Jedro

Nepravilno in preozko je stališče, da beseda nima razlikovalnega značaja zgolj, kadar je v direktni povezavi z blagom, ki ga pokriva oziroma ga opisuje ali kadar je ni mogoče zaznati kot znamko. Po mnenju sodišča namreč ni potrebno, da ima pomen besede direktno povezavo z blagom (običajno), ampak tudi kadar pri povprečnem potrošniku asociira na vrsto, kakovost, količino..., torej na značilnost blaga (točka c. 1. odstavka 43. člena ZIL-1) oziroma ga ta razume na način, ki je v jezikovni rabi običajen, splošen za označevanje značilnosti blaga in torej ne zgolj v povezavi s proizvodi tožeče stranke (točka e. 1. odstavka 43. člena ZIL-1). Znak CLASSIC torej na podlagi vseh navedenih zavrnilnih razlogov po 1. odstavku 43. člena ZIL-1 ni primeren za registracijo, saj gre za splošen pojem, ki mora ostati v prosti rabi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila varstvo mednarodni znamki št. 213635 z dne 10. 10. 1958 v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi je navedla, da je mednarodni urad Svetovne organizacije za intelektualno lastnino na podlagi Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk dne 10. 10. 1958 registriral znamko tožeče stranke, z zahtevanim varstvom v Republiki Sloveniji. Znamka je registrirana za maslo, sir, mleko in mlečne izdelke, jedilno olje in maščobe, jušne ekstrakte (mesni); kis, kuhinjska sol, kvas, začimbe, čaj, kava, kavni nadomestki, riž, tapioka, sago (blago, po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (v nadaljnjem besedilu: NK), uvrščeno v razrede 29 in 30. Za znamko CLASSIC je tožena stranka ugotovila, da je ni mogoče registrirati kot znamko glede na točko b, c in e 1. odstavka 43. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL). Prijavljeni znak CLASSIC je v besedi z običajnimi črkami in nima nekih dodatnih figurativnih ali domišljijskih besednih elementov, po katerih bi bil lahko prepoznaven kot znamka točno določenega proizvajalca oziroma ponudnika blaga. Govori le o lastnosti oziroma kakovosti blaga. Angleški izraz, ki je zaradi slovenske različice (klasičen) in pogostega pojavljanja na trgu poznan številnim potrošnikom, pomeni odličen, izvrsten oziroma vzoren (Veliki angleško - slovenski slovar), in enak pomen ima slovenska oblika klasičen, ki v figurativnem smislu pomeni prvorazreden, vzoren, zgleden, dovršen, popoln, mojstrski, odličen, izbran, izvrsten; tipičen, značilen (Slovar tujk, France Verbinc). Pojem classic označuje le odličnost, oziroma proizvod, ki je vrhunske kvalitete, oziroma blago proizvedeno, pridobljeno ali izdelano po klasičnih, tipičnih metodah, kar pomeni, da je izbrano oziroma kakovostno. Ta znak potrošniku pove le to, da gre na primer za kavo "klasične", prvovrstne kakovosti, oziroma za kavo klasičnih sort ali lastnosti, zato takega znaka ne bo dojel kot znamko, s pomočjo katere bi lahko ločeval istovrstne proizvode različnih ponudnikov. Ker oznaka CLASSIC opisuje le kakovost oziroma lastnost blaga, bi z registracijo take znamke zagotovili monopol imetniku znamke nad uporabo splošnega pojma oziroma oznake, ki jo pogosto uporabljajo ponudniki, z namenom poudariti kakovost oziroma značilnost blaga. Take označbe morajo ostati v prosti rabi, zaščititi pa jih je