Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je na dan, ko je bil razpisan narok za glavno obravnavo, na katerega toženec ni pristopil, obstajala zakonska pravna podlaga, na temelju katere je bil tožencu, ki ni izpolnjeval pogoja PCT, zakonito onemogočen pristop na narok.

Toženčevo neizpolnjevanje pogoja PCT in odklonitev samotestiranja ne predstavljata ne opravičljivega razloga za izostanek z naroka kot tudi ne za preložitev naroka na podlagi 115. člena ZPP.

Nobena od navedenih določb 10. in 12. člena Konvencije MOD št. 158 ne predstavlja podlage, da bi toženec, kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi in sodni razvezi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi, še ostal upravičen do te odpravnine

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožb, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo zoper sodbo v znesku 298,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožeči stranki plača znesek odpravnine v višini 6.417,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 3. 2020 dalje do plačila. Odločilo je, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 930,27 EUR in 210,00 EUR za strošek sodne takse kot nadaljnji strošek (sklep z dne 25. 3. 2022).

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo navaja, da je sodišče prve stopnje hitelo pri procesnem vodenju predmetnega postopka, v svoji naglici in površnosti pa ga je arbitrarno prikrajšalo za udeležbo in sodelovanje na naroku. Ni mu dovolilo pristopiti na narok, v zapisniku pa je neresnično zapisalo, da toženec na narok sploh ni pristopil. Glavno obravnavo je začelo in zaključilo brez njegove prisotnosti. Sodišče prve stopnje je svoje ravnanje opravičevalo z Odredbo predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih in arbitrarno ocenilo, da neizpolnjevanje pogoja PCT in odklonitev testiranja prevlada nad določbami ZPP in Ustave RS. Ne obstaja zakon, ki bi določal obveznost izpolnjevanja pogoja PCT za kogarkoli v RS. Uveljavlja absolutno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 5. in 115. členom ZPP, ker sodišče prve stopnje ni preložilo naroka. Uveljavlja tudi kršitve 14., 23., 35. in 51. člena Ustave RS. Presoja sodišča prve stopnje temelji na zmotnih in protispisnih ugotovitvah dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje očita tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je presodilo diametralno nasprotno o že pravnomočni razsojeni stvari v zadevi Pdp 793/2018 in so razlogi sodbe še med seboj v nasprotju. Ustna odpoved v ZDR-1 ni predvidena, zato tudi ni predvideno izplačilo odpravnine na podlagi ustne odpovedi, zato je tožeča stranka ob izplačilu zneskov odpravnine vedela oziroma bi mogla vedeti, da plačuje nekaj, za kar ni pravne podlage. Če pravna podlaga ni obstajala, potem kasneje niti ne more odpasti. Delodajalec ne more zahtevati od delavca vračila prejemkov, ki jih je izplačal, če je vedel, da izplačuje nekaj, za kar ni pravne podlage, zato tožeči stranki ni dolžan plačati prav ničesar. V vsakem primeru je tožbeni zahtevek oziroma terjatev tožeče stranke zastarala. Izplačilo ustreznega nadomestila ali kakšnega drugega prejemka po 10. členu Konvencije MOD št. 158 ne izključuje odpravnine po a) točki prvega odstavka 12. člena iste Konvencije, ki določa prejem odpravnine za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Na tej podlagi je vseeno upravičen do odpravnine, zato tožeča stranka neutemeljeno zahteva vračilo odpravnine. Ker je sodišče prve stopnje sprejelo nepravilno odločitev o glavni stvari, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sodbe in v izpodbijanem sklepu. V pritožbi zoper sklep o nadaljnjih stroških toženec ponavlja pritožbene navedbe iz pritožbe zoper sodbo. Priglaša materialne stroške za obe pritožbi.

3. Tožeča stranka v vsebinsko skoraj identičnih odgovorih na pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je za pristop na narok od toženca zahtevalo izpolnitev pogoja PCT, saj ga je k temu zavezovala Odredba predsednika Vrhovnega sodišča RS, ki je bila objavljena tudi na spletnih straneh sodišč. Kljub ponujeni možnosti za samotestiranje, je toženec to možnost zavrnil, zato mu je bil upravičeno zavrnjen vstop v sodišče. S strani sodišča prve stopnje je bil obveščen, da se bo narok opravil v njegovi nenavzočnosti. Za preložitev naroka ni mogoče najti podlage v 115. členu ZPP, v katerem je med drugim določeno, da sodišče lahko narok preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Tožnik takšnih razlogov ni izkazal. Poudarja, da je bila podlaga za izplačilo odpravnine redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V delovnem sporu o prenehanju delovnega razmerja je sodišče ugotovilo nezakonitost vročitve le-te, zato je odločilo, da je bila odpoved nezakonita. Do takrat, več kot pet let, je bila tožeča stranka v dobri veri prepričana, da je bila podana odpoved zakonita. Predlaga zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijane sodbe in izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške teh odgovorov.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Ker gre v obravnavanem primeru predvsem za pravno vprašanje in odločilna dejstva niti niso sporna, so neutemeljeni očitki toženca v smeri nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je presojalo le listinske dokaze, pri tem pa ni storilo kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je utemeljilo z zadostnimi in jasnimi razlogi, ki niso med seboj v nasprotju, sodbo je mogoče preizkusiti, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba očita z navedbo, da obveznost izpolnjevanja pogoja PCT ni bila določena v nobenem zakonu, zato je sodišče prve stopnje toženca arbitrarno in brez zakonske podlage prikrajšalo za udeležbo in sodelovanje na naroku. Preverjanje izpolnjevanja pogoja PCT na sodiščih je v obdobju od 9. 11. 2021 do 21. 2. 2022 temeljilo neposredno na 83.a členu Zakona o sodiščih (ZS; Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami), na podlagi katerega je predsednik Vrhovnega sodišča RS izdal Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odredba; Ur. l. RS, št. 175/2021, 199/2021 in 23/22). Ta je v poglavju 3.1 izrecno določala, da morajo vse osebe, ki vstopajo v prostore sodišča, razen oseb, ki so mlajše od 12 let, izpolnjevati pogoj PCT; na vstopnih točkah se vsem vstopajočim v prostore sodišča preveri izpolnjevanje pogoja PCT; če ga oseba ne izpolnjuje, se ji vstop v prostore sodišča zavrne. Kot izhaja iz podatkov v spisu (list. št. 33-34), je bil tožencu dne 14. 10.2021 poslan in dne 3. 11. 2021 vročen tudi dopis sodišča prve stopnje z opozorilom o izpolnjevanju pogoja PCT. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je na dan 24. 11. 2021, ko je bil razpisan narok za glavno obravnavo, na katerega toženec ni pristopil, obstajala zakonska pravna podlaga, na temelju katere je bil tožencu, ki ni izpolnjeval pogoja PCT, zakonito onemogočen pristop na narok. Vzrok za toženčevo nenavzočnost na pripravljalnem in prvem naroku za glavno obravnavo je izključno na njegovi strani, tj. v njegovi prostovoljni odločitvi, da ne želi opraviti samotestiranja na prisotnost okužbe z virusom COVID-19, s čimer bi sicer lahko zadostil enemu od načinov izpolnjevanja nujnega pogoja PCT. Kot navaja v pritožbi, ga je razpravljajoča sodnica opozorila, da bo narok vseeno opravila brez njegove prisotnosti. Takšna posledica v epidemičnih razmerah ne pomeni kršitve pravice do poštenega sojenja oziroma do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami). Ob okoliščini, da se je toženec zavedal razumno predvidljivih in pričakovanih posledic zavrnitve samotestiranja, so neodločilne pavšalne pritožbene navedbe, da je na naroku želel pojasniti svoje trditve in dejansko stanje v zadevi, dopolniti in delno spremeniti pravni pogled zadeve ter predlagati listinske dokaze. Tudi sicer pa je imel do razpisanega naroka dovolj časa za podajo dodatnih navedb oziroma za odgovor na navedbe tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2021, ki jo je prejel 29. 1. 2021. 8. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da toženčevo neizpolnjevanje pogoja PCT in odklonitev samotestiranja ne predstavljata ne opravičljivega razloga za izostanek z naroka kot tudi ne za preložitev naroka na podlagi 115. člena ZPP. Na naroku so se tudi izvajali zgolj listinski dokazi, ki jih je toženec poznal, tožeča stranka pa novih navedb ni podala. Sodišče prve stopnje zato v zvezi s to določbo ZPP (niti v zvezi z določbami 5., 124. in 224. člena ZPP) ni storilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

