Jedro

Po tretjem odstavku 180. člena ZPP sodišče ni vezano na pravno podlago, tudi če jo tožeča stranka navede v tožbi, in mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. V skladu z razpravnim načelom je torej sodišče vezano (le) na zatrjevano dejansko podlago, ki jo pravdna stranka mora navesti. Res je sicer, da je tožeča stranka v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine navedla kot pravno podlago svojega zahtevka (le) menico. Toda že v vloženi “Pripravljalni vlogi in predlogu za izdajo predhodne odredbe” je “… natančno navedla podlago obligacijskega razmerja med toženo in tožečo stranko.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 488/2014 z dne 19. 11. 2014 (ki pisno izdelana takoj vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP (četrti odstavek 496. člena ZPP))) izreklo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 11472/2014 z dne 31. 1. 2014 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka, v katerih je toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača 30.407,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2014 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 272,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 2. 2014 dalje do plačila in tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka), ter da mora tožeča stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.693,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka z 29. 12. 2014 pravočasno (četrti odstavek 111. člena ZPP) vloženo pritožbo (s prilogo A 15) izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz pritožbenih razlogov: “1. bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 180. členom ZPP, saj sodišče ni vezano na zatrjevano pravno podlago, ampak mora upoštevati vsa zatrjevana dejstva in predložene dokaze, ter na njihovi podlagi pravilno razsoditi; 2. zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP, saj je sodišče glede na ugotovljena dejstva naredilo napačen materialnopravni zaključek, ko ni ugotovilo obstoja terjatve tožeče stranke; 3. zmotne uporabe materialnega prava po 341. členu ZPP, saj je sodišče zmotno presodilo, da je po sporni menici menična zavezanka izključno S. C. kot fizična oseba, ne pa tudi tožena stranka, pri kateri je S. C. edina zakonita zastopnica in tudi edina družbenica.” Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo prve stopnje spremeni tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, oziroma da izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ji jih je dolžna plačati po preteku 15 dni od prejema sklepa do plačila, na TRR njenega pooblaščenca.

3. Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

4. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo zmotno uporabilo materialno pravo (tudi na pravilno uporabo materialnega prava pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP)), zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, se pritožbeno sodišče s preostalima uveljavljenima pritožbenima razlogoma (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP) ni (posebej) ukvarjalo.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke (med drugim) obrazložilo takole: “Tožeča stranka je zahtevala plačilo zneska 30.407,06 EUR od tožene stranke na podlagi menice. Zatrjevala je, da je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti tožene stranke utemeljeno, v skladu z menično izjavo izpolnila menico in na tej podlagi vložila predlog za izvršbo zoper toženo stranko. Tožena stranka je ugovarjala nesklepčnost tožbe in trdila, da se vsebinsko ne more braniti ter navajala, da je tožeča stranka menico izpolnila v nasprotju z obstojem temeljnega obligacijskega razmerja med strankama in v nasprotju z meničnimi pooblastili.” (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Sodišče je v konkretni zadevi moralo presoditi, ali ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani izdan na podlagi verodostojne listine - menice v veljavi.” (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Sodišče je ugotovilo, da je menica v prilogi A 12 lastna menica, ki jo je izdala S. C. Tožeča stranka jo je izpolnila v skladu z menično izjavo. Na menični izjavi z dne 11. 12. 2012 je navedena S. C., v drugi vrstici sedmega odstavka navedene menične izjave pa je navedeno: “za obveznosti po zgoraj omenjeni pogodbi in po menici jamčim kot izdajatelj (trasant) menice z vsem svojim sedanjim in bodočim premoženjem”, kar vse je tudi podpisala. Iz vpogleda v poslovni register na spletnem portalu Ajpes je sicer razvidno, da je S. C. zakonita zastopnica tožene stranke, vendar pa se kot izdajateljica in hkrati menična zavezanka šteje S. C. kot fizična oseba, saj niti na menični izjavi niti na menici poleg njenega podpisa ni navedbe, da ju je podpisala kot zakonita zastopnica tožene stranke, prav tako ni označbe firme tožene stranke ali njenega žiga.” (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Z lastno menico izdajatelj (trasant) prevzame obveznost, da bo ob zapadlosti meničnemu upniku (remitentu) plačal v menici zapisano menično vsoto. V konkretni zadevi temelji predlog za izvršbo na verodostojni listini - menici, s katero se je S. C. zavezala, da bo ob zapadlosti plačala tožeči stranki menično vsoto.” (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Za sklepčnost tožbe je potrebno, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi oziroma je podana nesklepčnost, ko obstoji pravno neskladje med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in tožbenim zahtevkom. Nesklepčnost je podana, ko iz popolnega opisa življenjskega primera bodisi ne izhaja nobena pravna posledica, ali pa ne izhaja tožbena posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožnik, bodisi ne izhaja pravna posledica za toženo stranko, ampak zoper nekoga drugega ali ni upravičena tožeča stranka, ampak nekdo drug.” (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Tudi v konkretnem primeru za tožečo stranko, kljub njeni popolni navedbi življenjskega primera, ni nastal noben zahtevek zoper toženo stranko na podlagi menice in v konkretnem primeru nesklepčnosti ni mogoče odpraviti. Zavrnitev zahtevka iz tega razloga za tožečo stranko ne more predstavljati sodbe presenečenja, saj je tožeča stranka tista, ki je zahtevala izročitev menice v zavarovanje in jo tudi izpolnila na podlagi menične izjave. Tožeča stranka je torej vedela, kdo je zavezanec iz materialnopravnega razmerja.” (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); ter “V pravdi zadostuje zatrjevanje stvarne legitimacije, torej zadostuje, da tožeča stranka trdi, da je nosilec pravic (aktivna legitimacija), tožena stranka pa obveznosti iz določenega materialnopravnega razmerja (pasivna legitimacija), ki se obravnava v pravdi. Le, če se izkaže, da je tožeča stranka upnik iz materialnopravnega razmerja in tožena stranka dolžnik iz istega razmerja, je treba tožbenemu zahtevku po temelju ugoditi. Tožbeni zahtevek se glasi na toženo stranko, ki ni zavezanka iz materialnopravnega razmerja - menice. Za toženo stranko iz menice ne izhaja menična obveznost in v obravnavanem sporu ni pasivno legitimirana.” (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Tožeča stranka pa v pritožbi utemeljeno navaja: “V obravnavani zadevi je tožeča stranka, kot upnik vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper toženo stranko, kot dolžnika. Po določbi 2. odst. 23. člena ZIZ (Zakona o izvršbi in zavarovanju) sta verodostojni listini faktura (račun) in menica. V predlogu za izvršbo je tožeča stranka kot verodostojno listino označila menico, ki jo je predložila sodišču, skupaj in istočasno z računi, iz katerih je razvidno obligacijsko razmerje med pravdnima stranka oz. iz katerih je razvidna terjatev tožeče stranke do tožene stranke. Obstoj poslovnega razmerja za toženo stranko ni bil sporen, prav tako ni substancirano prerekala terjatve tožeče stranke, njeni ugovori so bili zgolj procesne narave, vezani na trditveno podlago tožeče stranke glede predloženih računov. Da obstoj vtoževane terjatve za toženo stranko ni bil sporen nazorno priča tudi (i) poravnalni predlog tožene stranke na zadnji glavni obravnavi in (ii) dejstvo, da ima tožena stranka pravnomočni izvršilni naslov zoper zakonito zastopnico tožene stranke, S.C., za isto terjatev, ki je predmet obravnavanega tožbenega zahtevka. Tožena stranka prilaga potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 15. 12. 2014, opr. št. VL 15735/2014, ki ga je prejela 16. 12. 2014, tedaj po koncu glavne obravnave v predmetnem postopku. Ne glede na to, da je obstoj vtoževane terjatve nesporno izkazan, je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek z obrazložitvijo, da predložena menica ne izkazuje terjatve tožeče stranke do tožene stranke, saj menica ne glasi na toženo stranko, ampak na zakonito zastopnico tožene stranke S.C., kot fizično osebo. … V kolikor je sodišče štelo, da predložena menica ne izkazuje terjatve tožeče stranke do tožene stranke, bi moralo upoštevati druge verodostojne listine - račune, ki jih je tožeča stranka predložila sodišču, istočasno in skupaj z menico. Predmetni tožbeni zahtevek je dajatveni zahtevek. Dajatveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine je vsebinsko enak plačilnemu nalogu v pravdnem postopku, saj oba izda sodišče na podlagi verodostojne listine, prav tako pa je z obema dolžniku oz. toženi stranki naloženo plačilo določenega zneska. Terjatev na katero glasi sklep o izvršbi oz. tožbeni zahtevek je tožeča stranka nedvomno izkazala, zato sodišče ne bi smelo zavrniti tožbenega zahtevka, zaradi nesklepčnosti. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka, glede na 180. člen ZPP. Sodišče preizkuša pravno podlago na podlagi zatrjevanih in v tem obsegu ugotovljenih dejstev. Tožeča stranka je zatrjevala in izkazala (i) obstoj poslovnega razmerja s toženo stranko in (ii) obstoj terjatve, ki jo izterjuje oz. vtožuje v tem pravdnem postopku, na dveh podlagah, in sicer na podlagi (i) menice in (ii) računov. Dejanska podlaga, ki jo je izkazala tožeča stranka in na tej podlagi ugotovljenih dejstvih ter ob pravilni uporabi materialnih in procesnih predpisov, bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku.” (2.1. Glede nesklepčnosti tožbenega zahtevka, druga in tretja stran obrazložitve pritožbe).

