Jedro

Stroškov telefoniranja, znamk, pošiljanja pisem, fotokopiranja, itd., upoštevaje, da tožnik v zavodu prestaja zaporno kazen, kjer ima v celoti zagotovljeno preživetje, ni mogoče šteti za izredne stroške, povezane s preživljanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 10. 5. 2019 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 28. 2. 2019 in da se tožniku prizna pravica do izredne denarne socialne pomoči. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2019 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 9. 5. 2019 in da se tožniku prizna pravica do izredne denarne socialne pomoči. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da s tem, ko mu je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči, mu je kot samski osebi brez lastnih finančnih sredstev, na prestajanju zaporne kazni onemogočeno uveljavljanje pravic, zagotovljenih z Ustavo RS. Posledično so mu bile kršene pravice, zagotovljene s 14., 21. 22. in 29. členom Ustave RS. Tožnik navaja, da je v številnih kazenskih in pravdnih postopkih, v katerih zaradi nedodelitve izredne denarne socialne pomoči ne more uveljavljati svojih pravic, saj za to v zaporu ni poskrbljeno. Sodišče zmotno zatrjuje, da ne izkazuje izrednih stroškov, vezanih na preživljanje. Za stroške znamk, pisem, predplačniških telefonskih kartic, fotokopij, stroškov za komunikacijo z odvetnikom, prijatelji in v zvezi z uveljavljanjem pravnih sredstev, namreč v zaporu ni poskrbljeno. Sodišče ni obrazložilo, kako naj tožnik brez lastnih finančnih sredstev in brez dodeljene izredne denarne socialne pomoči, uveljavlja pravice, zagotovljene z Ustavo RS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 5. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 2. 2019. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči. Sodišče je presojalo tudi drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 10. 7. 2019, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 9. 5. 2019. Tudi z navedeno odločbo je bila tožniku zavrnjena zahteva za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči. 6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik trenutno prestaja zaporno kazen. Izredno denarno socialno pomoč uveljavlja za pokritje stroškov vodenja pravnih postopkov in sicer gre za stroške znamk, pisem, predplačniških telefonskih kartic, fotokopij, stroškov za komunikacijo z odvetnikom in prijatelji.

7. Zakon o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre)2 v 3. členu določa, da so upravičenci po tem zakonu med drugim tudi državljani Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Skladno s 33. členom istega zakona se kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla vplivati, ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali z lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v več zadevah3, gre za subsidiarno upravičenje, ki ga država iz javnih sredstev zagotavlja šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi. Materialna ogroženost je pravni standard, ki v zakonu ni posebej definiran, temveč se ugotavlja glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Odločanje o izredni denarni socialni pomoči je diskrecijsko, torej organ odloča v skladu z drugim odstavkom 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)4 v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je bilo pooblastilo dano.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za dejanski stan, kot ga ureja prej citirana določba ZSVarPre. Prvostopenjski organ tožene stranke je izpeljal postopek skladno z določbami ZUP. Pri tem ni kršila pooblastil, ki so mu dane z zakonom. Odločitev v okviru diskrecijske pravice je tudi ustrezno obrazložil. Pritožbeno sodišče je že v drugi zadevi (opr. št. Psp 459/2018 z dne 21. 3. 2019), v kateri je bil prav tako spor glede priznanja pravice do izredne denarne socialne pomoči zaradi uveljavljanja enakih stroškov kot v sporni zadevi, poudarilo, da ne gre za stroške, ki bi bili povezani s preživljanjem ter da ima tožnik preživetje v celoti zagotovljeno v zavodu, kjer prestaja kazen. Pritožbeno sodišče zato ponavlja, da stroškov telefoniranja, znamk, pošiljanja pisem, fotokopiranja, itd., upoštevaje, da tožnik v zavodu prestaja zaporno kazen, kjer ima v celoti zagotovljeno preživetje, ni mogoče šteti za izredne stroške, povezane s preživljanjem. Prav tako tudi ni mogoče šteti, da se je znašel v položaju materialne ogroženosti. Že prvostopenjsko sodišče med drugim opozarja na določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, po katerih so obsojencem zagotovljene nujne življenjske potrebščine in tudi kriti nujni življenjski stroški.

9. Ker se tožnik ni znašel v položaju materialne ogroženosti oziroma ne izkazuje izrednih stroškov, vezanih na preživljanje, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke in na priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči. S tako odločitvijo tožniku tudi niso bile kršene ustavno zagotovljene pravice, kot jih navaja v pritožbi.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami. 3 Glej Psp 445/2015, Psp 89/2018, Psp 459/2018. 4 Ur. l. RS, št. 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami.