Jedro

Čim je bilo ugotovljeno, da tožnici niso bili dodeljeni obravnavani prostori niti kot najpotrebnejši prostor v smislu takrat veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84), ki še nudijo nekolikšno stanovanjsko zaščito, je jasno, da njenega stanja ni mogoče izenačiti s stanjem imetnika stanovanjske pravice. Plačevanje uporabnine za prostor, ki ga nekdo zaseda, samo zase ne more ustvariti najemnega razmerja iz IV. poglavja stanovanjskega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka izprazniti pritlično stanovanje v K., K. in ga izročiti tožnicama ter jima povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da sta tožnici lastnici hiše, v kateri je sporno stanovanje, in da ga toženka zaseda brez pravnega naslova. Zato se mora izseliti (58. člen stanovanjskega zakona, Ur. list RS, št. 18/91-1, 21/94 in 23/96).

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo - ker je bilo že v pravdnem postopku P 313/93 ugotovljeno, da toženka nima stanovanjske zaščite. Po prvem odstavku 195. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med strankama ne dokonča. Tožena stranka je vložila revizijo proti tej sodbi v zvezi s prvostopenjsko sodbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev nižjih sodb in novo sojenje na prvi stopnji. Trdi, da bi morala toženka glede na že v pritožbi izražena stališča uživati varstvo enako kot imetnik stanovanjske pravice. Vzpostavilo se je faktično najemno razmerje. Sodišča niso raziskala podanega ugovora aktivne legitimacije (relevančna teorija). Sodišča tudi niso postopala v skladu z zakonom.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Očitek procesne narave, da sodišča (s to zadevo sta se ukvarjali le dve sodišči) niso raziskala ugovora aktivne legitimacije, je neutemeljen. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je bilo med strankama ugotovljeno, da sta tožnici solastnici hiše v kateri so v tej pravdi obravnavani prostori, sodišče samo pa se je v zemljiški knjigi prepričalo, da sta tožnici solastnici v razmerju 5/8 prva in 3/8 druga tožnica. Stanje v zemljiški knjigi v času sojenja na prvi stopnji torej ne izkazuje kakšnih sprememb v lastništvu spornega predmeta. Če je bila morda res sklenjena kakšna pogodba v zvezi z njim, to še ne pomeni, da je kdo drug pridobil lastninsko pravico na njem. Lastninska pravica na nepremičnini se namreč pridobi z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90). Sodišče potemtakem ni bilo dolžno raziskovati kaj več od tega, da se je prepričalo v zemljiški knjigi o stanju stvari. Zato se tudi ni bilo potrebno odločati o tem, ali uporabiti relevančno teorijo ali ne.

K splošni in neobrazloženi revizijski trditvi, da sodišča (katera?) niso postopala v skladu z zakonom, velja pojasnilo, da mora revizijsko sodišče, kar zadeva procesne kršitve, paziti po uradni dolžnosti le na to, ali ne gre morda za kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP; takšne pa ni odkrilo.

Nižji sodišči sta materialno pravo pravilno uporabili. Revizijsko sklicevanje na pritožbena stališča ni dovolj zato, da bi revident dobil odgovore na takšna stališča. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 382. člena ZPP), revizijsko sodišče pa jo preizkusi le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen ZPP). Ti zakonski določbi torej nalagata revidentu, da v svojih navedbah polemizira s stališči sodbe pritožbenega sodišča, če so ta zanj nesprejemljiva, ne pa da se v reviziji sklicuje na svoje pritožbene trditve.

Glede opredeljenih revizijskih materialnopravnih trditev, da gre toženki varstvo kot imetnici stanovanjske pravice in da je šlo za "faktično najemno razmerje", pa tole: čim je bilo ugotovljeno, da tožnici niso bili dodeljeni obravnavani prostori niti kot najpotrebnejši prostor v smislu takrat veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84), ki še nudijo nekolikšno stanovanjsko zaščito, je jasno, da njenega stanja ni mogoče izenačiti s stanjem imetnika stanovanjske pravice. Glede druge trditve pa je jasno, da plačevanje uporabnine za prostor, ki ga nekdo zaseda, samo zase ne more ustvariti najemnega razmerja iz IV. poglavja stanovanjskega zakona. Če tisti, ki zaseda nepremičnino, ne plačuje nič, bi bil neupravičeno okoriščen. Plačevanje stanarine ali najemnine, ki sta po svoji naravi v takšnih primerih uporabnina, pomeni le odmeno za uporabo tuje stvari in nič več.

Revizijsko sodišče je izpodbijano odločbo materialnopravno preizkusilo po uradni dolžnosti še mimo tistega, kar določno navaja revizija, vendar ni odkrilo kakšne nepravilnosti.

Ker je bilo po povedanem ugotovljeno, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).