Jedro

Akt o sistemizaciji delovnih mest, ki je predmet presoje tega spora, ni nezakonit po vsebini (saj njegova vsebina ni v nasprotju s pozitivnimi predpisi), tudi sicer pa iz zakonodaje na tem področju ne izhaja, da delodajalec s spremembo takega akta ne more zasledovati cilja ustrezne zasedbe delovnih mest. ZJU in ZSPJS ter ZDR-1 ne določajo, v katerih primerih oziroma pod katerimi pogoji lahko delodajalec vsebinsko poseže v spremembo sistemizacije delovnih mest, saj s tem v zvezi vsebujejo le postopkovne zahteve.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Predlagatelj mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti nasprotnemu udeležencu njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 702,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog (pravilno zahtevek) predlagatelja za ugotovitev, da je Akt o spremembah in dopolnitvah Akta o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v A. z dne 22. 7. 2015 (v nadaljevanju Akt) nezakonit. Posledično je zavrnilo zahtevo predlagatelja za povrnitev stroškov postopka in odločilo, da je predlagatelj dolžan povrniti nasprotnemu udeležencu stroške postopka v znesku 468,18 EUR.

V razlogih sodbe je med drugim navedlo, da je za predlagatelja sporen le del Akta, in sicer sprememba nekaterih „dvojezičnih delovnih mest“ (dvanajst delovnih mest), za katere je bilo ugotovljeno, da so jih zasedali nekateri uslužbenci, ki niso imeli ustreznih dokazil o izpolnjevanju pogoja osnovne ravni znanja italijanskega ali madžarskega jezika. Zato je nasprotni udeleženec ukinil delovna mesta, ki so jih zasedli javni uslužbenci brez ustreznega znanja, pogoj takšnega znanja določil na nekaterih drugih delovnih mestih in uslužbence brez znanja premestil na delovna mesta brez pogoja znanja jezika narodne skupnosti, posledično pa tudi brez priznanega dodatka na dvojezičnost. Sodišče je presodilo, da je bil postopek spremembe Akta pravilen oziroma, da je nasprotni udeleženec pri tem spoštoval ustrezne zakonske določbe in določbe kolektivne pogodbe. V zvezi z vsebino spremembe Akta (zaradi katere so nekatere javne uslužbence premestili na druga delovna mesta, brez dodatne zahteve znanja jezika manjšine) je sodišče obrazložilo, da dodatek za dvojezičnost ni avtomatska in samoumevna pravica iz delovnega razmerja, da sprejem in spremembe Akta sodijo med avtonomne odločitve delodajalca, predlagatelj pa niti ni konkretno navedel, s katerimi zakonskimi določbami naj bi bil izpodbijani akt v nasprotju. Zato je sodišče zahtevek za odločitev o nezakonitosti Akta zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagatelja in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da predlagatelj krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Tako kot sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil postopek sprejema Akta v skladu s predpisi. Predlagatelj ni uveljavljal konkretne neskladnosti Akta z zakonom v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tudi pritožbene navedbe o zlorabi pravic s strani nasprotnega udeleženca. Pojasnilo je, da motivi, zaradi katerih je prišlo do spremembe sistemizacije oziroma spremenjenih pogojev za zasedbo določenih delovnih mest, ne morejo biti odločilni, torej tudi ne more biti odločilen morebiten oziroma domneven motiv nasprotnega udeleženca, da na ta način poenostavi postopek premestitve delavcev, ki niso imeli ustreznih dokazil o znanju jezika manjšine in so zasedali delovna mesta, na katerih je bil to pogoj za opravljanje dela; presodilo je tudi, da vsebina sprememb ni v nasprotju z zakonom, podzakonskimi akti oziroma s kolektivnimi pogodbami.