Jedro

Ker iz zakonskih določb (ZVCP-1) ni povsem jasno, kako daleč sega „ratio legis“ vzročnost (pri (ne)spoštovanju prometnih pravil vozil s prednostjo v razmerju z (ne)ogrožanostjo), je za obravnavano zadevo potrebno upoštevati pravila o adekvatni vzročnosti, po katerih stranka odgovarja za normalne posledice njenega ravnanja, za posledice, s katerimi mora računati, da utegnejo nastati, pri čemer se za normalno šteje, kar je „storilec“ mogel predvideti ne samo kot verjetno, marveč kot tako, kar se kdaj pa kdaj utegne zgoditi, računajoč tudi neugodne razmere.

Izrek

I. Pritožbi toženke se ugodi in se odločitev v točki II. izreka sodbe sodišča prve stopnje glede zneska pravdnih stroškov (7.525,09 EUR) spremeni tako, da ta znaša 8.044,22 EUR (poleg 7.525,09 EUR še 519,13 EUR).

II. Pritožba tožnikov pa se zavrne in se v po tožnikih izpodbijanem (zavrnilnem in stroškovnem) a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožniki so dolžni toženki v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 140,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevke tožnikov za plačilo prvi tožnici 15.000,00 EUR s pripadki, drugi tožnici 22.200,00 EUR s pripadki in tretjemu tožniku 22.200,00 EUR s pripadki, kot tudi zahtevka druge tožnice in tretjega tožnika za plačevanje rente od 1. 7. 2007 dalje po 300,00 EUR vsakemu. Zato je tožnikom naložilo, da toženki povrnejo pravdne stroške v znesku 7.525,09 EUR, stranski intervenientki pa 10,00 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožniki niso zmogli dokaznega bremena, da jim je škodo povzročil delavec organa toženke (policist pri vožnji (službenega) policijskega avtomobila) s tem, ko je pri vožnji od Lenarta proti Benediktu (po t. i. Elblovem klancu navzdol) s sicer prižganimi (utripajočimi) modrimi lučmi (hiteč na prizorišče kaznivega dejanja) povzročil prometno nesrečo (s prehitevanjem v škarje), v kateri je življenje izgubil B. P., mož oziroma oče tožnikov, ki je vozil v nasprotni smeri, se prehitevajočemu policijskemu vozilu umikal na desni rob cestišča (da prepreči trčenje), potem pa je, ko sta s avtomobila (policijski in P.) že srečala, z desnega roba oziroma bankine nato njegovo vozilo zaneslo proti sredini vozišča ter je nato na nasprotnem voznem pasu prišlo do trčenja v nasproti vozeči avtobus (ki je vozil v koloni, ki jo je policijsko vozilo pred tem že prehitelo). Vzrok trčenja P. vozila v avtobus (neposreden) pa po ugotovitvah sodišča ni bilo prehitevanje policijskega vozila (vozila s prednostjo) nasproti vozeče kolone vozil (med njimi manjšega tovornega vozila, nato avtobusa in drugih vozil – gledano iz smeri vožnje pok. P., torej proti Lenartu), pač pa neustrezna in neprilagojena vožnja P. (vozil je pod vplivom alkohola – po Alkoholometrični analizi (B2) je imel v krvi 2,15 g/kg alkohola in je bil po mnenju izvedenca (dr. B.) popolnoma nesposoben za varno vožnjo – njegove reakcije so bile prepozne in napačne, objektivna presoja (nenadne) situacije nemogoča) ter njegova reakcija (nepravilna, nenormalna) pred nevarnostjo (prehitevanje policijskega vozila (s prednostjo)), ki je bila povsem v nasprotju z reakcijo povprečno skrbnega voznika, ki bi v dani situaciji (po oceni sodišča, oprti na izvid in mnenje izvedenca cestnoprometne stroke Pr.) zaviral (hitrost P. vozila je v trenutku trčenja v avtobus – trčna hitrost – znašala (po mnenju izvedenca Pr.) 110 km/h, pred tem pa najmanj toliko, saj ni bilo zaviranja) (1). Po oceni sodišča prve stopnje je celo toženka dokazala, da delavec njenega organa, za katerega odgovarja, ni ravnal nedopustno, protipravno (2).

2. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka se zoper sodbo pritožujejo tožniki s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni tako, da stroškovno ugodi njihovim zahtevkom, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obširni pritožbi opozarjajo na napake v postopku, ko je sodišče postavilo novega izvedenca cestnoprometne stroke, ker je določen izvedenec (K.) ogled kraja prometne nesreče opravil le v prisotnosti tožnikov, ne pa tudi toženke, ki naj bi je niti ne obvestil, kar ne drži. Ni šlo za kršitev načela kontradiktornosti, kot zmotno meni sodišče, za tako kršitev je šlo, ko je sodišče odločilo, da izvedenca K. ne zasliši, niti mu ni dovolilo, da odgovori na pripombe, ki sta jih podali obe stranki. Opozarja na 254. člen ZPP, ki mu sodišče ni sledilo, spregledana pa je bila tudi določba 252. člena. Bistveno kršitev postopkovnih določb so tožniki grajali vnaprej v zvezi s postavitvijo novega izvedenca, a temu sodišče ni sledilo. Mnenje izvedenca K. je ocenilo kot pristransko ter tega izvedenca ni zaslišalo, niti mu ni dalo možnosti, da odgovori na pripombe in mnenje ustrezno dopolni ali popravi. V nadaljevanju izpostavljajo ugotovitve izvedencev cestnoprometne stroke (K. in Pr.) glede prehitevanja policijskega vozila „v škarje“ ter opozarjajo, da je bil P. v izmikanje trčenju prisiljen in je nesporno reagiral z izmikanjem v desno, podobno pa bi lahko reagiral vsak voznik. Nevarno situacijo je po oceni tožnikov nedvomno povzročilo policijsko vozilo, kar je pokazal izveden dokazni postopek, nasproten zaključek sodišča pa zmoten (četudi je šlo za vozilo s prednostjo – tudi ta pri vožnji ne smejo ogrožati drugih udeležencev v prometu in njihovega premoženja). Dalje v pritožbi izpostavljajo nepojasnjene ugotovitve izvedenca Pr., še posebej glede preglednosti, ugotovljeni hitrosti vozil, globine kolesnic na cestišču ter s tem povezano dinamiko vožnje ter menijo, da ta izvedenec mnenja ni v zadostni meri obrazložil, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Izvedenec ni pojasnil niti zaključka, da je (naj bi) P. vozil s hitrostjo 110 km/h. Njegovo mnenje je nerazumljivo in nepopolno, sploh ker je na večino vprašanj odgovoril pogojno, „če bi“. Opozarjajo tudi na odgovore izvedenca K. glede odločilnih okoliščin ter da je sodišče spregledalo, da je izvedenec Pr. v dopolnitvi mnenja navedel, da ne oporeka zaključkom izvedenca K. o vzrokih za nastanek kritične situacije. Potrdil je torej trditve tožnikov o vzrokih za nastanek prometne nesreče. To pa pomeni, da bi do nastanka nevarne situacije in nesreče prišlo tudi, ko P. ne bi vozil v alkoholiziranem stanju. Grajajo zaključek o vzročni povezanosti P. alkoholiziranosti z vzrokom nastanka škode (prometno nesrečo) in menijo, da vzročna povezanost ni izkazana. Pri tem glede ugotovitev izvedenca B. opozarja, da sodišče ni upoštevalo, da je šlo v predmetni zadevi za nenadno situacijo, še posebej potem, ko se je P. že umaknil desno (na bankino) in nato zapeljal nazaj na vozišče, saj so se takrat pogoji vožnje v celoti spremenili. Menijo, da je nedokazljivo, da bi povprečen voznik, ki ne bi bil pod vplivom alkohola, reagiral drugače kot voznik P. Le-ta je namreč možnost upravljanja osebnega vozila izgubil šele v fazi, ko se je ponovno v celoti vrnil nazaj na vozišče, in sicer zaradi spremenjenih pogojev vožnje, ti pa so se spremenili zaradi nevarne situacije, ki jo je povzročilo policijsko vozilo. Grajajo tudi oceno izpovedbe priče B. R. in menijo, da je ocena o neverodostojnosti navedene priče napačna.