mogoče le v kombinaciji z dodatnimi razlikovalnimi elementi. Vztraja, da znak CLASSIC ni primeren za razlikovanje tudi po izjavi tožeče stranke in meni, da zavrnilni razlogi obstajajo. Znak v besedi z običajnimi črkami CLASSIC nima razlikovalnega učinka, saj gre za znak, ki per definitionem sodi v skupino besed (kot so top, extra, super), ki direktno navajajo na določene lastnosti, na kvaliteto in odličnost proizvodov. Beseda za določene proizvode oziroma storitve ni registrabilna, še posebej za tiste, kjer šteje, da je proizvod, ki je klasičen, izvrstnega okusa, pridelan na klasičen, tradicionalni način, ali pridelan iz klasičnih vrst surovin, ki jih uporabimo za pripravo kvalitetnih proizvodov. Malo verjetno je, da bo običajni potrošnik ob besedi CLASSIC v običajnih črkah prepoznal prav določenega proizvajalca nekih proizvodov (npr. kave), ne da bi pomislil zgolj na običajno sporočilo, da gre za vrhunski, izvrsten proizvod. Drugače bi seveda bilo, če bi prijavljeni znak imel še neki drug razlikovalni element. Imetnik znamke, kot izhaja iz predloženih dokazov, tudi nikoli ne uporablja besede CLASSIC posamično brez dodanih elementov. Strinja se s tožečo stranko, da se v smislu 42. člena ZIL znak v besedi lahko registrira kot znamka, vendar samo v primeru, da hkrati izpolnjuje tudi pogoje iz 43. člena ZIL. Praksa urada oziroma veljavnost znamk, ki vsebujejo ali so sestavljene iz besede CLASSIC, niso predmet te zadeve, zato ti primeri ne morejo vplivati na odločitev. Tožena stranka je dolžna preučiti vsak primer posebej in upoštevati vse relevantne okoliščine. V vsakem posameznem primeru gre za določene specifičnosti, ki odločilno vplivajo na končno presojo. Nekateri znaki imajo poleg teksta še določene grafične elemente ali kombinacije besed, ki znak sestavljajo, kar pripomore k maksimalni razlikovalnosti. Nekateri znaki so na videz opisovalni, v povezavi z zahtevanimi proizvodi ali storitvami pa izpolnjujejo kriterije razlikovalnosti, drugi so z dolgotrajno uporabo pridobili razlikovalni značaj. Seznam držav, v katerih je znamka CLASSIC registrirana, se ne more upoštevati kot argument, ker obravnava zgolj primernost znaka CLASSIC za registracijo na območju Republike Slovenije. Glede argumenta dolgotrajne uporabe znaka in pridobljene distinktivnosti pa navaja, da je pri presoji upoštevala vse dejanske okoliščine, zlasti trajanje uporabe znaka, ki jih je bilo moč razbrati na podlagi predloženih dokazov (prodajni letaki največjih slovenskih veleblagovnic, promocijski oglasi in finančni podatki o prodaji izdelkov). Ugotavlja, da se predložena gradiva izključno nanašajo na znak "NESCAFE CLASSIC", ki pa ni predmet obravnave v tej zadevi. Predloženi dokazi govorijo v prid dejstvu, da se sam znak nikoli ne pojavlja na embalaži sam, temveč v kombinaciji še z drugimi elementi. Povprečni potrošniki bi verjetno prepoznali znak v kombinacijah kot na primer NESCAFE CLASSIC, NESCAFE CLASSIC MILD, NESCAFE CLASSIC KRAFTIG ipd. Samega znaka CLASSIC pa povprečni potrošnik zagotovo ne prepozna kot znamke določenega prijavitelja, vsaj prijavitelj tega ni dokazal. Iz predloženega gradiva ni razvidno, da je znak CLASSIC postal razlikovalen, vsi dokazi, kot rečeno, se nanašajo na nek drug znak.

Tožeča stranka izpodbija tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Navaja, da je tožena stranka zmotno ugotovila, da obravnavana znamka ne izpolnjuje pogoja za registracijo glede na določbe b., c. in e. točke 1. odstavka 43. člena ZIL. Potrošnik bo besedo lahko razumel kot znamko, torej kot povezavo s prijaviteljem znamke in jo razlikoval od znamk drugih proizvajalcev. Trditev, da je beseda brez razlikovalnega značaja, ter da jo bo potrošnik prepoznaval zgolj v kombinaciji z besedo "NESCAFE", ne drži, saj je beseda CLASSIC za označevanje izdelkov pod zadevno znamko primerna in lahko prepoznavna. To potrjuje tudi nemška raziskava o prepoznavnosti te besede, ki dokazuje, da kar 62 % potrošnikov prepoznava besedo kot znamko, četudi jo vidijo brez besede NESCAFE. Nemški potrošniki pa bistveno ne odstopajo od potrošniških navad in prepoznavanja tujih jezikov od slovenskih. Znamka je samostojna znamka, ki se pogosto pojavlja ob krovni znamki NESCAFE, vendar to ne pomeni, da beseda CLASSIC ni znamka. Na trgu je sočasna uporaba znamk pogosta, druga znamka je dodatna znamka, namenjena zgolj določeni vrsti izdelkov istega proizvajalca. To pa ne pomeni, da je ena izmed znamk zato opisna in da je potrošniki ne prepoznavajo kot znamko. Medtem ko tožena stranka zatrjuje, da se zadevna znamka vedno pojavlja skupaj z glavno znamko NESCAFE, kar naj bi bilo razvidno iz predloženih dokazov, pa hkrati ne upošteva, da se na oglasih in dokazih zadevna znamka pojavlja skupaj z opisom "instant kava", "mild", "kraftik", "nova" "brezkofeinska" itd., ki opisujejo vrsto kave in pomensko izključujejo razlago tožene stranke, da zadevna znamka daje informacijo o "klasični kavi". Instant ali šibkejša kava vsekakor ni klasična kava. Iz tega sledi, da beseda CLASSIC ne deluje opisno in ima zaradi tega razlikovalni značaj. Beseda nima razlikovalnega značaja zgolj, kadar je v direktni povezavi z blagom, ki ga pokriva oziroma kadar ga opisuje ali pa kadar je ni mogoče zaznati kot znamko. Da bi določena beseda bila opisna za blago ali njegove lastnosti, bi morala beseda pomeniti natanko to, kar blago pod znamko je, ali pa natanko to, kar je lastnost konkretnega blaga (npr. kave ali masla). Beseda CLASSIC pa ne pomeni kava ali čaj, prav tako pa to ni lastnost navedenih izdelkov. Tožena stranka tudi zmotno navaja, da naj bi beseda CLASSIC potrošnikom navajala določene lastnosti oziroma "kvaliteto in odličnost proizvodov". Beseda ne daje informacije o vrsti, kakovosti, količini, namenu, vrednosti, geografskemu izvoru ali času proizvodnje blaga, kar je razlog za zavrnitev znamke po c. točki 1. odstavka 43. člena ZIL. Beseda tudi direktno ne opisuje nobenih značilnosti blaga v smislu tega člena. Kavno zrnce, kvas, sol ali kavni napitki nimajo značilnosti klasičnega. Ker "klasično" ne pomeni najboljše, odlično, visoko kvalitetno, ne drži navedba tožene stranke, da beseda označuje značilnosti blaga. Da ima beseda v tujem jeziku določen pomen, sicer drži, ampak to ni ovira, da bi bila neka beseda, ki ima pomen, tudi registrirana znamka. Tožena stranka je poleg tega pri analizi razlikovalnega značaja izhajala zgolj iz ocene, ali je beseda CLASSIC opisna za čaj in kavo. Vendar zadevna znamka pokriva več izdelkov. Kako bi lahko bila znamka opisna za kvas, olje, sol, mleko, ni obrazloženo. Tudi