Jedro

Če tožnik v tožbi ne navede vrednosti spornega predmeta, se s tem odreče pravici do vložitve revizije. ZPP ne vsebuje določbe, ki bi tožencu v takem primeru preprečevala zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta, če ima interes zagotoviti si možnost vložiti revizijo. Ker v obravnavanem spisu ni podatka o tem, da bi toženec tako zahtevo uveljavil, mu ZPP ne daje podlage, da bi vložil revizijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo revizijo tožene stranke. Odločitev je oprlo na določbo prvega odstavka 389. člena ZPP/77 v zvezi s tretjim odstavkom 382. člena ZPP. Proti sklepu se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je brez zakonske podlage stališče sodišča prve stopnje, da vrednost spornega predmeta ne presega določenega zneska, če ta sploh ni določena. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bila tožnikova dolžnost, da v tožbi določi vrednost spornega predmeta. Ker tega tožnik ni storil, bi moralo sodišče pri predhodnem preizkusu tožbe ugotoviti, da tožba ni popolna in od tožnika zahtevati njeno dopolnitev. Niti tožnik niti sodišče nista izvršila dolžnosti po zakonu. Zaradi kršitve zakona, ki sta jo zagrešila tožnik in sodišče, pa naj bi bil sedaj kaznovan toženec, z izgubo pravice do revizije. Pritožba ni utemeljena. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavani pravdni zadevi vrednost spornega predmeta ni bila ocenjena in zato ni bila izpolnjena predpostavka iz tretjega odstavka 382. člena ZPP za dovoljeno obravnavo revizije kot izrednega pravnega sredstva. Res je navedba vrednosti spornega predmeta dolžnost tožnika, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je po določbi tretjega odstavka 40. člena ZPP predpisana za sodišče le dolžnost preveriti navedeno vrednost spornega predmeta. Po določbi drugega odstavka 186. člena ZPP je navedba vrednosti spornega predmeta obvezna sestavina tožbe le za ugotovitev pristojnosti, sestave sodišča ali pravice do revizije. Če tožnik v tožbi ne navede vrednosti spornega predmeta, se s tem odreče pravici do vložitve revizije. ZPP ne vsebuje določbe, ki bi tožencu v takem primeru preprečevala zahtevati ugotovitev vrednosti spornega predmeta, če ima interes zagotoviti si možnost vložiti revizijo. Ker v obravnavanem spisu ni podatka o tem, da bi toženec tako zahtevo uveljavil, mu ZPP ne daje podlage, da bi vložil revizijo. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato na podlagi določbe 2. točke 380. člena ZPP zavrnilo. Na podlagi določbe prvega odstavka 498. člena ZPP je pritožbeno sodišče v tem postopku uporabilo določbe zveznega ZPP iz leta 1977.