3. Zoper stroškovno odločitev pa se pritožuje toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopkovnih določb s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem (stroškovnem) delu ustrezno spremeni tako, da tožnikom naloži v plačilo še 519,13 EUR stroškov in stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da so ji stroški odmerjeni prenizko, kar je posledica računske pomote sodišča pri seštevku točk za posamezna opravljena pravna dejanja, posledično pa so napačno odmerjeni materialni stroški na celotno storitev (2% do 1.000 točk in 1% nad 1.000 točk). Iz razlogov sodbe je razvidno, katere stroške je sodišče toženki priznalo, pri seštevku pa ji priznalo 10.130 točk namesto 10.310 točk (kot izhaja iz zapisa in (kljukic) sodišča na stroškovniku toženke). Če se k temu prišteje še 951 točk za materialne stroške, je seštevek točk 12.261 oziroma 5.168,79 EUR. In če se k temu prištejejo še drugi priznani stroški (pričnine, izvedenine, prevodi) v znesku 2.875,42 EUR (te je sodišče pravilno seštelo), znašajo stroški toženke 8.044,22 EUR, in ne 7.525,09 EUR ali 519,13 EUR več, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje.

4. Toženka je tudi odgovorila na pritožbo tožnikov. V odgovoru ne soglaša s pritožbenimi trditvami in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje odločilno dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo kakšnih bistvenih kršitev postopkovnih določb. Glede postavitve izvedenca Pr. poleg izvedenca K. opozarja, da je izvedenec K. o ogledu ni obvestil, sodišče prve stopnje pa ni ravnalo v škodo tožnikov zaradi neupoštevanja mnenja izvedenca K., saj je pri dokazovanju pomembnih dejstev upoštevalo tudi druge dokaze. Mnenje izvedenca K. v zvezi z mnenjem izvedenca Pr. in izjavami prič ter zapisnikom policije je sodišče pravilno ocenilo. Pri tem je izvedenec K. v odločilnem delu upošteval zgolj dejstva, ki so v korist tožnikov, druga dejstva pa zanemaril ali jih ni upošteval. Predvsem ni upošteval dejstev o odgovornosti na strani voznika P., ki izhajajo predvsem iz njegove vožnje pod močnim vplivom alkohola. Še posebej opozarja na mnenje izvedenca B., da je bil P. zaradi močnega vpliva alkohola za vožnjo nesposoben. Neutemeljeni so tudi očitki glede kršitev določb 254. člena ZPP, saj so s takimi očitki tožniki prekludirani glede na določbo 286.b člena ZPP. Tožniki namreč kršitve niso uveljavljali pred sodiščem prve stopnje; nasprotno so celo na glavni obravnavi soglašali, da se izvedensko mnenje izvedenca K. prebere in niso vztrajali pri njegovem zaslišanju. Sicer pa so ugotovitve izvedenca K. glede prehitevanja policista „v škarje“ neutemeljene, v povezavi z drugimi dokazi pa povsem nedokazane. Opozarja, da je dokazno breme protipravnosti ravnanja policista na tožnikih, pa tudi da je P. mimo policijskega službenega vozila peljal po svojem voznem pasu, zato je bilo umikanje na rob bankine povsem nepotrebno. Sicer pa sodišče v razlogih natančno in popolno pojasnilo tudi ugotovitev, da voznik Ž. ni prehiteval v škarje in da objektivno ni obstajala nikakršna potreba po umikanju na bankino. Pritožbena trditev, da ni sporno, da je voznik P. reagiral z umikanjem v desno, zato ne drži. Pritožba napačno navaja tudi stališče izvedenca Pr. glede zaviranja. Razlogi, zakaj P. ni ravnal kot povprečno skrben voznik, pa so obseženi v izpodbijani sodbi in se nanašajo na njegovo psihofizično stanje (nesposobnost za vožnjo v času prometne nezgode). P. reakcije so bile po ugotovitvi izvedenca napačne in prepozne, reakcijski čas podaljšan za vsaj 80 %, napačna pa je bila tudi njegova ocena oddaljenosti predmetov in zaznavanje globine, pozornost pa zmanjšana skoraj v celoti. Zato ni bil sposoben kontrolirati svoje vožnje in manevrov, kar je posledično pripeljalo do škodnega dogodka. Opozarja tudi, da je bil izvedenec Pr. zaslišan in so tožniki imeli možnost izvedencu postavljati vprašanja. To velja še posebej glede globine kolesnic. Kolikor tožniki menijo, da je globina kolesnic vplivala na vožnjo P. gre sicer za pritožbeno novoto, poleg tega pa bi P. moral način vožnje prilagoditi stanju in razmeram na cesti (s tem tudi globini kolesnic) in hitrost vožnje zmanjšati (vsekakor je šlo za neprilagojeno vožnjo). Neutemeljena je tudi graja ocene verodostojnosti priče B. R., upoštevajoč da je v času takoj po nezgodi ta priča izjavila, da je v času nezgode spala.

