Jedro

Za podaljšanje pripora zakon zahteva obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja. Pritožnik z očitki, da obdolženi ni imel namena zapeljati proti policistki in da ni podanega naklepa kot zakonskega znaka kaznivega dejanja po 299. členu KZ-1, presega presojo o obstoju tega primarnega pogoja za podaljšanje pripora, ter že opravlja dokazno oceno in razpravlja o krivdi, vendar preuranjeno. Navedeno je namreč pridržano razpravljajočemu senatu po opravljeni glavni obravnavi, kolikor do nje pride.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik obdolženega iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa in odpravo pripora zoper obdolženega.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP kot tudi v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ugotavlja, da je senat prvostopenjskega sodišča pravilno zaključil, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca, in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitana mu kazniva dejanja, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi, in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca tudi sorazmeren ukrep.

5. Pritožba konkretizirano izpodbija le razloge, na katerih sodišče prve stopnje gradi svoj zaključek o obstoju utemeljenega suma.

S pritožbenimi trditvami, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da je obdolženi uradno dejanje policistki A. A. naklepno poskušal preprečiti s silo ter da obdolženi policistke ni opazil in zagotovo ni imel namena zapeljati proti policistki, zagovornik ne more uspešno izpodbiti zaključka o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi. Pritožbeno izpostavljena okoliščina, glede na dejstvo, da obdolžencu z obtožnico v zvezi s kaznivim dejanjem po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 299. člena KZ-1 ni očitano le, da je poskušal preprečiti uradno dejanje policistki A. A., temveč še številna druga ravnanja v smeri preprečitve uradnega dejanja uradnim osebam, ko so te opravljale naloge policije, namreč sama po sebi ne more vplivati na pravilnost zaključka o obstoju utemeljenega suma v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem po 299. členu KZ-1. Poleg tega pa tudi ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da obdolžencu v obtožnici ni očitano, da bi policistki A. A. uradno dejanje poskušal preprečiti s silo, saj je obdolžencu v zvezi z navedenim uradnim dejanjem policistke A. A., ki je njegovo vozilo poskušala ustaviti s sredstvom za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev, očitano oplazenje intervencijskega vozila kot posledica njegovega izogibanja nastavljenemu ″stingerju″ in zapeljanje proti policistki A. A., ki je morala odskočiti, saj bi jo sicer povozil. Pritožbeno sodišče vsled navedenemu pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj temelji na iz spisa razvidnih okoliščinah, navedenih v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, in izpovedbah v preiskavi zaslišanih prič, uradnih zaznamkih o zbranih obvestilih in predloženi medicinski dokumentaciji (10. točka obrazložitve).

Za podaljšanje pripora zakon zahteva obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja. Pritožnik z očitki, da obdolženi ni imel namena zapeljati proti policistki in da ni podanega naklepa kot zakonskega znaka kaznivega dejanja po 299. členu KZ-1, presega presojo o obstoju tega primarnega pogoja za podaljšanje pripora, ter že opravlja dokazno oceno in razpravlja o krivdi, vendar preuranjeno. Navedeno je namreč pridržano razpravljajočemu senatu po opravljeni glavni obravnavi, kolikor do nje pride. Vsled navedenemu pritožba neutemeljeno očita, da bi se sodišče v izpodbijanem sklepu moralo opredeliti do obdolženčevega naklepa, ker je kaznivo dejanje po 299. členu KZ-1 mogoče storiti samo naklepno.

Tudi pritožbene trditve, da je med očitanim kaznivim dejanjem nevarne vožnje v cestnem prometu (324. člen KZ-1) in očitanim kaznivim kaznivim dejanjem preprečitve uradnega dejanja uradni osebi odnos konsumpcije v smislu navideznosti steka, presegajo pritožbeno presojo utemeljenega razloga za sum pri podaljšanju pripora, saj je vprašanje steka stvar nadaljnjega kazenskega postopka oziroma nadaljnje izvedbe in ocene dokazov. Za zaključek o obstoju utemeljenega suma namreč zadošča ugotovitev obstoja posameznih elementov očitanih kaznivih dejanj oziroma ugotovitev, da obstajajo v obravnavani zadevi takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec očitana kazniva dejanja storil na način, kot jih je opredelilo državno tožilstvo. Je pa na tem mestu dodati, da je ob dejstvu, da so z izpostavljenima kaznivima dejanjema varovane povsem druge pravne dobrine v smislu objektov kazenskopravnega varstva, vendarle dovolj jasno, da med njima ne gre za navidezni stek.

6. Zaključka sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti pritožnik konkretizirano ne izpodbija, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na celovite, jasne in prepričljive razloge sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

7. Pritožbeno sodišče, glede na razloge, navedene na 10. in 11. strani izpodbijanega sklepa, pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je pripor neogibno potreben in tudi sorazmeren ukrep ter v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo težo očitanih kaznivih dejanj obdolžencu in stopnjo ogrožanja pravno zavarovane dobrine, policistov in drugih udeležencev v prometu ter vsled temu tudi utemeljeno zaključilo, da navedeno pretehta nad obdolženčevo pravico do osebne svobode. Pri tem pa milejši ukrep ne bi bil učinkovit, saj, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, slednji zahteva voljni element spoštovanja s strani obdolženca, česar pa ob vrnitvi v prejšnje življenjsko okolje, glede na ugotovljeno, da naj bi obdolženec očitana kazniva dejanja storil v štirinajstih dneh po tem, ko je bil izpuščen s prestajanja zaporne kazni v trajanju treh let in osmih mesecev, od njega ni mogoče pričakovati.

8. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornika obdolženega niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.