Jedro

Dogovor o pavšalnem povračilu stroškov v zvezi z delom ni prepovedan, vendar je delavec do stroškov upravičen le, če mu v zvezi z delom dejansko nastajajo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se v izreku izpodbijane sodbe znesek 689.338,10 SIT zniža na 599.563,00 SIT, znesek 86.077,20 SIT pa zniža na 61.045,00 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova razlike izplačil po pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 31.7.1996 in aneksa k tej pogodbi z dne 29.8.1996 ter iz naslova zaostalih izplačil iz predhodnega obdobja izplača še 689.338,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1997 dalje in mu povrne 86.077,20 SIT stroškov postopka. Pri tem je štelo, da je tožnik utemeljeno odstopil od izvensodne poravnave, ki jo je dne 7.2.1997 v smislu sporazumne ureditve odprtih obveznosti sklenil s toženo stranko, ker tožena stranka več kot polovice obveznosti iz poravnave ni izpolnila. Hkrati je ugotovilo, da so znašale celotne obveznosti tožene stranke po gornji pogodbi o zaposlitvi in aneksu iz naslova neto plače (vključno do 7.2.1997 pavšalni znesek povračila potnih stroškov do mesečne višini tolarske protivrednosti 1.350 DEM) 1.192.571,00 SIT, iz naslova pavšalnega povračila stroškov od februarja 1997 do izteka pogodbe, ko tožnik ni več opravljal dela trenerja prve ekipe, 89.775,00 SIT, iz naslova povračila najemnine za stanovanje 70.875,00 SIT, iz naslova regresa za letni dopust 100.000,00 SIT in iz naslova neizplačanega dolga iz sezone 1995/96 255.150,00 SIT, torej skupno 1.708.471,00 SIT, tožena stranka pa mu je iz vseh teh naslovov (nespecificirano po posameznih naslovih) izplačala le 1.019.033,00 SIT, tako da mu dolguje še 689.077,00 SIT.

Pri tem je štelo, da je predstavljalo pavšalno plačilo stroškov nad dogovorjenim zneskom plače v bistvu del dogovorjene plače oziroma tožnikovega zaslužka, dolg iz predhodne sezone pa je izhajal iz v bistvu nespornih navedb strank, pa tudi priloženih listin.

Zoper ugoditveni del gornje sodbe se pritožuje tožena stranka, formalno iz vseh pritožbenih razlogov in smiselno predlaga njeno spremembo, tako da sodišče ugotovi njeno odprto obveznost do tožnika le v višini 379.386,00 SIT. Pri tem ponuja drugačen obračun svojih obveznosti, ob tem pa po vsebini izrecno zanika obveznost plačila pavšalnega zneska stroškov za čas od 7.2.1997 do 31.7.1997 v znesku 89.775,00 SIT in razlike iz predhodnega obdobja v znesku 255.150,00 SIT, ki jo prvostopno sodišče po mnenju tožene stranke neutemeljeno utemeljuje na poravnavni, od katere je tožnik odstopil. Hkrati se tožena stranka pritožuje tudi glede prisojenih stroškov postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s pristopom sodišča prve stopnje k ugotavljanju obstoječega dolga tožene stranke po pogodbi o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko. Ne soglaša pa z njegovim zaključkom, da je pomenil dogovor o pavšalnem plačilu stroškov v mesečni razliki med 110.000,00 SIT plače in 1.350 DEM v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki sta ga stranki v sporu podpisali 29.8.1996, dogovor o zaslužku tožnika oziroma dogovor o plači. Povračila stroškov v pavšalnem znesku za specifične oblike dela niso prepovedana. Takšna pavšalna povračila pa še vedno obdržijo naravo povračila stroškov, do katerih je delavec opravičen le, če mu v zvezi z delom stroški tudi dejansko nastajajo. V tožnikovem primeru je prišlo po 7.2.1997 do takšnih sprememb načina dela, da mu po tem datumu stroški v zvezi s potovanji, na katere sta stranki ob podpisu navedenega aneksa utemeljeno računali, niso več nastajali. Zaradi tako spremenjenih okoliščin je odpadla dejanska podlaga za povračilo stroškov.

Glede na to mu od 7.2.1997 dalje tožena na račun stroškov, ki niso več nastajali, ni bila dolžna izplačevati razlike med dogovorjeno plačo in mesečnim zneskom tolarske protivrednosti 1.350 DEM, oziroma je iz tega naslova prvostopno sodišče tožniku neutemeljeno dosodilo 89.775,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in tožniku prisojeni znesek v prvostopni sodbi ustrezno znižalo na 599.563,00 SIT.

Glede na takšno spremembo prvostopne sodbe je pritožbeno sodišče tudi tožnikove stroške postopka na novo odmerilo, tako da je tožena stranka iz tega naslova dolžna tožniku povrniti 61.045,00 SIT, upoštevaje pri tem potrebne stroške zastopanja tožnika po odvetniku, upoštevaje veljavno odvetniško tarifo in upoštevaje delež zahtevka, s katerim je tožnik v sporu uspel. V ostalem pritožba ni bila utemeljena. Glede ostanka dolga iz sezone 1995/96 se prvostopno sodišče ni sklicevalo izključno na vsebino predhodno sklenjene poravnave, od katere je tožnik zaradi nerealizacije odstopil. Dolg iz predhodne sezone sta tekom postopka potrdila tako tožnik, kot B. L., predstavnik kluba, ki je bil zaslišan kot priča. Da je v mesecu oktobru 1996 ta dolg obstajal v mnogo višjem znesku (8.163,00 DEM), izhaja iz zabeležke dogovora z dne 7.10.1996, ki ga je potrdil tudi upravni odbor tožene stranke (priloga A13 spisa). Na tej listini je naknadno zabeležen saldo 2.700 DEM, saj je bilo med strankama nesporno, da je tožena stranka del v tej listini prvotno ugotovljenega dolga poravnala. Na podlagi navedenih dokazov pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da tožena stranka tožniku iz predhodne sezone še vedno dolguje 255.150,00 SIT, saj ni izkazala, da bi po koncu sezone 1995/96 nesporno ugotovljeni dolg v celoti poravnala. Iz preostalih naslovov pa je neporavnane obveznosti v pritožbenem postopku priznavala tudi tožena stranka sama.