5. Pritožba toženke (zoper stroškovno odločitev) je utemeljena, pritožba tožnikov pa ne.

K pritožbi tožnikov:

6. Ker je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP podana le, če je neuporaba ali nepravilna uporaba določb ZPP vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, je odgovor na pritožbene trditve o zagrešenih relativnih bistvenih kršitvah določb ZPP odvisen od odločilnih dejstev, to je tistih, na katerih sloni odločitev o zahtevku tožnikov (v okvirih meja preizkusa izpodbijane sodbe – 350. člen ZPP). Navedeno seveda velja le, kolikor stranka ni v skladu z 286.b členom ZPP prekludirana pri uveljavljanju postopkovnih kršitev, pri čemer pritožbeno sodišče pripominja, da uveljavljanje kršitev, preden do njih pride (uveljavljanje kršitev na zalogo), ni dopustno, ni možno, še posebej ne, ko gre za sklepe procesnega vodstva (dokazovanje), na katere sodišče ni vezano (primerjaj tretji odstavek 298. člena ZPP). Katera so odločilna dejstva pa pove materialnopravna presoja okoliščin.

7. Kdor drugemu povzroči škodo, jo je po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. (3) Povzročitev škode (kot odločilno okoliščino) mora v pravdi dokazati tožnik, na tožencu pa je, da (v primeru, da je škodo povzročil) dokaže, da zanjo ni kriv (7. in 212. člen ZPP). Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (in njihove ocene v dejanskem in procesnem smislu v skladu z določbo 8. člena ZPP), ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem po 215. členu ZPP na podlagi pravila o dokaznem bremenu. In iz razlogov, povzetih v 1. točki te obrazložitve, jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje o vtoževani obveznosti toženke odločalo v skladu s citirano zakonsko določbo, upoštevajoč pri tem, da je bilo na tožnikih dokazno breme povzročitve nastale jim škode v posledici smrti njihovega moža oziroma očeta. Ker ima izpodbijana sodba o tem (glede odločilnih dejstev) obširne in argumentirane razloge, se glede navedenega pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na sodbene razloge, ki jih pritožba v ničemer ne omaja.

8. Izhajajoč iz razlogov, ki jih za svojo odločitev navaja sodišče prve stopnje, sicer držijo trditve, da je policijsko vozilo (na službeni vožnji s prižganimi utripajočimi modrimi lučmi (vozilo s prednostjo)) prehitevalo kolono vozil, ko je nasproti z vozilom (po klancu navzgor) pripeljal pokojni P.. A prehitevanje policijskega vozila „v škarje“, ni bilo protipravno oziroma ni izkazano, da bi šlo za protipravno ravnanje policistov, upoštevajoč pri tem, da je pokojni P. v nasprotni smeri vozil s hitrostjo preko 110 km/h (tako ugotavljata oba izvedenca cestnoprometne stroke, Pr. in K.), in to pod vplivom alkohola (2,15 g/kg alkohola - Alkoholometrična analiza), zaradi česar je bil popolnoma nesposoben za varno vožnjo, njegove reakcije prepozne in napačne, objektivna presoja (nenadne) situacije nemogoča, njegova reakcija (preteče) nevarnosti (prehitevanje policijskega vozila s prednostjo) pa nepravilna in nenormalna, kar ugotavljajo vsi trije izvedenci (B., K. in Pr.). Po oceni sodišča prve stopnje je bil (neposreden) vzrok trčenja vozila, ki ga je upravljal P., v avtobus, prav vožnja pod vplivom alkohola (neprilagojena). Pri tem je seveda neutemeljen pritožbeni očitek o neobstoju vzročnosti med alkoholiziranostjo pokojnega P. in posledicami. Ne le, da to ugotavljajo vsi trije določeni izvedenci (izvedenec medicinske stroke in oba izvedenca cestnoprometne stroke – oba izpostavljata to kot enega ključnih vzrokov), temveč to jasno sledi tudi iz zanesljivo ugotovljene hitrosti P. vozila v trenutku trčenja (trčna hitrost je po mnenju obeh izvedencev cestnoprometne stroke znašala 110 km/h). Ob nespornem dejstvu, da P. pred trčenjem ni zaviral, je povsem jasno, da je bila hitrost njegove vožnje preko 110 km/h, kar že samo po sebi jasno kaže na vzročno zvezo med neprilagojeno vožnjo (tudi vožnjo v nasprotju s predpisi), še posebej glede na lastnosti in stanje cestišča (kolesnice zaradi voženj tovornjakov v klanec). Navržena in povsem neutemeljena je zato tudi pritožbena graja ugotovljene hitrosti, s katero je vozil P. pred trčenjam, kot tudi pritožbena graja ugotovljenega obstoja vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo in posledicami (trčenjem).

9. Glede prehitevanja policijskega vozila „v škarje“ je, upoštevajoč da je šlo za vozilo s prednostjo, najprej potrebno oceniti vsebino pravnega standarda protipravnega ravnanja, ki naj bi ga predstavljalo „prehitevanje v škarje“, saj voznikom vozil s prednostjo ni potrebno upoštevati prometnih pravil in prometne signalizacije, čeprav morajo voziti na tak na način, da ves čas obvladujejo vozilo in da ne ogrožajo drugih udeležencev cestnega prometa ali njihovega premoženja (tako oba izvedenca cestnoprometne stroke). Ker iz zakonskih določb (Zakon o varnosti cestnega prometa - ZVCP-1) ni povsem jasno, kako daleč sega „ratio legis“ vzročnost (pri (ne)spoštovanju prometnih pravil vozil s prednostjo v razmerju z (ne)ogrožanostjo), je za obravnavano zadevo potrebno upoštevati pravila o adekvatni vzročnosti, po katerih stranka odgovarja za normalne posledice njenega ravnanja, za posledice, s katerimi mora računati, da utegnejo nastati, pri čemer se za normalno šteje, kar je „storilec“ mogel predvideti ne samo kot verjetno, marveč kot tako, kar se kdaj pa kdaj utegne zgoditi, računajoč tudi neugodne razmere. In če je policist v obravnavani zadevi računajoč neugodne razmere mogel predvideti, da se v danih okoliščinah prehitevanja utegne zgoditi, da mu nasproti pripelje vozilo, da mu nasproti pripelje vozilo s preveliko hitrostjo (četudi je vozilo v klanec), da mu nasproti pripelje vozilo s neprilagojeno hitrostjo, da voznik nasproti vozečega vozila ne bo ustrezno (normalno) reagiral na tako prometno situacijo, kot tudi da mu nasproti pripelje vozilo, ki ga upravlja vinjen voznik, pa vseh okoliščin skupaj sočasno (hkrati, kumulativno) vključno s lastnostmi in stanjem cestišča (kolesnice zaradi voženj tovornjakov v klanec) (4) ni mogel predvideti, še posebej da voznik nasproti vozečega vozila na nastalo prometno situacijo ne bo reagiral normalno (z zmanjševanjem bistveno prevelike hitrosti, zaviranjem). (5)

10. Upoštevajoč navedeno se trditve o protipravnem ravnanju policistov v opisanih okoliščinah (prehitevanje v škarje) kot podlage zahtevkov (v okvirih zanesljive ugotovitve - 215. člen ZPP), (6) upoštevajoč pri tem še, da je bil neposreden vzrok trčenja vozila, ki ga je upravljal P. v avtobus, prav njegova neprilagojena vožnja pod vplivom alkohola in da je bilo na tožnikih dokazno breme protipravnega ravnanja oziroma povzročene škode, pokažejo le le kot neprepričljive niti pretežno verjetne, temveč niso izkazane niti kot verjetne (ko bi več razlogov kazalo na obstoj določenih zatrjevanih okoliščin kot proti temu).

11. Ob takem dejanskem stanju se pritožbene trditve o zagrešenih bistvenih kršitvah postopkovnih določb v zvezi z (ne)zaslišanjem izvedenca K. in postavitvijo drugega izvedenca cestnoprometne stroke (Pr.) pokažejo kot neodločilne in torej ne gre za kakšno upoštevno procesno kršitev (ne glede na morebitne prekluzije, kot že obrazloženo). Upoštevajoč navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek glede ugotovitev izvedenca B. glede neupoštevanja nenadne situacije, do katere naj bi prišlo po srečanju P. vozila s policijskim vozilom. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki glede ocene izpovedbe priče R. ne le upoštevajoč izjavo navedene priče neposredno po nesreči, temveč celovito presojo izvedenih dokazov. Pritožba dokazne ocene sodišča prve stopnje prav v ničemer omaja.