9. Po tretjem odstavku 180. člena ZPP sodišče ni vezano na pravno podlago, tudi če jo tožeča stranka navede v tožbi, in mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Toda tožeča stranka (oziroma obe pravdni stranki) lahko opredeli(ta) meje preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka le z navedbo dejanske podlage. Sodišče v skladu z razpravnim načelom ne sme preizkušati, ali bi utemeljenost tožbenega zahtevka lahko izhajala iz dejstev, ki jih pravdni stranki sicer nista zatrjevali. Sodišče pa nato v nobenem primeru ne more biti omejeno pri preizkusu, pod katere pravne norme je mogoče podrediti (subsumirati) ugotovljeno dejansko stanje in na tej podlagi sklepati o materialnopravni utemeljenosti tožbenega zahtevka. V skladu z razpravnim načelom je torej sodišče vezano (le) na zatrjevano dejansko podlago, ki jo pravdna stranka mora navesti, v skladu s pravilom “iura novit curia” pa ni vezano na pravno kvalifikacijo, na katero se pravdni stranki niti ni treba sklicevati.(1)

10. Res je sicer, da je tožeča stranka v (30. 1. 2014 vloženem) predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine navedla kot pravno podlago svojega zahtevka (le) menico z dne 11. 12. 2012. Toda že v 10. 6. 2014 vloženi “Pripravljalni vlogi in predlogu za izdajo predhodne odredbe” ter nato še v 10. 10. 2014 vloženi pripravljalni vlogi je “… natančno navedla podlago obligacijskega razmerja med toženo in tožečo stranko, ki jo predstavlja dogovor o plačilu št. ... nakupov z Zlatimi karticami M. z aneksa št. ..., z dne 15. 9. 2011, in aneksa št. 2, z dne 11. 12. 2012, ter kot dokaz predlagala vpogled v citirane listine, ki jih je tudi vse priložila.” ter “… natančno in jasno substancirala podlago vtoževane terjatve, in sicer izdane račune v skupnem znesku 30.407,06 EUR, ki so razvidni iz seznama odprtih postavk, z dne 28. 1. 2014 ter (zbirnikov) računov, in jih tudi taksativno naštela (Obračun obresti št. ..., z dne 16. 10. 2013, Račun št. ..., z dne 3. 12. 2013, s prilogo (str. 3/3), Račun št. ..., z dne 3. 12. 2013, s prilogo (str. 1/1), Račun št. ..., z dne 17. 12. 2013, s prilogo (str. 2/2), Račun št. ..., z dne 3. 1. 2014, s prilogo (str. 2/2)), pri čemer posamezna priloga k računu pomeni in predstavlja posamezni nakup, dobavnico, kraj, datum, čas, naziv, artikel, količino EM, ceno brez DDV, DDV %, znesek DDV in vrednost z DDV) ter kot dokaz predlagala vpogled v citirane listine, ki jih je tudi vse priložila.” (A 1 - 13). Tudi na glavni obravnavi z dne 17. 10. 2014 je tožeča stranka vztrajala “… pri zahtevku kot v predlogu za izvršbo z dne 30. 1. 2014 in navedbah iz nadaljnjih pripr. vlog z dne 10. 6. 2014 in 13. 11. 2014 …” ter dodatno navedla: “Tožeča stranka izpostavlja, da so vsi računi, ki jih vtožuje, zapadli pred vložitvijo predloga za izvršbo. Dodatno tožeča stranka še izpostavlja, da so bili k računom priložene priloge, na katerih je specificirano: - št. kartica, ki jo je tožena stranka kot kupec uporabila na bencinskem servisu - reg. št. vozila, s katerim je bila tožena stranka na bencinskem servisu - datum in kraj bencinskega servisa, kjer je bilo iztočeno oz. dobavljeno gorivo - vrsta in količina izdobavljenega goriva oz. kupljenega blaga - cena za posamezno enoto (l. goriva) ali kos blaga in - skupna cena kupljenega blaga. Tožeča stranka predlaga, da se predložene specifikacije računov povzamejo kot del trditvene podlage tožeče stranke. Nobenega od izstavljenih računov tožena stranka ni plačala, niti reklamirala oz. zavrnila, kar bi kot dober gospodar bila dolžna storiti, če bi se hotela učinkovito zoperstaviti izterjevanim računom oziroma terjatvam. Na koncu tožeča stranka še izpostavlja, da je toženi stranki s katero je več let poslovala vedno pošiljala račune in priloge k računom v isti obliki, pa za toženo stranko nikoli ni bilo sporno na kaj se izdani računi nanašajo oz. za katere terjatve, za kar se zavzema tožena stranka v predmetnem postopku, ko trdi, da bi morala tožeča stranka pojasniti vsako dobavo oz. nakup tožene stranke. Tožena stranka do sedaj ni podala nobenega vsebinskega ugovora, čeprav je prejela listine, ki so ji poznane, ampak podaja ugovore izključno procesne narave.” Pri vseh dotedanjih navedbah je tožeča stranka vztrajala še na glavni obravnavi z dne 24. 10. 2014. Tako ne more biti nobenega dvoma, da je tožeča stranka zatrjevala in izkazovala obstoj poslovnega razmerja s toženo stranko in obstoj vtoževane terjatve na dveh pravnih podlagah, ne samo na podlagi menice, temveč tudi na podlagi računov. Ker pa sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni preizkušalo, ali morda ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke prav iz dejstev, ki jih je tožeča stranka zatrjevala v zvezi s svojimi računi, oziroma ali ni morda tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen prav na podlagi njenih računov, oziroma ali tožena stranka le ni zavezanka iz materialnopravnega razmerja - računov, njegov dejanski in pravni zaključek, da tožena stranka v tem gospodarskem sporu ni pasivno legitimirana, res ni pravilen.

11. Ker je po povedanem sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je bilo treba pritožbi ugoditi, in ker je pritožbeno sodišče glede na naravo stvari ter okoliščine primera in zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave) ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

13. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju napotkov pritožbenega sodišča (za nadaljnje delo) v 10. točki obrazložitve njegovega sklepa (prvi odstavek 362. člena ZPP) pri ponovnem preizkušanju utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke upoštevati tudi (tista) dejstva, ki jih (je) tožeča stranka zatrjuje(evala) v zvezi s svojimi računi in nato v zadevi ponovno odločiti.

Op. št. (1): Prim.: komentar dr. Aleša Galiča k 180. členu ZPP v: PRAVDNI postopek: zakon s komentarjem / [avtorji komentarja] Lojze Ude … [et al.]; redaktorja Lojze Ude, Aleš Galič. - Ljubljana: Uradni list: GV Založba, 2005-, 2. knjiga, str. 134 in 135, 15. in 16. točka.