9. Toženec v pritožbi prav tako neutemeljeno uveljavlja neresničnost vsebine zapisnika pripravljalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo z dne 24. 11. 2021, ker je sodišče prve stopnje zapisalo, da toženec na narok sploh ni pristopil, čeprav mu je sodišče preprečilo sodelovati na naroku. Treba je razlikovati med prihodom stranke na sodišče oziroma v predprostor sodne stavbe in njenim (ne)pristopom na glavno obravnavo. V predprostoru sodne stavbe pri varnostniku se je nahajala t. i. vstopna točka, na kateri je bilo preverjano izpolnjevanje pogoja PCT z možnostjo samotestiranja. Šele od izpolnjevanja zahtevanega pogoja in ravnanja toženca na vstopni točki, pa je bil odvisen njegov nadaljnji pristop na glavno obravnavo.

10. Pritožbeno problematiziranje pravne ureditve izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT na sodiščih je neutemeljeno. V zvezi s pogojem PCT je Ustavno sodišče v odločbi U-I-793/21-13, U-I-822/21-12 z dne 17. 2. 2022 ugotovilo, da Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok; Ur. l. RS, št. 174/21 s spremembami) ni v neskladju z Ustavo RS (2. člen, 1. alineja drugega odstavka 3. člena, četrti odstavek 5. člena ter 20. in 23. člen Odloka, ki se nanašajo na pogoj PCT). Med drugim je pojasnilo, da je za ukrepe, sprejete z navedenim odlokom, torej tudi za obveznost pogoja testiranja pri prisostvovanju različnim dejavnostim, obstajala zakonska podlaga, in sicer v določbah Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB; Ur. l. RS, št. 69/95 s spremembami), natančneje v prvem odstavku 32. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 31. člena ZNB. Upoštevaje intenzivnost posegov v človekove pravice se je opredelilo, da testiranje sicer res pomeni poseg v telesno integriteto (35. člen Ustave RS), vendar je tak poseg ustavno dopusten, saj prestane vse vidike t. i. strogega testa sorazmernosti (primernost, nujnost, sorazmernost v ožjem smislu). Intenzivnost posega v telesno integriteto pri testiranju ni tolikšna, da bi odtehtala njegove koristi tako za posameznika kot skupnost oziroma za čim manj moteno javno življenje. Pogoji PCT, vključno s testiranjem, torej niso bili ne protiustavni niti nezakoniti, saj je njihovo predpisovanje (tudi) v Odloku, ki se je uporabljal od dne 16. 9. 2021, temeljilo na določbah ZNB. Neutemeljen je tudi očitek neenake obravnave toženca in kršitev 14. člena Ustave RS. Zahteva po izpolnitvi enega od pogojev PCT ni bila diskriminatorna do toženca, saj je brez izjem veljala za vse stranke in udeležence na sodišču, kot tudi sodnike in sodno osebje.

11. S pogojem (samo)testiranja ni bilo poseženo niti v ustavno prepoved prisilnega zdravljenja, ki je zagotovljena v okviru pravice do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave RS. Tudi če bi zavzeli stališče, da tak ukrep oziroma pogoj pomeni poseg v prepoved prisilnega zdravljenja (pri čemer je že element prisilnosti, glede na to, da je tožnik imel možnost odkloniti testiranje, vprašljiv), pa bi bilo treba zaključiti, da gre za dopusten poseg v pravico do zdravstvenega varstva, saj prestane test sorazmernosti, kot navedeno v prejšnji točki obrazložitve.

