Jedro

Za pravilno izvedbo dokaza z zaslišanjem strank je potrebno zaslišati obe pravdni stranki, razen če so podane okoliščine iz 258. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in v r n e sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo 25.5.1974 pred M. u. U. E. Ž. sklenili pravdni stranki in odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče opravilo glavno obravnavo v odsotnosti tožene stranke, ker tožene stranke na glavno obravnavo ni bilo in da je na glavni obravnavi zaslišalo tožnico ter se oprlo na njeno izpovedbo. O stroških postopka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega pravdnega postopka in je glede na to toženec tudi dolžan plačati takso za sodbo v znesku 7.600,00 SIT.

Toženec se je zoper sodbo pravočasno pritožil in v laični pritožbi navaja, da se z razsodbo sodišča prve stopnje ne strinja, da se glavne obravnave ni udeležil zaradi pritiska in groženj ženinega sina iz prvega zakona, da se ne strinja z nasilno vselitvijo ženinega sina in poudarja, da ima tudi njun sin pravico živeti v hiši. Prav tako se ni strinjal z vlogo za ločitev, zato je ženi jasno povedal, da stroškov ne bo plačeval, bil pa je pripravljen sprejeti sporazum. Ne držijo navedbe žene, da je zakonska skupnost razpadla že pred 12 leti, saj imata še skupno gospodinjstvo, plačuje vse položnice, v trgovini nakupuje hrano in v celoti skrbi za eksistenco sebe in žene. Res pa je, da slabo komunicirata. Žena ga tudi preganja iz skupne hiše, trditve pa, da je bil ves čas nezaposlen, so krivične, saj je bil brez službe vedno po krivdi delodajalcev, ker so šla podjetja v stečaj. Sedaj je zaposlen v G., kjer lahko potrdijo, da je marljiv in zanesljiv delavec. Želel bi, da se zakonska zveza ne razveže in da z ženo najdeta skupni jezik in obdržita zvezo. Zato predlaga sodišču, da še enkrat prouči vse razloge za dopustnost razsodbe.

Pritožba je utemeljena.

Za postopek o zakonskih sporih veljajo določbe čl. 415 do 422 ZPP, skupne določbe čl. 406 do 415 in ostale določbe Zakona o pravdnem postopku, v kolikor v posebnem postopku ni urejeno drugače. Toženec je bil na glavno obravnavo za 19.1.2006 vabljen pravilno, saj mu je bilo vabilo vročeno v skladu z določbo 141. čl. ZPP. Zaradi tega je sodišče lahko opravilo glavno obravnavo v njegovi odsotnosti in s tem ne bi kršilo toženčevih pravic. Zato toženčeva navajanja, zakaj ni prišel na glavno obravnavo, niso opravičljiv razlog za izostanek. Toženec je bil sam kriv za to, da se obravnave ni udeležil. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka v delu, ko se je oprlo na izpovedbo ene stranke (tožeče) ne da bi dokaz z zaslišanjem strank pravilno izvedlo. Gre za kršitev iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ki jo je dolžno pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. ZPP pozna le dokaz z zaslišanjem strank (ZPP v čl. 257 do 263) in ne pozna dokaza z zaslišanjem le ene stranke. Sodišče se lahko opre na izpovedbo ene stranke le v primerih, ki so urejeni v 258. čl. ZPP - če se sodišče prepriča, da stranki niso znana sporna dejstva, če zaslišanje stranke ni mogoče ali če druga stranka noče izpovedati, ali če se ne odzove sodnemu vabilu. Pogoj, da sodišče tega dokaza ni izvedlo pa je, kot to določa 261. čl. ZPP, da je bila stranka pravilno vabljena z vabilom za zaslišanje stranke. Le v tem primeru se lahko sodišče opre le na izpovedbo ene stranke. Ta določba daje stranki možnost izrabiti pravico do enakega obravnavanja, ki je zavarovana z Ustavo Republike Slovenije.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil toženec na glavno obravnavo vabljen s splošnim vabilom stranki na narok, ne pa v skladu z določbo 261. čl. ZPP tudi z vabilom za zaslišanje stranke. Zato se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti le na izpovedbo ene stranke, ne da bi tožencu dalo enake možnosti oz. ga pravilno vabilo kot stranko po 261. čl. Glede na to je bilo potrebno iz tega razloga sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti že po uradni dolžnosti, v skladu z določbo 354. čl. ZPP.

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku, v kolikor bo izvedlo dokaz z zaslišanjem strank, toženca vabiti tudi z vabilom po 261. čl. ZPP in se bo lahko oprlo le na izpovedbo tožnice, če se toženec takšnemu vabilu ne bo odzval. Ob ponovnem odločanju pa bo moralo tudi obrazložiti svojo odločitev o stroških postopka, saj toženec izpodbija tudi ta del.