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je predlagatelj vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje in ugoditev njegovemu zahtevku. Med drugim navaja, da nasprotni udeleženec ni imel razumnih in zakonitih razlogov za spremembo Akta, temveč je to storil le zato, da se je izognil izvedbi postopka premestitve dvanajstih javnih uslužbencev iz razloga nesposobnosti, v teh postopkih pa bi se lahko ti javni uslužbenci spustili v spor glede presoje, ali imajo ustrezna potrdila o znanju jezika narodnih skupnosti ali ne. Sklicuje se tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 251/2015 z dne 5. 4. 2016. To sodišče je v individualnem delovnem sporu zavzelo stališče, da ima delodajalec, ki organizira delovni proces, pravico spremeniti organizacijo dela in tudi ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta; gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati, mora pa preveriti, ali s formalno sicer izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. Prav v citirani zadevi naj bi iz obrazložitve sklepa revizijskega sodišča izhajalo, da je delodajalec Akt sprejel z namenom, da odslovi tožnika in je bil motiv zanjo osebne narave; to pomeni zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga oziroma izpeljavo formalnega postopka reorganizacije, katere vzrok niso objektivne poslovne potrebe, pač pa izključitev določene osebe iz subjektivnih razlogov. Po mnenju predlagatelja ima takšno stališče vpliv tudi na vprašanje o zakonitosti Akta; pravico do spremembe Akta mora delodajalec izvrševati v skladu z namenom; ta ne sme prerasti v samovoljno postopanje. Sodišče se tudi ne sme distancirati od tega vprašanja, saj bi to pomenilo pooblastilo delodajalcu, da lahko vsako odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma vsako premestitev doseže tako, da sicer po formalno pravilnem postopku sprejme nov akt o organizaciji oziroma sistemizaciji. Zaradi tega bi moralo sodišče presoditi, ali je imel delodajalec objektivne poslovne potrebe za spremembo Akta ali ne. V konkretni zadevi je bila edina razlika v tem, da je nasprotni udeleženec po formalni ukinitvi delovnih mest za dvanajst javnih uslužbencev odprl nova delovna mesta, ki so bila po poimenovanju in opisu del in nalog enaka kot prejšnja delovna mesta, razlika pa je bila le v dodatku za dvojezičnost. Razlog za spremembo niso bile objektivne potrebe nasprotnega udeleženca po reorganizaciji. Poleg tega je imel nasprotni udeleženec na voljo druge institute oziroma predpisane postopke, ki bi jih lahko uporabil. 4. V odgovoru na revizijo nasprotni udeleženec prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da motivi za spremembo sistemizacije ne morejo biti odločilni, Akt pa ni nezakonit, saj njegova vsebina ni v nasprotju z zakonom, podzakonskimi akti oziroma kolektivnimi pogodbami, kar naj bi bil tudi obseg presoje sodišča v skladu s 6. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Meni, da sklep revizijskega sodišča VIII Ips 251/2015 ne predstavlja primerljive zadeve.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavke 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Revizijske navedbe predlagatelja se nanašajo le na uveljavljanje zlorabe instituta spremembe akta o sistemizaciji, češ da sicer formalno pravilen postopek spremembe tega akta1 ni bil posledica objektivnih poslovnih potreb delodajalca, temveč je bil usmerjen na spremembo položaja dvanajstih javnih uslužbencev, ki niso izpolnjevali pogoja znanja jezika italijanske oziroma madžarske narodnosti. To znanje je bilo določeno kot pogoj za delo na delovnih mestih, ki so jih zasedali.

8. V zvezi s temi revizijskim navedbami je treba najprej poudariti, da se zahtevek predlagatelja nanaša na ugotovitev nezakonitosti celotnega Akta in je v tem obsegu evidentno neutemeljen (nesklepčen), saj se navedbe predloga nanašajo le na manjši del tega Akta in ne na Akt v celoti. Tudi če bi torej morebiti prišlo do ugotovitve manjše nezakonitosti Akta, to ne bi predstavljalo podlage za ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku.