12. Toženec neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. Toženec navaja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje v diametralnem nasprotju z že razsojeno in pravnomočno zadevo iz sodbe in sklepa opr. št. Pdp 738/2018. Kot izhaja iz izreka te odločbe, je sodišče v tem individualnem delovnem sporu presojalo zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi in ugotovilo, da je odločitev tožene stranke (v obravnavanem sporu tožeče stranke) o prenehanju pogodbe o zaposlitvi nezakonita in se sklep tožene stranke razveljavi. Glede na različen izrek kot tudi različno dejansko podlago sodbe sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu ni odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. Za odločitev o postavljenem kondikcijskem zahtevku tožeče stranke razlogi, ki so botrovali k odločitvi o nezakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga,1 niti niso bistveni, saj to vprašanje ni predmet tega spora.

13. Tožeča stranka v tem sporu od toženca zahteva vračilo odpravnine, ki mu je bila v višini 6.417,60 EUR izplačana ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 1. 2013, ker je odpadla pravna podlaga za njeno izplačilo. S pravnomočno sodbo v sporu v zvezi z zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila namreč ugotovljena nezakonitost te odpovedi, sodišče pa je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami).

14. Sodišče prve stopnje je zahtevek pravilno presojalo v skladu z določbami 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami), ki ureja neupravičeno obogatitev. V prvem odstavku navedenega člena je določeno, da je dolžan tisti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Ko je tožeča stranka tožencu izplačala odpravnino iz naslova odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je obstajala pravna podlaga, ki pa je odpadla, ko je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavljena, zato je bil toženec z dnem vročitve pravnomočne sodbe neupravičeno obogaten.

15. Toženčeve trditve v pritožbi, da je na podlagi 10. in 12. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca upravičen do odpravnine, ki jih je podal že v odgovoru na nasprotno tožbo, so nasprotujoče njegovim pritožbenim navedbam, da je tožeča stranka plačala nekaj, kar ni bila dolžna, saj ni imela pravne podlage za izplačilo odpravnine na podlagi ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar odpravnine ne more zahtevati nazaj. Sicer pa je to stališče zmotno. Kot že obrazloženo, je bila podlaga za plačilo odpravnine tedaj podana v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za katero je tožeča stranka menila, da jo je podala zakonito.

16. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da nobena od navedenih določb Konvencije MOD št. 158 ne predstavlja podlage, da bi toženec, kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi in sodni razvezi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi, še ostal upravičen do te odpravnine. Določba prvega odstavka 12. člena Konvencije namreč izrecno napotuje na pravico do odpravnine v skladu z državno zakonodajo in prakso. Odpravnine v posledici oziroma za primer sodne razveze pa nacionalna določba, tj. 118. člen ZDR-1, ne določa, saj poleg reparacije v pravicah iz delovnega razmerja delavcu daje pravico do ustreznega denarnega povračila, ki mu je bilo tudi prisojeno.

17. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je zahtevek tožeče stranke za vračilo odpravnine zastaral. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je petletni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1 v skladu s prvim odstavkom 336. člena OZ začel teči prvi dan po dnevu pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo odločeno, da pogodba o zaposlitvi med strankama preneha veljati po sodbi sodišča z dnem 4. 6. 2019. 18. Ker je pravilna odločitev o glavni stvari, sta pravilni tudi stroškovni odločitvi v sodbi in sklepu. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

19. Toženec s pritožbama ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožb (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžan povrniti stroške za sestavo odgovora na pritožbo zoper sodbo (400 točk) in 2 % materialnih stroškov (8 točk), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj z 22 % DDV znaša 298,66 EUR. Odgovor na pritožbo zoper sklep pa k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, zato ni bil potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP) in ga pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo.

1 Glej 9. točko sodbe in sklepa opr. št. Pdp 738/2018: Tožniku (v obravnavanem sporu tožencu) je pri toženi stranki (v obravnavanem sporu tožeči stranki) dejansko prenehalo delovno razmerje (na podlagi ustne odpovedi). To ni zakonito prenehanje, ker pogodba o zaposlitvi lahko preneha le na podlagi pravilno vročene odpovedi v obliki pisnega sklepa (prvi odstavek 24. člena ZJU).