ni znano, na kakšen način bi potrošnik zadevno znamko razumel kot opisno za maščobo, riž in tapioko. Ti izdelki imajo svoje lastnosti, ki pa ne morejo biti klasične ali neklasične. Treba je tudi poudariti, da je znamka prijavljena v angleškem jeziku in da beseda CLASSIC v Sloveniji ni uporabljena v trgovanju ali splošni jezikovni rabi, kot to navaja tožena stranka. Slovenski potrošniki in trgovci besede v znaku zadevne znamke ne uporabljajo v smislu "CLASSIC mleko", "CLASSIC kava", "CLASSIC sol" itd. Zadevna znamka je bila registrirana že 10. 10. 1958 in je bila na Slovenijo razširjena. V 47 letih registracije v mnogih evropskih državah je pridobila velik ugled in poznanost. To pa seveda močno vpliva na razpoznavnost znamke in njen razlikovali značaj. S tega razloga potrošniki znamko prepoznavajo kot znamko tožeče stranke tudi brez dodatne besede NESCAFE. Tožeča stranka je v odgovoru na poziv tožene stranke navajala in dokazala veliko število držav, v katerih je zadevna znamka veljavna v isti obliki kot je zadevna znamka razširjena na Slovenijo. V teh državah je znamka prijavljena in dolgotrajno uporabljena na enak način kot v Sloveniji (prikazi embalaže v spisu). Razumevanje jezika in pomena beseda je enaka kot v Sloveniji, saj Slovenija besede ne razume drugače kot drugje po svetu. Glede na enako izhodišče je neobičajno, da je znamka registrirana v toliko drugih državah, v Sloveniji pa po mnenju tožene stranke ne izpolnjuje pogojev za registracijo. Tožena stranka na argument o večih znamkah CLASSIC, ki so registrirane v Sloveniji, odgovarja, da so druge registracije nerelevantne za postopek, saj so omenjene znamke mogoče dobile razlikovalni značaj z dolgotrajno uporabo. Ignorira pa dokaze tožeče stranke o dolgotrajni uporabi zadevne znamke. Če je k razpoznavnosti drugih znamk pripomogla dolgotrajna raba, potem je nemogoče trditi, da 15 letna dokazana uporaba v Sloveniji in 47 let registracije znamke ni pripomogla k razlikovalnemu značaju znamke, če seveda predpostavimo, da znamka sama po sebi tega značaja ni imela že ob registraciji. Če so druge znamke dobile razlikovalni značaj skozi dolgotrajno uporabo, potem je potrebno ta argument upoštevati tudi pri zadevni znamki, ki je na slovenskem trgu v velikem obsegu prodajana že 15 let. Zgolj zato, ker se znamka CLASSIC na izdelkih tožeče stranke pojavlja skupaj z znamko NESCAFE, ni mogoče izključiti razlikovalnega značaja, ki ga je znamka pridobila skozi dolgoletno uporabo. Zadevna znamka se pojavlja skozi desetletja skupaj ali pa brez znamke NESCAFE, vendar pa to ne pomeni, da je zato opisna za blago pod znamko ali da daje zgolj informacijo o lastnosti blaga. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja navedbe iz izpodbijane odločbe. Razlago tožene stranke potrjujejo tudi podatki raziskave tožeče stranke o poznanosti embalaže - kozarca in oznake "NESCAFE CLASSIC" brez uporabe napisa NESCAFE. Gre namreč za podobo embalaže z etiketo v točno določeni grafični obliki z vrsto razlikovalnih elementov, ki lahko pri potrošniku zbudijo asociacijo na konkreten izdelek in ponudnika. Zaradi tega je zavajajoč podatek o prepoznavnosti besede "CLASSIC" kot znamke, saj predmet ankete sploh ni bila znamka, kot je bila prijavljena v postopku. Poleg tega v anketi ni govora o znamki, ampak o prepoznavnosti etikete kot take (label, etikett) brez napisa NESCAFE, vendar ob prisotnosti vseh ostalih razlikovalnih elementov poleg znaka CLASSIC. Glede na te ugotovitve je predložena raziskava za navedeni primer nerelevantna, gre v skladu s 3. odstavkom 14. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) za navajanje novih dejstev, ki jih je imela tožeča stranka možnost navajati že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Tudi seznama držav, v katerih je znamka CLASSIC registrirana, tožena stranka ni mogla upoštevati kot argumenta za registracijo znamke v Sloveniji. Ponovno navaja tudi dolgotrajno rabo znaka in pridobljeno distinktivnost. Ob upoštevanju 2. odstavka 42. člena ZIL je tožena stranka pri presoji pogojev za registracijo znaka upoštevala vse dejanske okoliščine, zlasti trajne uporabe znaka, ki jih je bilo moč razbrati na podlagi predloženih dokazov (prodajni letaki največjih slovenskih veleblagovnic, promocijski oglasi in finančni podatki o prodaji izdelkov). Kot je ugotovila že v izpodbijani odločbi se predložena gradiva nanašajo izključno na znak "NESCAFE CLASSIC", ki pa ni bil predmet postopka. Predloženi dokazi celo govorijo v prid dejstvu, da se znak CLASSIC nikoli ne pojavlja na embalaži samostojno, temveč vedno v kombinaciji še z drugimi elementi. Povprečni potrošniki bi verjetno prepoznali znak v kombinacijah kot na primer NESCAFE CLASSIC, NESCAFE CLASSIC MILD, NESCAFE CLASSIC KRAFTIG ipd., glede na predloženo raziskavo pa tudi brez dodatka NESCAFE, vendar ob prisotnosti vseh ostalih razlikovalnih elementov (barve, grafizma, tipografije črk). Samega znaka z običajnimi črkami pa povprečni potrošnik zagotovo ne prepoznava kot znamko določenega ponudnika blaga. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožeča stranka v pripravljalnem spisu ponavlja navedbe tožbe o razlikovalnosti prijavljenega znaka.

Zastopnik javnega interes udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke, da prijavljenega znaka CLASSIC ne zavaruje kot znamke, temelji na zavrnilnih razlogih iz točk b., c., in e. 1. odstavka 43. člena ZIL-1. V točki b. se kot znamka ne more zavarovati znak, ki je brez slehernega razlikovalnega učinka, po točki c. znak, ki lahko v gospodarskem predmetu označuje izključno vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanje storitve ali druge značilnosti blaga in storitev, in po točki e. znak, ki sestoji izključno iz znakov ali označb, ki so postali običajni v jezikovni rabi ali v dobroverni in ustaljeni praksi trgovanja. Za zavrnitev znamke iz absolutnih razlogov zadostuje podanost enega razloga.

Absolutni zavrnilni razlogi za registracijo, nerazlikovalnost in opisnost, pomenijo, da je kot znamko mogoče zavarovati le znak, ki izpolnjuje temeljno funkcijo znamke, tj. razlikovanje blaga ali storitev enega gospodarskega subjekta od drugega in mora zato tudi presegati opis blaga ali storitev. Ocena, ali znak omogoča razlikovalnost in ali presega opisnost, je mogoča po celoviti presoji znaka, torej vtisu, ki ga znak naredi, upoštevajoč naravo blaga oziroma storitev, stopnjo pazljivosti relevantnega potrošnika tega blaga oziroma storitev in druge okoliščine. Znamka je vedno vezana na točno določene proizvode in storitve, zato se sposobnost znaka za priznanje presoje glede na prijavljene proizvode oziroma storitve.