9. V zvezi z delom spremembe Akta, ki je sporen, je mogoče ugotoviti, da se je te spremembe nasprotni udeleženec res lotil na nenavaden način, saj je spremembo neposredno povezal z ugotovitvijo, da dvanajst zaposlenih javnih uslužbencev nima ustreznih dokazil o znanju tujega jezika, to znanje pa je bilo pogoj za delo na delovnih mestih, ki so jih ti delavci zasedali. Kljub temu se revizijsko sodišče pridružuje zaključkom sodišč druge in prve stopnje, da zgolj to dejstvo ne pomeni, da je Akt nezakonit. Akt namreč ni nezakonit po vsebini (saj njegova vsebina ni v nasprotju s pozitivnimi predpisi), tudi sicer pa iz zakonodaje na tem področju ne izhaja, da delodajalec s spremembo takega akta ne more zasledovati cilja ustrezne zasedbe delovnih mest. 10. Iz 6. točke 6. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadalj.) in 6. točke 2. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) izhaja, da je sistemizacija delovnih mest akt, ki določa delovna mesta, potrebna za izvajanje nalog državnega organa itd., z opisom pogojev in nalog na posameznih delovnih mestih ter plačni razredi. Ta zakona in Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; zlasti 10. in 22. člen ZDR-1 v povezavi s 5. členom ZJU) ne določajo, v katerih primerih oziroma pod katerimi pogoji lahko delodajalec vsebinsko poseže v spremembo sistemizacije delovnih mest, saj s tem v zvezi vsebujejo le postopkovne zahteve (glej tudi četrti in peti odstavek 26. člena ZJU oziroma 10. člen ZDR-1). Podobno izhaja tudi iz Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS, št. 58/03 in nadalj.), ki med drugim določa tudi skupna merila za notranjo organizacijo v organih državne uprave in vsebino akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v organih državne uprave in v upravah lokalnih skupnosti. Iz 7. člena te Uredbe izhaja, da mora biti notranja organizacija organov državne uprave prilagojena poslanstvu in nalogam organa ter poslovnim procesom, ki potekajo v organu, ter da mora zagotavljati strokovno, učinkovito, racionalno in usklajeno izvrševanje nalog, učinkovit notranji nadzor nad opravljanjem nalog, usmerjenost organa k uporabnikom njegovih storitev in učinkovito sodelovanje z drugimi organi in institucijami. Predlagatelj v reviziji ne zatrjuje, da bi bil Akt v nasprotju s temi ali drugimi določbami Uredbe.

11. Predlagatelj se neutemeljeno sklicuje na sklep VIII Ips 251/2015 z dne 5. 4. 2016, v katerem je šlo za individualni delovni spor v zvezi z zatrjevanim prenehanjem potreb po opravljanju določenega dela delavca (89. člen ZDR-1), ki bi bilo zgolj navidezno, če bi bilo (po stališču sodišča) le neuspešno delo tožnika razlog za spremembo organizacije dela in sprejem akta o sistemizaciji, oziroma če bi tožena stranka ta akt sprejela prav z namenom, da odslovi tožnika (mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga). V tem kolektivnem sporu pa v posledici Akta ni prišlo do prenehanja pogodb o zaposlitvi delavcev2, temveč do premestitve na delovno mesto z enakim opisom, vendar brez pogoja ustreznega znanja jezika manjšine. Bistveno za ta kolektivni spor je, da taka sprememba Akta sama po sebi ni nezakonita. V tem sporu tudi ne gre za vprašanje, kako in če bi takšen način spremembe akta o sistemizaciji vplival na zakonitosti posameznih premestitev.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

13. V posledici navedene odločitve je odločilo tudi, da mora predlagatelj povrniti nasprotnemu udeležencu stroške odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo.

1 Predlagatelj v reviziji ne navaja, da bi bil postopek sprejema Akta nepravilen. 2 Posebno varstvo je zagotovljeno v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi.