišča zahtevati prenehanje kršitev osebnostnih pravic, pri čemer sodišče lahko odredi, da kršitelj preneha s takšnim dejanjem in da odstrani posledice takšnega dejanja, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določeni denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote (prvi in drugi odstavek 134. člena Obligacijskega zakonika – OZ). V obravnavani zadevi tožnik zahteva (tudi z začasno regulacijsko odredbo), da toženec odstrani celoten blog M. – dejstva, dokumenti, komentarji z vsemi posameznimi zapisi, in sicer iz razloga, ker so zapisi na tem blogu po mnenju tožnika objektivno žaljivi in posegajo v čast in dobro ime tožnika (oziroma njegovih članov uprave).

6. Pravica do svobode izražanja (prvega toženca) je ustavno zavarovana pravica (prvi odstavek 39. člena Ustave), pri čemer pa ne gre za neomejeno pravico, temveč je ta pravica omejena s pravico tožnika do varstva časti in dobrega imena (34. in 35. člen Ustave). Naloga sodišča je, da ob soočenju s konkretnim dejanskim stanom upošteva in ovrednoti okoliščine konkretnega primera in ob upoštevanju načela sorazmernosti odloči o obstoju kršitve osebnostne pravice (in o predlagani civilnopravni sankciji). Sodišče je dolžno opredeliti vsebino človekovih pravic v koliziji in na podlagi tehtanja obeh pravic mora sodišče oblikovati pravilo o sobivanju teh pravic glede na okoliščine konkretnega primera. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje te naloge (v okviru postopka zavarovanja) po oceni pritožbenega sodišča ni opravilo, oziroma jo je opravilo površno v tolikšni meri, da izpodbijane odločitve sploh ni mogoče vsestransko in celovito preizkusiti.

7. Pritožba namreč upravičeno opozarja, da nikakor ne drži ocena sodišča prve stopnje, da uvodni zapis bloga z naslovom Pozdravljeni ne vsebuje nobene vrednostne sodbe o tožeči stranki, upoštevaje ob tem, da tožena stranka (prvi toženec) odkrito očita tožeči stranki v tem zapisu nepoštene poslovne prakse, poslovne goljufije, protipravno prisvajanje intelektualne lastnine, zlorabo sodišča, policije in FURS-a. Prav tako pritožba pravilno opozarja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da določeni zapisi v blogu (Nesporna korupcija v sodstvu z imeni, Zoper sodnike – v postopku 21 mio EUR, Odpoved nadzora, Cenzurirano in Nacionalni interes) ne predstavljajo vrednostne sodbe o tožniku, temveč dajejo ti zapisi vrednostno sodbo zgolj o drugih subjektih (sodniki, vlada, policija, FURS, SDH, KAD). Več kot očitno je namreč, da avtor bloga v teh zapisih jasno in nedvoumno namiguje na nezakonita ravnanja tožnika v smeri (prepovedanega) vplivanja na te subjekte, na kar upravičeno opozarja obravnavana pritožba. Zaradi tega pritožbeno sodišče v tem delu soglaša s pritožbeno kritiko, da je bilo dejansko stanje (glede na zbrano procesno gradivo v fazi odločanja o predlogu za zavarovanje) s strani sodišča prve stopnje zmotno ugotovljeno.

8. Glede ostalih zapisov na omenjenem blogu pa je sodišče prve stopnje zavzelo oceno, da ne gre za kritiko tožnika, oziroma da intenzivnost kritike ni bila takšna, da bi objektivno gledano lahko šlo za okrnitev ugleda tožeče stranke. Takšna ocena sodišča prve stopnje pa ni dovolj konkretna (v smislu obrazložitve glede na vsebino posameznih zapisov in glede na celotno vsebino in strukturo spornega bloga), marveč je povsem pavšalna, saj sploh ne vsebuje jasnih in konkretnih razlogov, spričo česar je pritožbeno sodišče (upoštevaje obsežno procesno gradivo tožnika, katerega povzema tudi obravnavana pritožba) sploh ne more preizkusiti. Podana je torej absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15 in 239. členom ZIZ. Iz teh razlogov je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (točka II izreka) razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

9. V ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti očitane kršitve, pri čemer pa bo moralo opraviti tudi test tehtanja med toženčevo pravico do svobode izražanja ter pravico tožnika do varstva časti in dobrega imena, na kar pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Pri tem bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati vse okoliščine konkretnega primera: čas, v katerem je prišlo do posega, zlasti pa medsebojne (močno skrhane) odnose med strankama (1), tudi v luči delovanja tretjih javnih oseb. V tem kontekstu bo potrebno imeti pred očmi tudi dejstvo, da je tožeča stranka vendarle javna delniška družba, ki je (vsaj) na območju Republike Slovenije zelo relevanten gospodarski subjekt. Pri tehtanju namreč ni dovolj upoštevati le vsebino spornih izjav, temveč je treba upoštevati tudi kontekst, v katerem so zapisi nastali (tudi v smeri, ali gre za javni interes), zlasti v smeri, ali so bili izzvani s predhodnim ravnanjem osebe, ki se zaradi zapisov čuti prizadeto. Ločiti je treba tudi med objavo dejstev, ki lahko škodujejo dobremu imenu, in objavo mnenja, ki vsebuje (žaljive) vrednostne sodbe. Pri objavi mnenja namreč ni mogoče zahtevati, da bi bilo podvrženo dokazovanje resničnosti, upoštevaje ob tem, ali ima vrednostna sodba vendarle kaj podlage v dejstvih. Za izključitev toženca iz varstva pravice do svobode izražanja namreč ne zadošča ugotovitev, da naj bi sporni zapisi vsebovali neresnične trditve oziroma mnenja brez zadostne dejanske podlage, temveč mora sodišče za obsodbo tudi ugotoviti, da je toženec vedoma ali namerno zapisal neresnične trditve o tožniku, oziroma da je pri tem ravnal hudo malomarno (brezbrižno). Le v takšnem primeru bi lahko šlo za zlorabo pravice do svobode izražanja. Pretirane, ostre ali celo žaljive izjave same po sebi ne dajejo podlage za izključitev posameznika iz varstva pravice do svobode izražanja, če jih bralec ali poslušalec (glede na okoliščine konkretnega primera) še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča. Pri tem je treba tudi upoštevati, ali gre pri piscu za namen vplivanja na razpravo v zadevah javnega pomena (tudi v luči trditev, da gre pri blogu za edino sredstvo, ki ga ima prvi toženec še na voljo). Varstva pravice do svobode izražanja namreč ne uživajo tiste izjave, katerih izključni namen je sramotitev ali zaničevanje prizadete osebe (2). Navsezadnje pa se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do konkretnih navedb tožene stranke glede pomanjkanja pasivne legitimacije druge toženke.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

op. št. 1: Spore v zvezi z blagovno znamko; spor v zvezi s pogodbo med strankama, ki je predčasno prenehala in sodne postopek v tej zvezi; insolvenčne postopke, ki sta jih sprožili stranki ena proti drugi; očitke prvega toženca v smeri, zakaj je prišlo do predčasnega prenehanja pogodbe, tudi v smeri postopanja strank po prenehanju pogodbe; ekonomski vpliv tožnika na oglaševalsko industrijo in medije; eventualne davčne in druge upravne postopke, ki so nastali v posledici spora med strankama ipd.).

op. št. 2: Odločba Ustavnega sodišča, Up-1019/12, odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 117/2014, Cp 9/2013, I Cp 488/2016, odločba VSL, II Cp 69/2015.