Jedro

Za presojo (ne)odplačnosti pravnega posla potemtakem ne more biti odločilen samo pravni naslov, ampak je pri tem potrebno tudi upoštevati kavzo pogodbenega razmerja (sklop okoliščin, zaradi katerih stranke sklenejo pravni posel – 39. člen OZ) in ostale spremljajoče okoliščine sklenitve pravnega posla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu odločilo, da se tožba, ki jo je tožeča stranka vložila dne 23. 2. 2007, zavrže. Ob tem je tožnici naložilo v plačilo 999,05 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Poudarja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno uporabilo določila 255. - 260. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) s tem, ko je odločilo, da je toženka na spornem stanovanju pridobila lastninsko pravico v celoti odplačno, zaradi česar je tožnica zamudila enoletni prekluzivni rok za vložitev predmetne tožbe. Toženka je po prepričanju tožnice pridobila lastninsko pravico na preostalem ½ solastniškem deležu, katerega imetnik je bil pravno formalno zapustnik J.K.(prvotni dolžnik tožnice), na temelju sklepa o dedovanju II D 165/2000 z dne 1. 3. 2004. Sestavni del izreka tega sklepa je namreč tudi dedni dogovor, v okviru katerega sta dediča zapustnika (nova dolžnika tožnice) toženki pripoznala lastninsko pravico na spornem stanovanju v celoti, pri čemer toženka dedičema za to pravno dejanje ni plačala nobenega denarnega nadomestila. Če dediča toženki ne bi neodplačno priznala lastninske pravice na ½ solastniškem deležu na nepremičnini, bi bila le-ta predmet dedovanja in bi tožnica iz njene vrednosti lahko poplačala svojo terjatev. Tožnica končno opozarja na dejstvo, da bi sodišče moralo pri razsoji v predmetni zadevi vzeti v obzir tudi določila Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), zlasti 51. in 59. člen ZZZDR, ki govorita o skupnem premoženju zakoncev in utemeljujeta domnevo o enakosti deležev zakoncev na tem premoženju.

3. Toženka ni podala odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep - tako v formalnem kot materialnem pogledu - pravilen in da ne vsebuje napak, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je v tem sklepu pravilno uporabilo materialno pravo ter svojo odločitev skrbno in prepričljivo obrazložilo. Pritožbeno sodišče se, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, v celoti sklicuje na razloge, ki jih vsebuje izpodbijani sklep (glej 3., 4. in 5. stran izpodbijanega sklepa). V zvezi s pritožbenimi očitki pa še pojasnjuje, kot sledi v nadaljevanju.

6. Nukleus pritožbene graje in concreto predstavlja stališče, da je toženka lastninsko pravico na spornem stanovanju stanovanju pridobila neodplačno. Pravni naslov za vknjižbo lastninske pravice toženke namreč predstavlja sklep o dedovanju II D 165/2000 z dne 1. 3. 2004 in s tem povezan dedni dogovor, v okviru katerega sta dediča zapustnika priznala lastninsko pravico toženki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšno pravno razlogovanje tožnice zmotno.

7. Izpodbijanje pravnega dejanja dolžnika (Actio Pauliana) pomeni poseg v tuje pravno razmerje, sklenjeno med dolžnikom in tretjo osebo. Takšno izpodbijanje pomeni odstopanje od temeljnega načela, da je obligacijsko razmerje pravno razmerje med pogodbenima strankama, v katero tretje osebe ne morejo posegati - načelo relativnosti (inter partes). Pogoji za uporabo tega instituta, ki so zajeti v členih 255. - 260 OZ, so zato strogo določeni in zahtevajo ozko razlago.(1) Navedeno pomeni, da je potrebno v obravnavani zadevi morebitno neodplačnost razpolaganja, na katero se sklicuje tožnica, tolmačiti restriktivno. Za presojo (ne)odplačnosti pravnega posla potemtakem ne more biti odločilen samo pravni naslov, ampak je pri tem potrebno tudi upoštevati kavzo pogodbenega razmerja (sklop okoliščin, zaradi katerih stranke sklenejo pravni posel – 39. člen OZ) in ostale spremljajoče okoliščine sklenitve pravnega posla.

8. Toženka je v zapuščinskem postopku II D 165/2000 zahtevala izločitev solastniškega deleža na nepremičnini iz zapuščinske mase, saj je menila, da nepremičnina ne sodi v okvir skupnega premoženja, ki je bilo v času trajanja zakonske zveze ustvarjeno z delom in skupnimi sredstvi zakoncev (51. člen ZZZDR). V istem postopku sta dediča zapustnika toženki priznala lastninsko pravico na sporni nepremičnini iz razloga, kot je izrecno izpovedal dedič D.K. (l. št. 36), ker sta vedela, da je toženka kupnino za to nepremičnino v celoti plačala sama, po razpadu ekonomske skupnosti z zapustnikom in po razvezi njune zakonske zveze.(2) V tem primeru torej ni šlo za darilo - neodplačno razpolaganje dedičev zapustnika, ampak za pripoznanje očitno utemeljene terjatve, ki jo je toženka imela do svojega bivšega moža (zapustnika). Če dediča omenjene terjatve ne bi pripoznala, ne bi to per se pomenilo, da bi sporna nepremičnina bila predmet dedovanja, kot to zmotno sklepa pritožba. Toženka bi v tem primeru svoj izločitveni zahtevek lahko uveljavljala v pravdnem postopku (212. člen Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD), kar bi pomenilo nastanek dodatnih stroškov in posledično izdatno zmanjšanje zapuščinske mase. Popolnoma pravilen je zato končni sklep sodišča prve stopnje, da je v predmetni zadevi pridobitev stanovanja s strani toženke po vsebini šteti za odplačen pravni posel. V primeru odplačnih pravnih poslov zakon predpisuje enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe na izpodbijanje pravnih dejanj (257. člen OZ), kar pomeni, da je tožba vloženo prepozno zadnji stavek na 5. strani izpodbijanega sklepa).

9. Neodvisno od vprašanja (ne)odplačnosti spornega razpolaganja, pa pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da je tožnica v obravnavani zadevi zamudila tudi triletni prekluzivni rok za vložitev tožbe (257. člen OZ), kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (zadnji stavek na 5. strani izpodbijanega sklepa). Tožnica je namreč tožbo vložila šele 23. 2. 2007, izpodbijano pravno dejanje, t.j. pripoznanje lastninske pravice, pa je bilo storjeno na naroku dne 7. 1. 2004 (glej prilogo B8).

10. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v tretjem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče po pregledu in preučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi, kot je že bilo obrazloženo, tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

11. Opirajoč se na vse povedano, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1) Prim. z: N. Plavšak, M. Juhart et. alt.: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 252. Op. št. (2) Pritožbeno sodišče v tej zvezi v celoti pritruje sodišču prve stopnje, ki je zaključilo, da je toženka vse obroke kupnine za stanovanje plačala iz lastnih sredstev. Sodišče prve stopnje je tovrsten dokazni silogizem oprlo na prepričljive in izčrpno utemeljene razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti povzema – glej 4. in 5. izpodbijanega sklepa.