Jedro

Upravičenci do BPP so v prvem odstakvu 10. člena ZBPP navedeni taksativno in ne primeroma, kar pomeni, da te določbe ni mogoče širiti na subjekte, ki s to določbo niso zajeti oziroma ki tam niso našteti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je organ za BPP zavrgel prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 3. 10. 2017 v obliki oprostitve plačila stroškov izvršilnega postopka Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig ... zaradi izterjave 172.665,23 EUR s pp. V obrazložitvi je navedel, da je prošnja tožnice nedovoljena, saj je tožnica gospodarska družba, ki glede na 10. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ni našteta med taksativno naštetimi upravičenci do brezplačne pravne pomoči, niti ne more biti upravičenka za zahtevano obliko brezplačne pravne pomoči po nobenem drugem v RS veljavnem zakonu.

2. Tožnica je v tožbi navedla, da je bila v izvršilnem postopku Ig ... s sklepom Okrajnega sodišča z dne 21. 2. 2017 že delno oproščena plačila sodne takse za ugovor, saj je sodišče ugotovilo, da posluje z izgubo. Tožnici je bilo nato naloženo plačilo predujma v znesku 500,00 EUR za postavitev sodnega tolmača, v zvezi s katerim je tožnica vložila predlog za oprostitev predujma. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je organ ta predlog obravnaval kot prošnjo za dodelitev BPP in jo zavrgel. Opozorila je na 23. člen Ustave, nadalje na namen oprostitve plačila stroškov postopka po 168. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki velja tudi za pravne osebe. Pravna oseba, ki ne more pokriti sodnih stroškov, plačilo katerih je predpostavka za vsebinsko obravnavanje njene vloge, je prikrajšana za sodno varstvo (23. člen Ustave) in posledično do pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave). Pravico do učinkovitosti priznavata tudi 13. in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter 23. in 25. člen Ustave. Na neustavnost zakonske ureditve ZPP, ki je onemogočala uporabo določb o oprostitvi plačila stroškov postopka za pravne osebe (bivši šesti odstavek 168. člena ZPP), je izrecno opozorilo že Ustavno sodišče v zadevi U-I-255/99. Ugotovitev organa, da tožnica po nobenem zakonu v RS ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila stroškov postopka, je napačna. Pravno podlago predstavljajo določbe ZPP. Tudi za plačilo predujma je treba uporabiti enake standarde in merila varstva človekovih pravic. Če pa bi sodišče menilo, da zakonsko besedilo 168. člena ZPP ne nudi opore za potrebno pravno razlago, tožnica predlaga, da sodišče na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekine postopek in začne postopek za oceno njegove ustavnosti. Če zakonodajalec ni uredil postopka za oprostitev založitve predujma za sodne stroške pravnih oseb, na tem področju vlada protiustavna pravna praznina. To pa je v neskladju z 2. členom Ustave. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

3. Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa poslala upravne spise.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa za BPP o zavrženju prošnje tožnice za dodelitev BPP. Organ je prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 3. 10. 2017 v obliki oprostitve plačila stroškov izvršilnega postopka Okrajnega sodišča v Ljubljani, Ig ..., zaradi izterjave 172.665,23 EUR s pp, zavrgel, ker tožnica ni upravičenka za dodelitev BPP.

6. V prvem odstavku 10. člena ZBPP, na katerega se je pri svoji odločitvi oprl tudi organ za BPP, so določeni upravičenci do brezplačne pravne pomoči po tem zakonu, torej po ZBPP in sicer so to: 1. državljani Republike Slovenije, 2. tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v Republiki Sloveniji, 3. drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, k obvezujejo Republiko Slovenijo, 4. nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo, v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene; 5. druge osebe, za katere zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo določa, da so upravičenci do brezplačne pravne pomoči. Upravičenci do BPP so torej navedeni taksativno in ne primeroma, kar pomeni, da te določbe ni mogoče širiti na subjekte, ki s to določbo niso zajeti oziroma ki tam niso našteti.

7. Med strankama ni sporno, da je tožnica kot pravna oseba in sicer kot gospodarska družba (d.o.o.) vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč. Tožnica ne trdi (in tega tudi ne izkazujejo podatki spisa), da bi bila organizirana kot nevladna organizacija ali združenje, ki deluje neprofitno in tudi ne gre za opravljanje dejavnosti v javnem interesu. Prav tako ne gre za pravno osebo, za katero bi zakon ali mednarodna pogodba določala, da je upravičena do brezplačne pravne pomoči. Ker tožnica torej ne sodi med subjekte, ki so navedeni v zgoraj citiranem prvem odstavku 10. člena ZBPP, je odločitev organa za BPP pravilna. Tako tudi sodna praksa (npr. I U 925/2017).

8. Iz vloge oziroma prošnje tožnice za oprostitev plačila stroškov postopka (natančneje: oprostitve plačila predujma) tudi nedvomno izhaja, da se je tožnica pri tem sklicevala na peti odstavek 26. člena ZBPP (ta določa, da se lahko BPP dodeli tudi kot oprostitev plačila stroškov postopka sodnega ali izvensodnega postopka, predvsem kot oprostitev plačila (med drugim) predujma) v zvezi s 4. členom ZBPP (ta pa opredeljuje načelo enake dostopnosti do sodnega varstva), torej je organ odločil na podlagi v vlogi povzetega dejanskega stanja ter navedene pravne podlage v okviru svojih pristojnosti, ki mu jih daje zakon, tj. ZBPP. V obrazložitvi je organ sicer še dodal, da tožnica ne more biti upravičenka za zahtevano obliko BPP po nobenem drugem v Republiki Sloveniji veljavnem zakonu, kar je (vsaj) nepotrebno, ni pa to takšna napaka, ki bi terjala odpravo izpodbijanega akta. Tožnica zato neupravičeno ugovarja, da je organ kršil zakon, natančneje 168. člen ZPP in posledično Ustavo, natančneje 23., 25. in 2. člen Ustave ter 13. in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj če bi odločal o tožničini prošnji po v tožbi navedeni določbi ZPP (naslovljeno: oprostitev, odlog in obročno plačilo sodne takse), bi s tem zagrešil absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker bi odločal o stvari, za katero ni stvarno pristojen. Kot pa je sodišče že navedlo, tožnica na tej podlagi svoje prošnje niti ni utemeljevala. Iz enakega razloga pa zato na drugačno odločitev tudi ne morejo vplivati tožničine navedbe, da je bila v izvršilnem postopku že delno oproščena plačila sodne takse za ugovor zaradi njenega slabega premoženjskega stanja.

9. Sodišče zato tudi ne bo sledilo tožničinemu predlogu za prekinitev postopka ter vložitev zahteve za oceno ustavnosti na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču, saj se v tem upravnem sporu presoja odločitev, ki jo je organ sprejel na podlagi določb ZBPP, ne pa na podlagi ZPP.

10. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo, ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, odločitev pa je pravilna in na zakonu utemeljena.

11. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.