12. Meje pritožbenega preizkusa določa 350. člen ZPP, predvsem drugi odstavek, po katerem pritožbeno sodišče preizkusi sodbo v mejah pritožbenih razlogov, v okviru katerih pazi po uradni dolžnosti na naštete bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ker pritožbeno sodišče kakšne od po uradni dolžnosti upoštevnih ali zatrjevanih postopkovnih kršitev ni ugotovilo, niti ni ugotovilo napačne materialnopravne presoje, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v po tožnikih izpodbijanem delu.

K pritožbi toženke:

13. Utemeljena pa je pritožbena graja toženke glede stroškovne odločitve (premalo plačanih 519,13 EUR pravdnih stroškov). Ne le, da povsem držijo pritožbene trditve, da seštevek točk, ki jih je sodišče prve stopnje v skladu z navedenimi razlogi toženki priznalo, temveč je seštevek točk celo višji od v pritožbi zatrjevanega (ker se toženka ne pritožuje v tem delu, to ni pravno pomembno). Iz razlogov sodbe jasno izhaja, da gre toženki namesto 10.130 točk, najmanj 10.310 točk, kot uveljavlja v pritožbi, k čemur je potrebno prišteti še 951 točk za materialne stroške, to pa pomeni, da je seštevek točk (najmanj) 12.261 oziroma 5.168,79 EUR. Upoštevajoč še druge priznane stroške v znesku 2.875,42 EUR se pritožba toženke pokaže kot utemeljena, saj je upravičena do 519,14 EUR stroškov več, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje (za postopek pred sodiščem prve stopnje). Na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi z 8. alinejo 358. člena ZPP zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in odločilo, da ji tožniki povrnejo pravdne stroške v znesku 8.044,22 EUR, to je 519,13 EUR več od že dosojenih.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka (da so tožniki dolžni toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 140,45 EUR s pripadki v primeru zamude) temelji na podlagi drugega odstavka 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženki je pritožbeno sodišče v skladu z uveljavljanimi dejansko nastalimi stroški, odmerjenimi v skladu z Odvetniško tarifo priznalo 250 točk za sestavo pritožbe, 50 točk za poročilo (stranki) in 6 točk za materialne stroške (2%), kar znaša 306 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 140,45 EUR. Do drugih stroškov toženka ni upravičena. Predlog tožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrnilo na podlagi prvega odstavka 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, saj tožniki s pritožbo niso uspeli, odločitev o njihovih stroških pa je obsežena v izreku sodbe o zavrnitvi njihove pritožbe.

(1) Hitrost vozila P. najmanj 110 km/h ugotavlja tudi izvedenec cestnoprometne stroke K.;

(2) Slednje povsem po nepotrebnem (prim. 7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP – trditveno in dokazno breme strank – v povezavi s 1. členom in prvim odstavkom 2. člena ZPP – v mejah spora);

(3) Enako glede odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, po prvem odstavku 154. člena OZ (pri nesreči, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika); če je krivda obojestranska, je po drugem odstavku 154. člena OZ stopnja krivde kriterij porazdelitve (sorazmerje) škode;

(4) Te okoliščine so po pritožbenih trditvah odločilno vplivale na neobvladovanje vozila P. po srečanju s policijskim vozilom in ko je z desnega roba cestišča oziroma bankine zapeljal nazaj na svoj vozni pas;

(5) V danih razmerah bi zadoščalo, da nogo umakne s stopalke za plin;

(6) S stopnjo prepričljivosti (zakonska zahteva - 8. člen ZPP) oziroma vsaj pretežne verjetnosti (stališče novejše sodne prakse) zaradi omejenih spoznavnih možnosti v okviru ustavne pravice do sodnega varstva ter odločitve v sporu (1. in 2. člen ZPP) - o tem glej obširneje prispevek Pavčnik, T.,: Dokazni standardi, Podjetje in delo, št. 6-7/2012 (str. 1407- 1416) GV založba);