Jedro

Iz podatkov tožbe izhaja, da nobeden od aktov, ki jih navaja tožeča stranka v tožbi, ni postal dokončen, saj pritožbeni postopek za te akte še ni končan. Glede na povedano je bilo treba tožbo, posledično pa tudi predlog za izdajo začasne odredbe, kot preuranjeno zavreči.

Izrek

Tožba se zavrže. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pri naslovnem sodišču vložila tožbo s predlogom za izdajo začasne odredbe. V njej navaja, da se je zoper odločbo tožene stranke opr. št. 0166-2008-02851/SR z dne 14. 6. 2010 pritožila ter hkrati vložila zahtevo za izbris iz obrtnega registra. Ne glede na to pa je Carinska uprava Republike Slovenije iz Celja dne 31. 1. 2011 in 22. 3. 2011 opravila rubež sredstev tožeče stranke. Dokaz, da tožena stranka povsem ignorira vloženo tožbo tožeče stranke, predstavlja nova odločba št. 0166-2010-03118 z dne 5. 5. 2011, ki jo je tožeča stranka prejela 17. 5. 2011. Ostaja verjetnost, da bo tožeča stranka na podlagi omenjene odločbe opravila nov rubež denarnih sredstev tožeče stranke. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj ji tožena stranka povrne 574,50 EUR do sedaj zarubljenih sredstev skupaj s pripadki. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe, po kateri naj se do rešitve sodnega postopka toženi stranki prepoveduje obremenjevati transakcijski račun tožeče stranke na račun plačanega članskega prispevka OZS. Veljavnost odločbe tožene stranke, št. 0166-2010-03118 z dne 5. 5. 2010, pa naj se odloži do zaključka tega sodnega postopka.

Tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe je potrebno zavreči. V smislu 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) odloča v upravnem sporu sodišče lahko le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki posegajo v pravni položaj tožnika. To pomeni, da v upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta. O zakonitosti drugih aktov pa odloča samo, če tako določa zakon. V smislu 224. člena ZUP postane dokončna tista odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo. Iz podatkov tožbe pa smiselno izhaja, da nobeden od aktov, ki jih tožeča stranka v tožbi navaja, ni postal dokončen, saj pritožbeni postopek za omenjene akte še ni končan. Pri tem sodišče opozarja še na 32. člen ZUS-1, ki govori o začasni odredbi. Sodišče na tožnikovo zahtevo lahko vse do izdaje pravnomočne odločbe odloži le izvršitev izpodbijanega akta iz tožbe. To pa pod pogojem, da bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Odloži se lahko torej le izvršitev dokončnega akta, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, kar pa v danem primeru ni slučaj.

Glede na navedeno je bilo potrebno tožnikovo tožbo, posledično pa tudi predlog za izdajo začasne odredbe, v smislu 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 kot prezgodaj vloženo, zavreči.