Jedro

Pritožbeno sodišče glede na podatke iz listin ter različnosti izpovedb tožnika in toženca o okoliščinah povišanja toženčeve plače ugotavlja, da glede tega vprašanja dejansko stanje še ni popolno razčiščeno. Tožnik je o tem predlagal zaslišanje prič, med drugim tudi priče, ki je edina imela s toženo stranko sklenjen dogovor o povišanju plače v pisni obliki. Sodišče prve stopnje bo šele po tako izvedenih dokazih lahko ugotovilo resnično dejansko stanje spornega dogovora in če je toženec (toženec) imel podlago za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno z določbo 3. alineje prvega odstavka 112. člena ZDR, to je zaradi izplačevanja bistveno zmanjšanega plačila za delo za vsaj dva meseca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžan tožeči stranki plačati stroške izobraževanja v znesku 2.044,00 EUR, od tega zneska plačati zakonske zamudne obresti od dne 25. 10. 2006 dalje, vse v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je naložilo tožeči stranki, da je dolžna toženi stranki za čas od meseca junija do avgusta 2009 obračunati bruto razliko plače v vsakokratnem mesečnem znesku 933,00 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter toženi stranki izplačati neto zneske razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi in poleg tega izročiti toženi stranki dopolnilno plačilno listo za vsakokratni mesec obračunane plače; tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki izplačati neto znesek odpravnine v višini 1.374,00 EUR, po prejšnjem obračunu in plačilu predpisanih davkov ter prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2009 dalje do plačila; tožeči stranki je naložilo, da je dolžna izplačati toženi stranki neto znesek odškodnine, obračunan od bruto zneska 2.290,00 EUR, po prejšnjem obračunu in plačilu predpisanih davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 730,30 EUR v roku 15 dni in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Tožnik in njegova pooblaščenka sta se pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da sta obe stranki prava vešči, kar pomeni, da bi se toženec moral zavedati, da znesek osnovne plače ni bil ustno dogovorjen. Tožnik je v tretji pripravljalni vlogi izčrpno navedel, zakaj je tožencu v letu 2009 prenehal izplačevati stimulacijo. Toženec je bil v času izdaje izredne odpovedi pri njemu zaposlen kot odvetniški kandidat, pred tem pa je bil pripravnik. Sklicuje se na sprejeto sodno prakso v zadevi opr. št. VIII Ips 151/2006. Dejanje toženca gre presojati strožje kot dejanje povprečnega skrbnega delavca. S tem, ko je toženec podal izredno odpoved, je potrdil, da v tožnikovem ravnanju ni bilo ničesar takšnega, ki bi onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja z iztekom odpovednega roka. Poleg tega navaja, da ustno dopolnjevanje pogodbe, ki je sklenjena v pisni obliki, ni možno. V aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 10. 2006 je bila med strankama dogovorjena bruto mesečna plača 1.250,00 EUR ter določeno, da začne veljati aneks takrat, ko ga podpišeta obe stranki. Sodišče je zmotno razsodilo, da sta stranki enkrat v mesecu septembru 2007 sklenili zvišanje plače na 1.350,00 EUR neto. Tožnik je tožencu jasno predočil, da mu bo od meseca oktobra 2007 dalje plačeval višjo plačo od prvotne dogovorjene osnovne plače kot stimulacijo, enako je veljalo tudi za A.A., medtem ko je z B.B. o zvišanju plače sklenil pisen aneks k pogodbi o zaposlitvi. Toženec ni nikdar zahteval od tožnika zapis takšnega dogovora. V tej zvezi je šlo za lastno tožnikovo odločitev o plačevanju stimulativnega dela plače. Sodišče bi moralo o tem zaslišati predlagani priči C.C. in D.D.. Sodišče bi mu moralo dovoliti postavitev ugovora skladno z določbo 101. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe), ki se je nanašal na škodna ravnanja toženca. V tej zvezi bi moralo dati večji pomen njegovi izpovedbi in ne izpovedbi toženca, ki je ravnal sprevrženo in zlorabil njegovo zaupanje. Toženec bi se mu moral za škodljiva in žaljiva ravnanja ustrezno opravičiti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovemu zahtevku za plačilo stroškov izobraževanja v celoti ugodi ter na drugi strani zavrne toženčeve zahtevke iz nasprotne tožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o tožbenih zahtevkih pravilno razsodilo. Tožnikovo vztrajanje pri obvezni pisni obliki pogodbe o zaposlitvi ni v skladu z določbo 4. odstavka 15. člena ZDR. Toženec je večkrat pojasnil, da aneksa k pogodbi ni zahteval, ker se je dogovor o višji plači dejansko izvrševal. Ker se tožnik dogovora ni več držal, je toženec takoj ukrepal in podal izredno odpoved skladno z določbo 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). V delovnem pravu veljajo za razmerja med delavcem in delodajalcem določbe ZDR, konkretno glede prepovedi zadrževanja in pobota plače določba 136. člena ZDR, zaradi česar se tožnik v ničemer ne more sklicevati na materialno pravne ugovore iz določbe 101. člena OZ. Meni, da je glede podaje izredne odpovedi pravilno postopal in izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenih odpovednih razlogov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v sporu ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar je o tožbenih zahtevkih zmotno materialnopravno razsodilo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi: Sodišče prve stopnje je ocenilo izvedene listinske dokaze ter izpovedbi tožnika in toženca in ugotovilo obstoj ustnega dogovora med strankama o višini neto osnovne plače toženca od 1. 10. 2007 dalje v višini 1.350,00 EUR. Tožnik je tožencu po obračunu predpisanih davkov in prispevkov takšno višino plače dejansko izplačeval do vključno meseca maja 2009, na kar mu je plačo od meseca junija 2009 dalje enostransko znižal za 894,70 EUR neto oziroma 1.333,16 EUR, to je trajalo do meseca septembra 2009, ko je toženec podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi skladno z določbo 3. alineje 1. odstavka 112. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik s takšnim znižanjem toženčeve plače kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Poleg tega je ugotovilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, v kar je štelo njuna medsebojna obračunavanja, šikaniranja in različne pritiske, ni bilo podanih možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja toženca do izteka odpovednega roka.

V konkretnem primeru gre pri presoji obračunavanja višine toženčeve plače, kar je predstavljalo podlago za izredno odpoved, predvsem vprašanje, če je bila med strankama od 1. 10. 2007 dalje dejansko dogovorjena osnovna neto plača 1.350,00 EUR (bruto cca. 2.300,00 EUR), ali pa je šlo pri tem za obračunavanje osnovne bruto plače 1.250,00 EUR skladno z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 6. 2006 ter na takšno plačo še obračunavanje stimulacije za toženčevo uspešno delo.

Po določbi 2. odstavka 126. člena ZDR je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Skladno z določbo 2. odstavka 127. člena se uspešnost delavca določi ob upoštevanju gospodarnosti, kvalitete in obsega opravljanja dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se uspešnost ocenjuje individualno ali pa skupinsko. Pogodba o zaposlitvi se sklene v pisni obliki (1. odstavek 15. člena OZ). Vendar pa se skladno z določbo 4. odstavka 15. člena ZDR, če stranki nista sklenili pisne pogodbe oziroma niso v pisni obliki izražene vse sestavine, lahko veljavno upošteva sklenitev pogodbe tudi v ustni obliki. Seveda pa je delodajalec tisti, ki je dolžan delavcu izročiti pisen predlog pogodbe o zaposlitvi. Če tako ne ravna, lahko delavec v času trajanju delovnega razmerja kadarkoli zahteva od delodajalca njeno izročitev, kar velja tudi za predložitev aneksa k pogodbi o zaposlitvi (2. in 3. odstavek 15. člena ZDR).

Iz izpovedbe toženca (listovna št. 103) izhaja, da je bil dogovor med strankama o izplačevanju višje plače usten in se je zgodil enkrat v mesecu septembru leta 2007. V tej zvezi mu je tožnik naročil, da pripravi aneks št. 3 k pogodbi o zaposlitvi. Enako naj bi šlo za dvig plače tudi sodelavki A.A., med tem ko je tožnik s sodelavko B.B. dejansko sklenil pisen aneks o povišani plači. Na drugi strani pa iz izpovedbe tožnika (listovna št. 100-101) izhaja, da je takrat tožencu predočil, da mu bo v bodoče po lastni odločitvi, zmožnosti pisarne in glede njegovega dela lahko plačeval tudi kaj več, kot stimulacijo, vendar je bilo dogovorjeno, da velja pogodbeno določena osnovna plača. Poleg tega iz sklepa tožnika (priloga B26) izhaja, da se tožencu od 1. 10. 2007 izplačuje tudi stimulativni del po delodajalčevi enostranski odločitvi vse do preklica in da takšen sklep ne predstavlja spremembe prvotne pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je obrazložil, da pri takšni odločitvi glede priznanja stimulacije na toženčevo osnovno plačo ni šlo za njegovo pogodbeno obveznost, temveč za dobro voljo. Ker je kasneje ugotovil kršitve delovnih obveznosti toženca, nestrokovno delo in nelojalnost, se je odločil, da tožencu ne bo več namenil stimulacije, zaradi česar je podal računovodkinji C.C. odredbo, da se mu od meseca junija 2009 dalje obračunava zgolj osnovna plača po pogodbi o zaposlitvi oziroma aneksu z dne 20. 6. 2006 (priloga A12).

Pritožbeno sodišče glede na podatke iz navedenih listin ter različnosti izpovedb tako tožnika kot toženca o okoliščinah povišanja toženčeve plače, ugotavlja, da glede tega vprašanja dejansko stanje še ni popolno razčiščeno. Tožnik je o tem predlagal zaslišanje D.D. in C.C., toženec pa zaslišanje A.A. in B.B., katera je imela edino sklenjen dogovor o povišanju plače v pisni obliki. Sodišče prve stopnje bo šele po tako izvedenih dokazih lahko ugotovilo resnično dejansko stanje spornega dogovora in če je toženec imel podlago za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Sodišče bo moralo v ponovljenem sojenju dopolniti postopek z zaslišanjem predlaganih prič ter ugotoviti vse okoliščine glede dogovora višine plače v spornem času. Ustni dogovor o višji osnovni plači je namreč sprejemljiv samo v primeru, če sta bili o tem soglasni obe stranki. V tej zvezi bo sodišče prve stopnje moralo razčistiti, zakaj toženec, če je smatral povišano plačo 1.350,00 EUR neto za osnovno plačo, ni predlagal o tem sklenitev ustreznega aneksa k pogodbi, ter na drugi strani razčistiti tudi dejstvo pri tožniku, v kolikor je smatral povišanje plače samo kot obliko stimulacije, zakaj tega ni upošteval oziroma dal računovodkinji odredbo, da to ustrezno razmeji v izplačilnih listih, to je da najprej obračuna tožencu osnovno plačo iz pogodbe o zaposlitvi, ter nato k tej plači tudi del plače iz naslova uspešnosti. V tej zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da se uspešnost ne more ocenjevati vnaprej oziroma do preklica, saj se vedno ugotavlja za nazaj, to je za delo delavca iz preteklega meseca. Ko bo sodišče prve stopnje dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko o tožbenih zahtevkih ponovno odločilo, kakor tudi o pritožbenih stroških, glede katerih je odločitev pridržana za končno sodbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Na koncu pritožbeno sodišče obema strankama, pri katerih gre za osebi, ki sta odvetnika in ki poklicno delujeta v istem okolju, predlaga pobudo, da v sporni zadevi pristopita k poravnavi ter na spraven način rešita sporna pretekla medsebojna tako denarna kot osebna razmerja.