Znak CLASSIC je tožeča stranka prijavila v besedi, z običajnimi črkami. Vizualno temu znaku, ki je brez posebne grafične oblike, barve ali drugih destiktivnih elementov, ni mogoče priznati razlikovalnosti. Tožena stranka zato pravilno izhaja iz predpostavke, da gre za prijavo besedne znamke, pri katerih se zahteva varstvo besed kot takih in njihovega morebitnega pomena. Pri taki znamki se ocenjuje njena primernost za razlikovanje v prijavi navedenega blaga oziroma storitev, po pomenu besed. Angleški izraz classic, ki je zaradi slovenske različice (klasičen) in pogostega ponavljanja na trgu poznan številnim potrošnikom, pomeni odličen, izvrsten oziroma vzoren (Veliki angleško-slovenski slovar, DZS, 1991), in enak pomen ima oblika "klasičen", ki v figurativnem smislu pomeni prvorazreden, vzoren, zgleden, dovršen, popoln, mojstrski, odličen, izbran, izvrsten; tipičen, značilen (Slovar tujk, France Vrbinc, CZ v Ljubljani 1979). Na naveden način ga razume tudi slovenski potrošnik in izraza ne bo povezal s proizvodi tožeče stranke, pač pa na način, kot je, navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi, njenim razlogom pa se sodišče v celoti pridružuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 - odl. US, 45/06 - odl. US, v nadaljevanju ZUS). Ugotovljen dejanski stan obravnavajo določbe pod točkami b., c. in e. 1. odstavka 43. člena ZIL-1. Zato je tožena stranka iz navedenih razlogov pravilno zavrnila tožnikov ugovor, sodišče pa iz zgoraj navedenih razlogov, ker razume pomen besedne znamke CLASSIC tako kot tožena stranka, zavrača tudi vse tožbene ugovore, s katerimi tožeča stranka razlaga svoj pomen kot razlikovalen, v povezavi z njenimi proizvodi. Ne vzdržijo tudi razlogi tožeče stranke, ko povezuje izraz klasičen z raznimi vrstami svojih proizvodov (npr. izraža ugovor, da gre za pomensko neskladje med CLASSIC in instant kavo itd; ter da na primer proizvodi kot so kavno zrnce, kvas, sol nimajo značilnosti klasičnega ter gre zato za pomensko neskladje, kar vse naj bi kazalo na razlikovalni učinek znaka v povezavi s proizvodi), saj kot je razložila tožena stranka, gre za besedo s širokim pomenom, ki označuje tako vrsto blaga, kakovost, čas proizvodnje ali druge značilnosti blaga in storitev, torej ni zgolj enopomenska in tudi v povezavi z npr. instant kavo ali zrncem kave, kvasom oz. soljo ne pridobi fantazijskosti, ki jo znamka za registracijo mora imeti, iz razloga, ker pomen izraza slovenski potrošnik razume izredno široko. Nepravilno in preozko tožeča stranka tudi razume, da beseda nima razlikovalnega značaja zgolj, kadar je v direktni povezavi z blagom, ki ga pokriva oziroma ga opisuje ali kadar je ni mogoče zaznati kot znamko. Namreč po mnenju sodišča ni potrebno, da ima pomen besede direktno povezavo z blagom (običajno), ampak tudi kadar pri povprečnem potrošniku asociira na vrsto, kakovost, količino..., torej na značilnost blaga (točka c. 1. odstavka 43. člena ZIL-1) oziroma ga ta razume na način, ki je v jezikovni rabi običajen, splošen za označevanje značilnosti blaga in torej ne zgolj v povezavi s proizvodi tožeče stranke (točka e. 1. odstavka 43. člena ZIL-1). Znak CLASSIC torej na podlagi vseh navedenih zavrnilnih razlogov po 1. odstavku 43. člena ZIL-1 ni primeren za registracijo, saj gre za splošen pojem, ki mora ostati v prosti rabi.

Tožeča stranka je v ugovoru utemeljevala tudi podanost 2. odstavka 43. člena ZIL-1, po katerem se za znamke, ki so pridobile razlikovalni učinek z dolgotrajno uporabo, ne smejo uporabljati točke b., c. in e. 1. odstavka 42. člena ZIL-1. Kot izhaja iz upravnega spisa (dokazov priloženih ugovoru), je tožena stranka zatrjevano dejansko podlago pravilno presodila in ugotovila, da predlagani dokazi (slike na katerih se pojavlja obravnavana znamka skupaj z besedo NESCAFE) ne dokazujejo, da je znamka CLASSIC pridobila na slovenskem trgu v času njene uporabe razlikovalni učinek. Enako velja za v upravnem sporu predloženo raziskavo (za katero sicer tožena stranka utemeljeno ugovarja, da gre za nedopusten dokaz po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS), saj se raziskava in njeni rezultati ne nanašajo zgolj na sporno znamko ter je zato v pogledu dokazovanja drugega odstavka 43. člena ZIL-1 nerelevantna, in kot je pravilno navedla tudi tožena stranka, pomeni zgolj dokaz k njenim navedbam.

Glede na navedeno torej so tožbeni ugovori v celoti neutemeljeni, postopek pred izdajo izpodbijanega akta pa je bil pravilen in odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS.